Ko sta imela novoizvoljeni ameriški predsednik Joe Biden in podpredsednica Kamala Harris zmagovalni govor, je bilo po preštetju glasov elektorskega kolidža popolnoma jasno, da sta presegla prag 270 elektorskih glasov, nujnih za izvolitev, in da se bosta lahko januarja preselila v Belo hišo. Po tradiciji bi moral takrat imeti govor tudi poraženi kandidat, s katerim bi uradno priznal poraz. Toda njun tekmec Donald Trump tega ni storil.
O Trumpu tako od daleč ne moremo narediti psihološke analize, čeprav sem prepričana, da so to mnogi vseeno počeli. Lahko pa s pomočjo psihoanalitičnih teorij in modelov poskušamo vsaj razumeti njegovo zanikanje poraza. Psihologija osebnosti, ki je moje področje raziskovanja, se utegne pri tem izkazati za še posebno uporabno.
Fenomen, ki ga premalo preučujemo
Nepripravljenost priznati poraz, tudi ko ne obstaja niti najmanjše upanje za zmago, je fenomen, ki ga premalo preučujemo, kar je precej nenavadno. Kljub temu obstajajo raziskave, ki nam lahko pomagajo razumeti, zakaj nekateri ljudje, zlasti tisti, pri katerih je mogoče prepoznati grandiozni tip narcistične osebnostne motnje, tako neradi izgubljajo in le težko sprejmejo poraz. Preprosto rečeno, ti ljudje verjetno sploh niso sposobni sprejeti ali celo doumeti tega, da so izgubili.
Grandiozni narcis je tekmovalen, dominanten in ima pretirano pozitivno mnenje o samem sebi
Zakaj se naša prepričanja še dodano okrepijo kljub obstoju konkretnih nasprotnih dokazov, utegnejo pojasniti tudi druge psihološke teorije. Med njimi je denimo teorija kognitivne disonance oziroma miselne razglašenosti. Pri tej gre za posledico neskladja med tem, kaj verjamemo in kaj se je dejansko zgodilo.
Če mislite, da ste boljši od drugih
Če mislite, da ste boljši kot vsi drugi, kaj bi za vas pomenil poraz? Zakaj nekdo ni pripravljen priznati poraza, je mogoče razumeti tudi na podlagi njegovih osebnostnih lastnosti. Ena od teh lastnosti je narcisizem. Pri tem je treba pojasniti, da ločimo dva tipa narcisizma: grandioznega (odkriti) in ranljivega (prikriti).
V tem prispevku sem se osredotočila na grandiozni tip narcisizma, saj se zdijo značilnosti te osebnostne motnje ključne pri zanikanju poraza. Ljudje, pri katerih je mogoče prepoznati znake grandioznega tipa narcisizma, radi poudarjajo lastno pomembnost ter izražajo agresijo in prevlado nad drugimi. Študija raziskovalcev s Pensilvanijske državne univerze, ki je bila objavljena v strokovni reviji Journal of Personality Disorders, je pokazala, da je pri ljudeh s tem tipom narcisizma mogoče opaziti tudi odkrito samopoveličevanje, zanikanje lastne šibkosti, uveljavljanje lastnih pravic z zastraševanjem in omalovaževanje ljudi, ki ogrožajo njihovo samozavest.
Grandiozni narcis
Grandiozni narcis je tekmovalen, dominanten in ima pretirano pozitivno mnenje o samem sebi, svojih spretnostih, sposobnostih in lastnostih. Poleg tega je običajno zelo samozavesten in ima zelo visok občutek lastne vrednosti. Po mnenju izraelskih raziskovalcev se ti ljudje počutijo najbolj ogrožene ravno zaradi neuspeha, saj je lahko ta zanje kazalec, da niso sposobni dohajati svojih tekmecev.
Namesto da bi sprejeli odgovornost za lastni neuspeh in poraz, ti posamezniki krivdo eksternalizirajo, kar pomeni da za svoj neuspeh in nazadovanje krivijo druge in njihove pomanjkljivosti. Preprosto ne priznajo oziroma niso sposobni priznati, da so sami krivi za svoj neuspeh.
Na podlagi osebnostnega profila grandioznega narcisa lahko njegovo nesposobnost, da sprejme poraz, pripišemo njegovemu poskusu, da bi zaščitil svojo pretirano pozitivno samopodobo. Njegova dominantnost, zanikanje šibkosti in nagnjenost k omalovaževanju uspehov drugih zaradi nezadostnega razumevanja celo povečujejo možnost za njegov poraz.
Zakaj nekateri ljudje kljub vsem nasprotnim dokazom vztrajajo pri svojih prepričanjih? Ugledni psiholog Leon Festinger je v petdesetih letih prejšnjega stoletja objavil knjigo z naslovom Ko prerokbe spodletijo (When Prophecy Fails), v kateri je dokumentiral ravnanje pripadnikov kulta, poimenovanega Iskalci (The Seekers), ki so verjeli, da bo na nek točno določen dan konec sveta. Potem ko se to ni zgodilo, pripadniki kulta niso podvomili o svojih prepričanjih, ampak so zanje še naprej iskali alternativne razlage, na primer, da so vesoljci dali Zemlji še eno priložnost, in s tem svoja prepričanja še dodatno utrdili. Festinger to okrepljeno zanikanje kljub obstoju dokazov o nasprotnem pripisuje kognitivni disonanci oziroma miselni razglašenosti.
Kognitivna disonanca
V življenju se velikokrat soočimo z novimi in drugačnimi pogledi in celo dokazi o določenih stvareh, ki so v nasprotju z našim globoko ukoreninjenim prepričanjem in vedenjem. To pri nas vzbudi občutke, ki so zelo neprijetni. Temu pojavu pravimo kognitivna disonanca. Da bi omilili to nelagodje, se zatečemo k strategijam, kot sta denimo ignoriranje novih dokazov in upravičevanje našega vedenja. Naj navedem primer kognitivne disonance in strategije za omilitev njenih posledic: Louise je prepričana, da je odlična šahistka, zato povabi svojega novega prijatelja, ki šaha ne igra prav pogosto, naj z njo odigra partijo ali dve. Prijatelj se nato vseeno izkaže za zelo zahtevnega nasprotnika, Louise mora dati med igro vse od sebe, a kljub temu izgubi. Ta njen poraz je v nasprotju z njenim prepričanjem, da je odlična šahistka. Toda namesto da bi podvomila o svojem prepričanju, Louise reče, da je imel njen prijatelj pač začetniško srečo, ona pa slab dan.
Nekateri raziskovalci menijo, da ima doživljanje kognitivne disonance prilagoditveni namen, saj nam strategije za premagovanje disonance pomagajo krmariti skozi negotova obdobja in zmanjšujejo stres. Toda prav zaradi teh strategij, ki jih uporabljamo za zmanjšanje disonance, lahko postanemo še bolj neomajni v svojih prepričanjih. Če tako slepo vztrajamo pri njih, se nam lahko zgodi, da ne bomo več sposobni sprejemati izidov kljub vsem nasprotnim dokazom.
Iz Trumpovih ust ne bo opravičila
Premislimo, kakšen utegne biti medsebojni vpliv grandioznega narcisizma in kognitivne disonance. Grandiozni narcis ima pretirano pozitivno samopodobo. Ko je soočen z dokazi o nasprotnem, denimo o porazu ali neuspehu, najverjetneje doživlja kognitivno disonanco. Da bi omilil nelagodje, ki ga občuti zaradi te disonance, začne krivdo preusmerjati na druge, jo eksternalizirati. Ena od strategij utegne biti v tem primeru tudi to, da se ni pripravljen opravičiti za svoje vedenje.
Študija, ki so jo opravili avstralski raziskovalci, je pokazala, da nepripravljenost za opravičilo za napačno ravnanje storilcu omogoča, da ohrani svojo samozavest. Zato lahko z veliko gotovostjo rečemo: če je pri Donaldu Trumpu zanikanje poraza na ameriških predsedniških volitvah izraz grandioznega narcisizma in kognitivne disonance, ne bi smeli pričakovati, da bomo iz njegovih ust slišali kakšno opravičilo, sploh pa ne vljudnega priznanja poraza.
Avtorica Evita March je predavateljica psihologije na Zvezni avstralski univerzi.
