"Zelo sem bila navezana na svoj dom, prijatelje, predvsem pa sem oboževala Pohorje, vanj sem preprosto zaljubljena"

Življenje je nekaj čudovitega, zato ga je treba spoštovati in mu slediti. Moja življenjska pot se je začela tukaj, na Brdu na obrobju Ljubljane, in kot kaže, jo bom tukaj tudi zaključila. Skoraj 30 let je bil moj dom tudi na Kostanjevcu pri Slovenski Bistrici, vendar me je bolezen pred približno osmimi leti pripeljala na Brdo, tokrat v dom upokojencev," mi je v svoji sobici v Domu starejših občanov (DSO) Ljubljana Vič - Rudnik, v enoti Bokalci, povedala 85-letna Danica Petraš. Da je svoj čudoviti dom na Kostanjevcu, tik ob gozdu, ki ga obožuje, morala zamenjati za dom upokojencev, je bila zanjo zelo težka odločitev. "Zelo sem bila navezana na svoj dom, prijatelje, predvsem pa sem oboževala Pohorje, vanj sem preprosto zaljubljena," pravi. Vendar pa je njen sedanji dom le nekaj sto metrov stran od doma, kjer se je rodila in preživela otroštvo in mladost. Na nekdanji domačiji si je pred leti svoj dom in družino ustvaril sin Franci z ženo Slavko, ki jo pogosto obiščeta v domu. Obiskujejo jo tudi sin Boris z ženo Nadjo, ki sta si ustvarila dom v Slovenskih Konjicah, in vnuki, ima jih kar pet, štirje so na Štajerskem oziroma v Pomurju, eden je v Ljubljani, ter štiri pravnukinje. "Sin Boris bo ravno danes napolnil 60 let in bi izkoristila to priložnost, da mu čestitam iz srca ter da mu povem, da mu želim predvsem, da bi bil zdrav," dodaja Danica, ki je še vedno bistrega duha in odprtega srca.

Živ obroč prepletenih rok okoli Ljubljane

Skozi pripoved se gospa Danica sprehodi skozi svoje življenje, ki se je 26. maja 1936 začelo na Brdu. Bila je najmlajši otrok in edina hči svojih staršev, mame Pavle in očeta Franca Rovška, brat Branko je bil od nje starejši šest let, Franci pa deset. Ko se je začela druga svetovna vojna, je imela pet let, a ker so bili to zelo težki časi, so se ji številni dogodki trajno vtisnili v spomin. Oče je bil voznik tovornjaka, vozil je opeko iz ljubljanske opekarne po Sloveniji in tudi po Jugoslaviji, bil je zelo napreden človek. Mama je bila doma, imeli so majhen vrt, na katerem je mama gojila zelenjavo, živeli so zelo skromno. Spominja se tudi življenja med vojno, ko je bila Ljubljana obdana z bodečo žico. Čeprav je takrat, ko so italijanski vojaki postavili žico, imela komaj šest let, tega ne bo nikoli pozabila, "žice in visokih reflektorjev, ki so svetili na žico". Z bratom Brankom sta hodila v šolo v okupirano Ljubljano čez prehode, kjer so italijanski vojaki preverjali dovolilnice za vstop. Brdo, kjer je stanovala družina Rovšek, je bilo namreč zunaj obroča, šola pa znotraj žice, na ljubljanskem Viču. Danica in Branko sta hodila v šolo, dokler so ju na drugo stran žice spustili italijanski vojaki, potem pa nič več. Po vojni se je skupaj s sorodniki, sosedi in prijatelji pogosto udeleževala pohodov po poti okoli okupirane Ljubljane. "Zbralo se nas je toliko ljudi, da smo se držali za roke v živem obroču, tam, kjer je med vojno potekala žica. Zato sem zelo vesela, da ti pohodi še vedno potekajo, v spomin na tiste hude čase in zato, da se nikoli več ne bi vrnili," pravi.

Vonj požgane vasi ostaja za vedno

Vojna je ljudem prinesla ogromno gorja in bolečine, tudi družini Rovšek. "Do smrti ne bom pozabila tistega 23. julija 1942, ko so italijanski vojaki skupaj z domobranci požgali 23 hiš na Brdu in ustrelili 15 ljudi, med njimi tudi mojega tedaj 42-letnega očeta. Še danes imam v nosu vonj po zažganih hišah, ki so gorele na Bokalcih, tega vonja se ne bom nikoli znebila. Starejši brat, star komaj 16 let, je šel v partizane, kjer je padel, midva z Brankom in mama smo ostali doma, zelo težko smo živeli. Nismo imeli hrane, ni bilo drv, v gozdu smo po tleh pobirali suhe veje, lubje, storže, da je mama zakurila v štedilnik, ko je kaj skuhala, sicer smo med zimo živeli v mrzli hiši. Spomnim se, da je bilo tako mrzlo, da je pokrivalo, s katerim smo bili pokriti, na vrhnji strani zmrzovalo. Tedaj so bile res hude zime, bilo je tudi po minus 20 stopinj. Gozd nam je dajal tudi hrano, z Brankom sva nabirala gobe, kostanje in borovnice, v gozdu sva pogosto videvala tudi gozdne prebivalce, srnice, zajčke, ptice, ki jih imam še danes zelo rada," dodaja Danica. Po končani vojni je Danica končala osnovno šolo in se nato izučila za poklic okrasni keramik. Svojo prvo službo je dobila v tovarni Dekor v Ljubljani, od tam pa je odšla v Mestno pečarstvo v ljubljansko Trnovo. Večji del poti od doma do službe je prevozila s kolesom, pozimi pa je hodila peš, le del poti je lahko šla z avtobusom. Čeprav zdaj z avtomobilom od Brda do Trnovega traja vožnja morda 15 minut, je peš hodila eno uro ali več, predvsem pozimi, seveda v eno stran. Zato so bili domačini na Brdu zelo srečni, ko je začel voziti mestni avtobus od Brda do središča mesta, to je bil, pravi Danica, že pravi luksuz.

Prvi fičko ji je močno olajšal življenje

Med službovanjem v Mestnem pečarstvu je spoznala Francija, ki je bil po poklicu pečar. Med mladima človekoma je vzklila ljubezen, poročila sta se leta 1958, ko je bilo Danici 21 let. Naslednje leto se jima je rodil sin Franci, štiri leta kasneje pa še Boris. Mož je bil doma iz Podkorena, zato so Petraševi radi zahajali na Gorenjsko k moževim sorodnikom. Po Mestnem pečarstvu je Danica našla službo v čistilnici Labod v središču Ljubljane, kjer je ostala nekaj let, njena zadnja služba pred upokojitvijo pa je bila na Policijski akademiji v Tacnu, kjer je delala v računovodstvu. Ker so bile slabe povezave z avtobusi, zato je bilo treba hoditi peš ali se voziti s kolesom, se je Danica, ki je naredila vozniški izpit, odločila, da si bo kupila avto. Pri tem jo je podpiral tudi mož, ki je bil zaradi službe veliko zdoma, tako da je morala sama na primer sinova peljati k zdravniku. "Zelo dolgo sem varčevala za svojega prvega fička, finančno mi je pomagal tudi mož. Zato sem bila zelo vesela, ko sem okoli leta 1970, natančne letnice se več ne spominjam, kupila rabljen avtomobil, ki mi je zelo olajšal življenje, predvsem pot v službo iz Ljubljane v Tacen, ki je sicer le nekaj kilometrov od Ljubljane pod Šmarno goro. Ampak če moraš peš, je daleč. Spominjam se, da je imel registrsko številko LJ-1634, kar je pomenilo, da je bilo tedaj v Ljubljani toliko avtomobilov registriranih. Fičko mi je zelo dobro in dolgo služil. Ko je je odslužil, sem kupila še enega, prav tako rabljenega, ki mi je tudi dobro služil," se spominja Danica.

Vse smo naredili z veliko dobre volje

Služba na Policijski akademiji v Tacnu pa ji je znova obrnila življenje na glavo, kot se rada večkrat pošali. Službeno je na akademijo večkrat prišel Štajerec Ernest iz Slovenske Bistrice. Med njima je preskočila iskrica in ob koncih tedna se je s fičkom pogosto odpeljala na Štajersko. Po upokojitvi, stara je bila 51 let, pa se je tja preselila. Prodala je stanovanje v Ljubljani in na Kostanjevcu pri Slovenski Bistrici kupila nedokončano hišo, ki jo je potem dokončala. V njej sta živela s partnerjem Ernestom, dokler ni umrl. Danica pa je potem še več kot 15 let sama živela na Kostanjevcu, kjer se je dobro počutila med sosedi, še posebno dobro se je razumela s Smontarjevimi, pravi. Rada pa je tudi zahajala na bližnjo kmetijo Ivanke Tramšek, s katero sta postali prijateljici, pomagala ji je tudi pri delu na vrtu, kasneje pa tudi njeni hčerki Zvonki z družino, v sadovnjaku, vinogradu, na kolinah. "O, to so bili res lepi časi, vse smo naredili z veliko dobre volje," se spominja Danica. Ko je prihajala na Štajersko, še preden se je dokončno preselila, je spoznala Stanko Slatinšek iz Kovače vasi pri Slovenski Bistrici, s katero sta bili do njene smrti dolga leta najboljši prijateljici. Še posebej sta se zbližali, ko sta obe ovdoveli. "Radi sva hodili v gozd, saj je bila Stanka odlična lovka, članica lovske družine. S Stanko sva radi tudi potovali, največkrat z odlično agencijo Sajko iz Slovenske Bistrice. Imela sem vrt, veliko rož, ki jih imam še danes zelo rada, v gozd, ki sem ga imela ob hiši, sem hodila po gobe in kostanj. Imela sem tudi dva lovska kužka, Cigo sva imela skupaj Ernestom, ki je bil lovec, ko pa je poginila, sem kupila Cigota, oba sta me zelo razveseljevala. Ko sta poginila, mi je bilo zelo hudo. Svoj vrt, predvsem pa Pohorje, kjer sva nad Tinjem imela z Ernestom dolga leta prikolico, kjer sva v gozdu preživljala veliko koncev tedna, zelo pogrešam. Vendar pa je pred osmimi leti žal prišel čas, ko sem morala zapustiti svoj dom in se preseliti v dom upokojencev. Bilo je zelo težko to sprejeti, a sem zmogla ob pomoči sorodnikov in prijateljev, tukaj moram posebej omeniti prijateljico Alenko Jalen iz Begunj, ki me še danes obišče v domu. In prosim, da napišeš, da si mi tudi ti zelo pomagala, še posebej, ko mi je bilo zelo hudo," dodaja gospa Danica, ki je naša družinska prijateljica, odkar je prišla živet na Kostanjevec. Danica še pravi: "Ostanite doma, dokler lahko. V domu ostarelih mi sicer ni nič hudega, imamo zelo prijazno osebje, pred korono smo imeli veliko aktivnosti, ki sem se jih rada udeleževala, in upam, da bodo spet zaživele, ko bo tega težkega koronskega časa enkrat konec. Vendar si zapomnite, dom, kjer smo živeli, četudi je bil morda skromen, je le dom in nič ga ne more nadomestiti."