Švedska 1958: Pojavi se Pele
Na svetovnem prvenstvu na Švedskem 1958 so Brazilci končno potrdili, da so najboljši na svetu. Še nikoli v zgodovini prvenstev ni bilo reprezentance, ki bi tako prepričljivo in zasluženo osvojila naslov. Didi, Zico, Vava, Garrincha in 17-letni čudežni deček Pele so očarali gledalce. Brazilci so na prvenstvu tudi popolnoma spremenili sistem nogometne igre. Uvedli so sistem igranja 4-2-4, ki ga je po prvenstvu na Švedskem igral cel svet, vendar so ga kasneje zaradi pomanjkanja nogometašev brazilskega kova spremenili v 4-3-3 in nato v sistem 4-4-2, ki je omogočal trdnejšo obrambo.
Brazilci so se z novo taktiko na prvenstvu sprehodili skozi predtekmovanje. Z novim sistemom in zvezdniki, ki jih je občudoval ves svet, na prvenstvu niso imeli doraslega nasprotnika. Glavna naloga vseh je bila zato čim nižji poraz. Še najtežja je bila tekma Brazilcev v četrtfinalu z Walesom. V polfinalu proti Francozom in v finalu proti Švedom so slavili s 5:2. Pri še vedno najvišji zmagi v zgodovini finalov SP (Francija je na SP 1998 prav tako slavila s tremi goli razlike 3:0, a je dosegla manj golov) so za Brazilijo zadeli Vava in Pele (oba po dvakrat) ter Mario Zagallo. Pele je prvič zaigral na SP ter s 17 leti in 250 dnevi postal najmlajši strelec finalnih obračunov. Pele je dal edini gol na tekmi proti Walesu v četrtfinalu, tri je v polfinalu nasul Francozom.
Čile 1962: Brazilci še drugič
Leta 1962 je bilo v Čilu "spregledano prvenstvo". Največji krivec je bila oddaljenost. Televizija je bila že razvita, a slika iz Čila še ni potovala v evropska gospodinjstva. Po drugi strani pa je bil dokaj nezanimiv tudi nogomet. Reprezentance so gojile izjemno obramben stil igre. Izjema je bila Brazilija, ki je tudi zato brez večjih težav še drugič stopila na najvišjo stopničko. Brazilci so v predtekmovanju ugnali Mehiko (2:0) in Španijo (2:1), ki je na prvenstvu nastopila brez zvezdnika Alfreda Di Stefana; ta se je sprl s trenerjem Heleniom Herrero in si zato prvenstvo ogledal kot turist.
Brazilcem je točko na prvenstvu odščipnila le Češkoslovaška (0:0), Pele je že bil poškodovan in je prvenstvo spremljal le kot gledalec. V nadaljevanju so Brazilci v četrtfinalu odpravili Anglijo (3:1), v polfinalu Čile (4:2) in v finalu spet naleteli na takratno Češkoslovaško, ki je tako daleč prišla predvsem po zaslugi izjemnega vratarja Wilhelma Schroiffa. Vratar pa v finalu ni imel svojega dne in je Amarildu podaril žogo za vodstvo z 2:1, pri strelu Zita z glavo (3:1) pa je deloval popolnoma nemočno. Začetno vodstvo Češkoslovaške je bilo naenkrat nepomembno. Poškodovanega Peleja je uspešno zamenjal Manuel Garrincha, ki je imel eno nogo za šest centimetrov krajšo od druge, toda preigraval in zadeval je kot za stavo.
Prvenstvo je zaznamovala tudi tekma med Čilom in Italijo v predtekmovanju. Kasneje so jo nekateri poimenovali "svetovna vojna v brcanju". Nogometaši pa se niso le brcali, saj je Leonel Sanchez z boksarskim vložkom zlomil nos nasprotniku, za nameček pa ostal nekaznovan. Britanski sodnik Ken Aston, ki je spregledal številne brutalne prekrške, prav tako ni želel videti, da nogometaši Čila vseskozi pljuvajo Italijane in jih izzivajo; z igrišča je poslal Italijana Giorgia Ferrinija in Maria Davida ...
Anglija 1966: Je gol, ni gola ... Je!
Na svetovnem prvenstvu leta 1966 v Angliji je bilo doseženih 89 golov - predzadnji pa se je v zgodovino zapisal na prav poseben način. Šlo je za zadetek, ki je Anglijo na finalni tekmi v Londonu proti Zahodni Nemčiji popeljal v vodstvo s 3:2. V enajsti minuti podaljška je Geoff Hurst v prečko nemškega gola sprožil pravo bombo in nihče ni videl, kam natančno se je žoga odbila. Angleži so slavili, Nemci so vneto protestirali, a ne 97 tisoč gledalcev na Wembleyju ne milijoni gledalcev pred televizijskimi zasloni in švicarski sodnik Gottfried Dienst niso vedeli, ali je dosežen zadetek. Odločil je stranski sodnik iz Sovjetske zveze Tofik Bahramov. Dienst se je z njim posvetoval in na grozo Nemcev pokazal na sredino. Geoff Hurst je nato v podaljšku dosegel še en gol in Angleži so slavili s 4:2.
Svetovno prvenstvo v Angliji je na nogometno nebo izstrelilo novo zvezdo, 20-letnega Franza Beckenbauerja. Bavarca so v nemško reprezentanco vpoklicali za kvalifikacijsko tekmo s Švedsko, ko jim je grozil izpad. Kasneje se ga je prijel vzdevek Kaiser Franz. Odličen vtis je poleg Beckenbauerja pustil tudi Portugalec Eusebio, ki je bil z devetimi goli najzaslužnejši za bron. Nepričakovanega uspeha se je veselila tudi Severna Koreja, ki je v predtekmovanju odpravila Italijo in klonila šele v četrtfinalu. Italijane je doma pričakal ustrezen sprejem - nezadovoljni navijači so svoje junake obmetavali tudi s sadjem.
Hkrati je SP doživelo le bled sijaj brazilske zvezde Edsona Arantesa do Nascimenta - Peleja. Brazilci so izpadli že v predtekmovanju, Pele pa je bil na vseh treh tekmah tarča številnih grobih prekrškov.
Mehika 1970: Pokal za vedno brazilski
Svetovno prvenstvo leta 1970 v Mehiki je bilo še pred začetkom deležno številnih kritik. Podobe na prvenstvu so bile primerljive s tistimi iz tragičnih olimpijskih iger leta 1968. Nogometaši so morali v mehiških višavah uporabljati kisikove maske, za nameček pa je trebušna gripa vidno zdelala in oslabila številne igralce. Mednarodna nogometna zveza Fifa je morala spremeniti pravila in je prvič dovolila dve zamenjavi. Kljub geografskim in klimatskim preglavicam pa se je na prvenstvu zgodil pravi preporod napadalnega nogometa in nekaterih posameznikov: Pele, Gigi Riva, Bobby Charlton, Franz Beckenbauer in kralj strelcev Gerd Müller so imena, ki odmevajo še danes.
Prvenstvo v Mehiki sta zaznamovala predvsem dramatična obračuna Zahodne Nemčije z Angleži in Italijani. Nemci so v četrtfinalu, ki je bil pod vročim mehiškim soncem odigran opoldne, po zaostanku z 0:2 Angleže odpravili s 3:2 in doživeli delno zadoščenje za poraz v finalu zadnjega SP. V polfinalu pa so v eni najbolj razburljivih tekem v zgodovini nogometa s 3:4 klonili pred presenetljivo agresivnimi Italijani. Vse pomembno se je praktično zgodilo v podaljšku, ko so Nemci najprej povedli z 2:1, Italijani so nato obrnili tekmo in povedli s 3:2, Nemci so nato izenačili, nogometaši z Apeninskega polotoka pa so se na koncu vendarle veselili zmage. Majhna uteha za Nemce je bilo osvojeno tretje mesto. Polfinale je zasenčil celo gladko finalno zmago Brazilcev nad našimi zahodnimi sosedi. Brazilci so Italijo odpihnili s 4:1 in po tretjem naslovu svetovnih prvakov pokal Julesa Rimeta dobili v trajno last. Blestel je Pele, njegov reprezentančni kolega Jairzinho pa je zadel na vsaki tekmi.
Nemčija 1974: Nemški cesar ugnal kralja Nizozemske
Prvenstvo leta 1974 je prvič gostila Zahodna Nemčija. Na njem so predstavili novi pokal in večina navijačev, medijev in stavnic je za dobitnika 4970 gramov težkega 18-karatnega kipca že pred prvo tekmo predvidela reprezentanco države gostiteljice. Mediji so podžigali: cesar Franz Beckenbauer proti kralju Johanu Cruyffu! Nemci so za naslov svetovnih prvakov zahtevali 100 tisoč mark, vendar jim je zveza po dolgotrajnih pogajanjih znesek zbila na 60 odstotkov zahtevanega.
Brane Oblak je bil leta 1974 izbran v najboljšo enajsterico SP
A pot do finala je bila predvsem za gostitelje trnova. Cruyffovi Nizozemci so na poti do finala blesteli s privlačnim nogometom in prepričljivimi rezultati, Nemci pa so v predtekmovalni skupini s tesnima zmagama proti Čilu in Avstraliji ter porazom proti svojim vzhodnim nemškim kolegom močno razočarali. Poraz proti Nemški demokratični republiki je zabolel celo Zahodno Nemčijo, ne le nogometaše, saj je šlo za srečanje prestižnega pomena, socializma in kapitalizma, neke vrste hladno vojno v malem. Vendar je poraz v gostiteljih nekaj premaknil; tako so zapored ugnali Jugoslavijo (zanjo sta na tem SP igrala tudi Brane Oblak, ki se je med strelce vpisal ob visoki zmagi 9:0 proti Zairu in bil izbran v najboljšo enajsterico SP, in Danilo Popivoda), Švedsko in Poljsko ter se uspešno prebili do finala. Ves nogometni svet se je pripravil na dvoboj umetnika Cruyffa in nemškega čudeža Beckenbauerja. V finalu so oranžni po prekršku nad Cruyffom z enajstih metrov hitro povedli, a nemški libero Beckenbauer je mobiliziral svoje vrste in gostitelji so izenačili, prav tako po enajstmetrovki, ki jo je Bernd Höllzenbein zaigral, saj je brez prekrška padel v kazenskem prostoru. Sodnik mu je nasedel in oškodoval Nizozemce. Tik pred koncem prvega polčasa je iz obrata zadel legendarni Gerd Müller in Nemci se po letu 1954 veselili drugega naslova svetovnih nogometnih prvakov. (sta, nr)
