Zdi se, kot da je za nami izgubljeno desetletje, a ne na vseh področjih. Če bi žaromete usmerili samo na športno področje, bi dobili povsem drugačno sliko od tiste, ki je bila stalnica na političnem področju. Zadnja vlada, denimo, ki je svoj mandat zaključila redno, je bila prva vlada Janeza Janše leta 2008. Od takrat naprej nobeni ni uspelo pripeljati svojega mandata do konca. In precejšnje vprašanje je, ali bo to uspelo tudi vladi Marjana Šarca, ki je povrh vsega prva manjšinska vlada. Po času debelih krav, ki se je zaključil s prvim mandatom Janševe vlade, je nastopilo krizno obdobje, ki ga je vlada Boruta Pahorja podcenila, vsekakor pa je prepozno reagirala s protikriznimi ukrepi. Kot rešitelj je Pahorja po tem, ko se je izkazalo, da zmagovalec volitev leta 2011 Zoran Janković ne zna šteti, zamenjal Janez Janša. Njegovo drugo vlado si bomo zapolnili predvsem po zloglasnem ZUJF-u, ki je breme protikriznih ukrepov naprtil predvsem uslužbencem javnega sektorja in najranljivejšim socialnim kategorijam v družbi. Drugo Janševo vlado je posledično odneslo ulično nezadovoljstvo državljanov, izraženo v seriji vseslovenskih ljudskih vstaj, ki jih je podžgalo poročilo KPK, ki jo je takrat vodil kasnejši pravosodni minister Zoran Klemenčič, o premoženjskem stanju Janše in Jankovića.
Fenomen novih obrazov je hitro pokvarljivo blago
Državljanski protesti
"Tukaj nisem zaradi sebe, sem stara. Tukaj sem zaradi svojih vnukov, ki ne smejo živeti v korumpirani državi," je na tretji mariborski vstaji dejala upokojena bančna uslužbenka. Vstaje so postale zbledel spomin, upokojenki se želje niso izpolnile, saj sprememb ni bilo, še posebno v Mariboru, žarišču upora proti pokvarjeni politiki, ne. Mariborčani so sicer odstavili župana Franca Kanglerja, ki je dobil metodološko podobnega naslednika - Andreja Fištravca. Ne glede na to pa je Maribor sprožil val protestov po državi. Oblast pod vodstvom Janeza Janše se je odzvala avtoritarno: če nas boste poskušali odstaviti, boste goltali solzivec, po vas bo padalo s gumijevkami, preletavali vas bodo helikopterji, uporabili bomo vodni top ... Vse to se je dogajalo, ker je bil strah politike, ko je začelo vreti v Mariboru in je postalo jasno, da lahko nezadovoljni državljani odstavijo politike, neizmeren. Kdo bo naslednji? Zastraševalni manever takratne politike je bil sicer deloma uspešen; največja državljanska pomlad po tisti s konca osemdesetih let in začetka devetdesetih se je kmalu, po padcu Kanglerja in potem, ko je poročilo KPK odneslo premiera Janšo, izpela. Vstajniškim gibanjem je na koncu zmanjkalo poguma, da bi k odstopu odločno pozvali ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Večjih protestov po letu 2013 ni bilo več. To obdobje je zaznamovala tudi politična zloraba državnih organov, predvsem policije, zoper državljane in "prepoved" preiskave, kdo stoji v ozadju diskreditacije vstaj in kdo so razbijaške skupine, ki so z grobimi napadi na policiste sabotirale mirne državljanske proteste. Policisti so neuradno pojasnjevali, da je bila v resnici napadena policija, saj so bili nasilneži, večinoma je šlo za pripadnike desnih ekstremističnih skupin, posredno povezani s takratno oblastjo, dobro pripravljeni na spopad z njo.
Arbitražna saga
Brez dvoma je desetletje zaznamovala tudi najbolj odmevna saga. Pred dobrim mesecem dni je Borut Pahor praznoval deset let od svojega zdaj že antološkega vzklika 'Kako fantastičen dan!', ki mu je ušel na dan podpisa arbitražnega sporazuma, novembra leta 2009 v Stockholmu. Kako razcepljena je slovenska politična javnost okoli arbitraže, je pokazal že referendum o arbitražnem sporazumu, ki ga je Pahorjeva vlada leta 2010 za las dobila. V nadaljevanju je stekel arbitražni postopek pred ad hoc arbitražnim sodiščem v Haagu, v katerega pa je Hrvaška, ki ji je arbitražni sporazum omogočil vstop v EU, šla s figo v žepu. Politično-obveščevalsko-medijska sprega je ves mrzlično iskala način, kako bi lahko Hrvaška izstopila iz sporazuma in postopka. Nebeško darilo je hrvaški strani ponudila kar Slovenija, saj sta slovenska agentka Simona Drenik in arbitražni sodnik iz Slovenije Jernej Sekolec prijateljsko kramljala kar po nezaščiteni telefonski liniji. Dobro izurjeni in tehnično opremljeni hrvaški obveščevalni službi SOA tako ni bila nobena težava prestreči in posneti nedovoljeno komunikacijo, hrvaški politični vrh pa je nekaj mesecev kasneje posnetke s pridom uporabil, potem ko so bili lansirani v procerkvenem in prohadezejevskem mediju, da bi prikrili prstne odtise državnih agencij. Hrvaška je izstopila iz arbitražnega postopka z izgovorom, da je arbitraža kompromitirana, sabor pa je politično enoglasno potrdil odločitev vlade, da sta nad to odločitvijo samo še modro nebo in bog. A nad Hrvaško ni samo bog, predvsem je nad njo mednarodno pravo.
Kako smo prišli do varde
Za razliko od nekaterih postsocialističnih držav, predvsem Poljske in Madžarske, desničarskemu nacionalističnemu populizmu v Sloveniji ni uspel prodor na oblast. Najhujši so bili pritiski in napadi omenjenih političnih sil v času begunske krize v zimi 2015/16, ko je Slovenijo organizirano prečkalo več kot pol milijona beguncev. Bivši premier Miro Cerar, čigar vlada je na južno mejo s Hrvaško postavila skoraj 200 kilometrov rezilne žice, ki naj bi nebranjena zaustavljala migrante, se je pohvalil, da je EU na pobudo Slovenije uradno zaprla balkansko migrantsko pot. Pot, na kateri vladajo organizirane tihotapske tolpe, ki izkoriščajo mizerijo beguncev in stisko migrantov, neuradno še vedno deluje, število nezakonitih prehodov slovenske južne meje, ki odslikava nesposobnost varovanja schengenskih mej s strani Hrvaške, pa se v zadnjem obdobju povečuje.
(Raz)prodaja državne srebrnine
Zadnje gospodarsko desetletje so najprej zaznamovali propadli gradbeni baroni: zloglasni SCT-jev Ivan Zidar, Vegradova velenjska baronica Hilda Tovšak, Primorjev Dušan Črnigoj in Marjan Pinter iz mariborskega Konstruktorja ... Vsi so greli sodne klopi, nekateri med njimi tudi zaporniške celice. Vsa gradbena podjetja skupaj so leta 2008 imela za tri milijarde evrov in pol poslov in so zaposlovala 60 tisoč ljudi, medtem ko jih je bilo leta 2013 le še dobrih 30 tisoč. Večina tistih, ki so gradbeništvo zavozili, pa si je poiskala dobro plačane službe pri tuji konkurenci. Desetletje je trajalo, da se je slovensko gradbeništvo pobralo.
Mrzlično iskanje izhoda mimo kriznih čeri
Tragedija, dečki in narava
Temne plati pa niso bile le v politiki in gospodarstvu, ampak tudi v rubrikah kronike. Ne glede na številne tragične dogodke je najbolj odmevala balonarska nesreča. Na komercialni polet z Ljubljanskega barja proti Gorenjski je avgusta 2012 zjutraj poletel balon, ki je v košari nosil 32 ljudi. Zaradi nenadne spremembe vremena je pilot že malo pred osmo uro poskušal pristati, vendar se je košara, domnevno zaradi pojava striženja vetra pri tleh, odbila od tal, zadela v drevo in nato strmoglavila, medtem pa je skupaj s kupolo še zagorela. Ljudje na krovu, poleg pilota in kopilota še 30 potnikov, so med prevračanjem popadali iz košare ter utrpeli zlome in opekline. Štirje so umrli na mestu nesreče in dva kasneje v bolnišnični oskrbi, vsi ostali pa so bili poškodovani. Zaradi očitkov o povzročitvi splošne nevarnosti je na zatožno klop sedel pilot Miro Kolenc, sojenje se je pričelo konec novembra 2016, dve leti kasneje je bil na okrožnem sodišču oproščen na podlagi mnenja izvedenca iz tujine. A sodba še ni pravnomočna, tožilstvo se je na oprostilno sodbo pritožilo. Odmeval pa je tudi primer koroških dečkov. Štiri leta namreč mineva od družinske tragedije v Velenju, ko je Romeo Bajde v noči na 27. december umoril Lidijo Škratek.
Narava je s sušami, vetrolomi, poplavami in žledom nakazala, kaj vse nas čaka
Prva EPK
V tem desetletju je bila največja kulturna manifestacija v državi prva slovenska evropska prestolnica kulture (EPK). Marsikdo bi oporekal že tej trditvi. V državni prestolnici ostane 70 odstotkov kulturnega proračuna, kar je precej več od budžeta, ki ga je imela EPK Maribor 2012 s partnerskimi mesti vred. Ljubljana ponuja (vsaj) toliko kulture torej ves čas. Ampak saj temu, da bi kultivirali tudi druga okolja, naj bi navsezadnje služili epekaji, ne? Zdaj šest mest in mestec, med njimi tudi partnersko mesto prve prestolnice, Ptuj, tekmuje že v novi bitki, za EPK 2025, še vedno pa se krešejo mnenja o prvem poskusu. Diskurz o EPK je bil ves čas skrajno polariziran, poziciji za in proti pa apriorni – takšni sta bili pred letom 2012 in takšni sta še danes. Zelo podobno se je Maribor vedno izrekal o "svojem" gledališkem režiserju Tomažu Pandurju, ki je, in medias res, v gledališču, umrl leta 2016. Prav ob kulturnem prestolovanju se je želel skozi glavni vhod in nerealizirano kulturno infrastrukturo vrniti v mesto. Naj v njem počiva v miru.
Slovensko gledališče je bilo tudi v tej dekadi režisersko gledališče
Narod prvakov
Kakšno desetletje! Ko smo Slovenci skakali, brcali, metali, veslali, plezali, gonili, vijugali ... kot še nikoli. Pa smo že ničkolikokrat sklenili, da bo čudežev žal konec. Ker tako kot radi gradimo stadione, tudi v športni politiki marsikaj počnemo na pol. Ker dvomilijonskemu narodu pač mora zmanjkati nabora asov, ki rinejo v vrhove. Toda iztekajoča se dekada nam je dala tri zlate olimpijke, Urško Žolnir, Tino Maze, Tino Trstenjak. Največ doslej. In seznam svetovnih prvakov je predolg, da bi si ga drznili začeti.
Da nam šport sloni na fanatikih, samosvojih individualistih, da se prava športna moč države meri z ekipnimi panogami, so gruntali skeptiki. Potem pa smo v tem desetletju z Goranom Dragićem in Luko Dončićem postali evropski prvaki v košarki! V nogometu, svetovnem športu št. 1, smo bili z Matjažem Kekom vsaj na začetku dekade na SP, če že zdaj spet lovimo zalet, da iz kleti odmarširamo na veliko tekmovanje. NK Maribor je dvema ligama prvakov pridal še tri evropske lige, da se je v Ljudskem vrtu pol desetletja vrhunski fuzbal igral do decembra. V rokometu smo bili bronasti na SP 2017. In v odbojki, pojmu globalnosti, ko pa ima njena mednarodna zveza 221 članic, deset več od nogometne Fife in 28 več od Združenih narodov, smo bili dvakrat finalisti evropskega prvenstva.
