Prvi zvezni kancler Zvezne republike Nemčije Konrad Adenauer je bil znan po svoji ljubezni do vrtnic. Menda je bil mojster njihovega gojenja. Pred drugo svetovno vojno je bil član stranke centra in dolgoletni (od leta 1917 do leta 1933) župan Kölna; kar je sicer na kratko ponovno postal tudi leta 1945, ko je – čeprav že 69-leten – iz začasnega upokojenskega statusa ponovno vstopil v aktivno politično življenje in leta 1949 postal zvezni kancler. Adenauer ni bil član nacistične stranke, a njegova birokracija je bila, kar je bilo izpostavljeno tudi ob lanskih obeležjih petdesetletnice leta 1968, prežeta z nacisti.
V svoji izvrstni in vsestranski študiji dogajanja v letu 1968 z naslovom 1968 The Year that Rocked the World (1968, leto, ki je pretreslo svet) je avtor Mark Kurlansky slikovito opisal, kako se je Adenauer pred sprejemanjem nekaterih večjih političnih odločitev po vrtu – kjer so seveda bile vrtnice – sprehajal s Hansom Globkejem, ki je bil med letoma 1953 in 1963 šef kanclerskega urada in kateremu je menda Adenauer zelo zaupal. Globke je kariero naredil že v nacistični Nemčiji. Napisal je dokument, ki je podpiral nürnberške rasne zakone, bizaren pa se zdi njegov predlog, da naj bi se vsi Judje v Nemčiji imenovali bodisi Sara bodisi Izrael. Da bi jih bilo lažje identificirati. Proti njegovemu povojnemu imenovanju na visoko politično funkcij so protestirali celo Vzhodni Nemci, a do upokojitve leta 1963, ko se je umaknil v Švico, je vseeno ostal na položaju.
Primer Globke omenjam zato, ker na splošno velja, da je bila Zahodna Nemčija oziroma Zvezna republika Nemčija (ZRN) v nasprotju do Vzhodne Nemčije, torej do Nemške demokratične republike, tista, ki je izvedla temeljito denacifikacijo. A to je mit. Zaradi konteksta hladne vojne so namreč v ZRN že leta 1950, torej zgolj leto po ustanovitvi države, ki sicer prave, predvsem zunanjepolitične suverenosti ni dobila do leta 1955, že uvedli amnestijo za nekdanje naciste na "nižjih" položajih.
Drugače je bilo v Vzhodni Nemčiji, ki se je pojmovala kot država tistih, ki so bili aktivni člani protinacističnega odpora in katere vodstvo je čas vlade nacistične stranke preživelo v zunanjem ali notranjem eksilu. V Vzhodni Nemčiji so tako zaradi z nacizmom omadeževane preteklosti s položajev odstranili 85 odstotkov sodnikov, tožilcev in odvetnikov, velik del teh pa je po omenjeni amnestiji delo ponovno dobil onkraj zahodne nemško-nemške meje. Prav tako so sporne kadre odpustili iz železnice, pošte, šol … No, seveda se je NDR tudi kmalu sprevrgla v diktaturo, a če govorimo o denacifikaciji, ki se jo po večini pripisuje Zahodni Nemčiji, je treba omeniti te vzhodnonemške ukrepe.
Kako je pojemalo navdušenje
Razlog za to, da je danes desni radikalizem bolj indic novih kot pa starih nemških dežel in obenem eden od razlogov za to, da se 30 let po padcu Berlinskega zidu in 29 let po združitvi še govori o Vzhodnih in Zahodnih Nemcih, moramo veliko bolj kot v obračunu z nacistično preteklostjo iskati v poti odprave NDR in v procesu združevanja obeh nemških držav, za katerega je morda nekoliko pavšalno mogoče reči tudi, da je bil proces priključitve Vzhodne k Zahodni Nemčiji.
V tem oziru so zanimivi podatki o hitrem usihanju privrženosti tedaj Vzhodnih Nemcev z novo skupno državo. Če so že kmalu po padcu Berlinskega zidu in odprtju nemško-nemške meje zahodnonemški politiki – med njimi zvezni kancler Kohl – govorili o načrtu snovanja konfederacije, je denimo dopisnik Televizije Ljubljana v Bonnu Marjan Sedmak že tedaj ugotavljal, da bi "v prenaglo sklenjeni konfederaciji (NDR, op. P. B.) postala gospodarska podružnica ZRN, kot je dejal eden od voditeljev nove vzhodnonemške socialdemokracije". A ljudstvo je odločilo po svoje. Demonstracije za demokracijo, ki so od septembra 1989 zaznamovale predvsem Leipzig, so postale tudi demonstracije za kar najhitrejšo združitev nemških držav.
A kmalu po letu 1990, ko je do združitve prišlo, je navdušenje pojenjalo. Nekaj statističnih podatkov je zgovornih. Tako je denimo leta 1992 60 odstotkov anketiranih prebivalcev novih zveznih dežel na vprašanje, ali je bila NDR poskus, ustvariti pravično državo, odgovorilo pritrdilno. Zgolj leto kasneje jih je bilo tega mnenja 65, leta 1995 pa 75 odstotkov. In hkrati je spomin na zatiranje in vsestranski nadzor s strani sodelavcev ministrstva za državno varnost (zloglasni Stasi) uhajal v ozadje - in vedno več nekdanjih vzhodnonemških državljanov je NDR opravičevalo z razmerami hladne vojne. Tako se je kot zavezanih skupni nemški državi po združitvi leta 1992 izreklo 65 odstotkov anketiranih državljanov nekdanje Vzhodne Nemčije, leta 2003 pa le še 38 odstotkov. Skoraj tretjina jih je združitev občutila kot izgubo.
Demontaža industrijskih kapacitet
Ozadje teh mnenj je bilo v veliki meri povezano z razvojem gospodarskih razmer in s tem povezanim občutkom položaja drugorazrednih državljanov, o čemer bom še pisala. In čeprav drži, da je bilo slabo gospodarsko stanje NDR ob njenem koncu posledica nesmotrne gospodarske politike, za katero je veljalo, da je bila vsaj od leta 1971 oziroma od nastopa Ericha Honeckerja kot prvega oziroma generalnega sekretarja vzhodnonemške partije zavezana ohranjanju določene ravni življenjskega standarda, za kar se je potrebovalo "trdno zahodno valuto", je vendar treba omeniti tudi slabšo izhodiščno pozicijo Vzhodne Nemčije.
Kot je denimo v svojih spominih z naslovom Nemško-nemški spomini zapisal Alexander Schalk-Golodkowski, ki je med letoma 1966 in 1989 vodil oddelek znotraj ministrstva za zunanjo trgovino z imenom Kommerzielle Koordinierung (Trgovinska koordinacija), katere namen je bil prislužiti Vzhodni Nemčiji čim več zahodnonemških mark (in tudi je prislužil v povprečju 1,5 milijarde zahodnonemških mark letno), je neposredno po drugi svetovni vojni ozemlje Vzhodne Nemčije - preko demontaž industrijskih kapacitet merjeno glede na leto 1936 - izgubilo 29 odstotkov strojev in druge industrijske opreme, ki so bili predani Sovjetom. Za primerjavo: tri zahodne cone, torej tiste, ki so jih upravljali Američani, Britanci in Francozi, so izgubile zgolj pet odstotkov. Prav tako so denimo leta 1949, torej v letu ustanovitve obeh nemških držav, zahodne cone, iz katerih je tistega leta nastala Zvezna republika Nemčija, zaveznikom predale šestnajstino, vzhodna, torej sovjetska cona, pa kar petino letne industrijske proizvodnje.
Poleg tega je bila proizvodnja v državah članicah vzhodnoevropskega Sveta za vzajemno gospodarsko sodelovanje, ki je bil leta 1949 ustanovljen kot neke vrste vzporednica zahodnemu Marshallovemu planu in Evropski organizaciji za gospodarsko sodelovanje, tudi regulirana in je posamičnim državam predpisovala specializacijo. Če je bila denimo Sovjetska zveza predvidena za proizvajanje letal in traktorjev, je bila Vzhodna Nemčija med drugim določena za proizvajalko tekstilnih in poligrafskih strojev ter opreme za tovarne cementa, ob tem pa še za določene zelo specializirane proizvode v polju fono-, foto in kinotehnike ter nekatere druge proizvode.
Vse pogostejši rasistični in antisemitski izpadi
Pri nas predstave o Vzhodni Nemčiji obvladujejo podobe vsesplošnega nadzora, sivine blokovskih naselij, trabantov in wartburgov. V resnici je Vzhodna Nemčija veljala za tehnološko napredno med vzhodnoevropskimi državami in od leta 1971 si je Honecker prizadeval ohraniti življenjsko raven državljanov, kar je vodilo v vrtoglavo zadolževanje. Ob svojem koncu naj bi imela NDR, kot v svoji knjigi o privatizaciji vzhodnonemških podjetij od leta 1990 naprej piše raziskovalni novinar Dirk Laabs, dolgove v višini 40 milijard zahodnonemških mark. K temu Honeckerjevemu programu vzdrževanja lastne priljubljenosti je, mimogrede, sodilo tudi to, da so bili po letu 1971 veliko bolj kot poprej tolerirani dolgi lasje pri moških in kratka ženska krila.
Laabsa omenjam tudi zato, ker je njegova knjiga eden od ključev do razlage, zakaj se 80 let po začetku druge svetovne vojne oziroma že nekaj zadnjih let predvsem zaradi vzpona stranke Alternativa za Nemčijo (AfD) vedno več govori o porastu desnega radikalizma v petih novih nemških zveznih deželah. V resnici fenomen ni tako zelo nov. Kot v svojih izredno zanimivih zapisih o preobražanju Berlina neposredno po padcu Berlinskega zidu pod naslovom "Prvi dnevi Berlina: Zvok preobrata" piše berlinski novinar časopisa TAZ Ulrich Gutmair, je fenomen neonacizma zaznamoval tudi že zadnja leta obstoja NDR: "Sklicevanje na pogumne komunistične borce proti nacizmu je postalo neke vrste ključni spomin družbe in naj bi zastrl dejstvo, da so tudi v vzhodnem Berlinu, Dresdnu, Leipzigu, Magdeburgu in Rostocku bili številni, ki so sodelovali (z nacističnim režimom, op. P. B.). Obstajalo je vzdušje nenehnega potlačenja, znotraj katerega se je lahko razvila neonacistična subkultura. Rasistični in antisemitski izpadi so bili od konca sedemdesetih let vedno pogostejši. Služba državne varnosti je za to vedela. Leta 1986 je tako ugotovila, da izrazi fašističnega značaja "v obsegu in resnosti" naraščajo. Občasno so sicer izrekali tudi stroge kazni.
Razprodano vzhodnonemško gospodarstvo
Po padcu Berlinskega zidu se je desno usmerjena subkultura skušala etablirati v praznih stavbah berlinskih predelov Mitte in Prenzlauer Berg, ki so postali privlačni tudi za mnoge mlade in pa za umetnike iz zahodnega dela mesta. Posebej zanimiva pa je anekdota o tem, da je prvi resni napad na tujce po koncu druge svetovne vojne v vzhodnem predelu tedaj že združene Nemčije televizija prenašala v živo. In nihče ni ukrepal. Bilo je leta 1992 in v severnonemškem mestu Rostock, kjer so v nekaj betonskih blokih živeli prosilci za azil, v tem konkretnem primeru Vietnamci, je skupina domačinov z argumentom, da prebivalci onesnažujejo okolico, blok zažgala. Stanovalci so se sicer uspeli rešiti, vse skupaj pa je prenašala televizija. Policija je stala ob strani. Avtor zapisa sklepa, da takšna neodzivnost policije denimo v Hamburgu ali Berlinu ne bi bila mogoča.
Vendar se želim vrniti k Dirku Laabsu, ki je napisal izjemno natančno kronologijo delovanja pri nas malo znane ustanove Treuhandanstalt, katere naloga je bila privatizacija vzhodnonemških podjetij. Na uradnem seznamu jih je bilo menda okoli 13.000 (po podatkih Zvezne centrale za politično izobraževanje (Bpb) 14.000). Na koncu svojega delovanja je ustanova zabeležila okoli 245 milijard tedaj že skupnih nemških mark izgube, po nekaterih podatkih, ki jih navaja Laabs, pa je bilo samo v gospodarskem kriminalu, povezanem z (raz)prodajo obratov povzročenih za več milijard škode (natančnega podatka ni, ocene pa variirajo za skoraj 20 milijard mark). 34 milijard današnjih evrov pa je znašala vsota, za katero so prodali prej državno vzhodnonemško gospodarstvo, katerega znaten del je potem bil likvidiran, brezposelnost pa je naraščala eksponentno. Po podatkih Bpb je med letoma 1989 in 1991 2,5 milijona ljudi ostalo brez delovnega mesta, zaradi nerentabilnosti pa so zaprli okoli 4000 podjetij.
Slabo stanje vzhodnonemškega gospodarstva je sicer bilo realno dejstvo, vendar pa je na politično orientacijo tedaj že nekdanjih Vzhodnih Nemcev veliko vplivalo tudi to, da so imeli občutek, da so njihovo gospodarstvo zahodni Nemci preprosto anektirali. Ta občutek ni neutemeljen. Treuhandanstalt je imel regionalne izpostave. Veliki večini so načelovali direktorji z Zahoda. Zahodni podjetniki, tudi takšni sumljivega slovesa in z velikimi dolgovi, so prihajali, kupovali podjetja, ne da bi jih zares plačali in računali na to, da bodo račun poravnali s subvencijami, ki naj bi jih prejeli za predloženi program revitalizacije podjetij. In prejeli so jih, podjetja pa pogosto pognali na pot likvidacije. In, ne nazadnje, v procesu ponovne združitve je Vzhodna Nemčija preprosto prevzela pravni red zahodne sosede; slednja od vzhodne ničesar.
Praznovanja okrogle obletnice ne bodo prešerna
Vse to so tudi razlogi za to, da, kot mi je spomladi povedal direktor berlinske fundacije Berlinski zid, letos praznovanja okrogle obletnice ne bodo tako prešerna kot pred petimi ali desetimi leti, ampak veliko bolj zaznamovana s kritičnim premislekom. Ali se bo ta napoved uresničila, bomo še videli. Vendar pa je ob obeh okroglih obletnicah, tako aktualni, torej začetka druge svetovne vojne, kot bližajoči se, tridesetletnici padca Berlinskega zidu, vredno razmisliti o koncu druge svetovne vojne.
Nacizem in Tretji rajh sta gotovo eni najbolj raziskanih zgodovinopisnih tem, manj pa (vsaj pri nas) je znano, kako je izid vojne z razdelitvijo ozemlja na štiri cone, za katere so do konca obstoja dveh nemških držav odgovornost nosile vse štiri zmagovite zaveznice, torej Sovjetska zveza, ZDA, Velika Britanija in Francija, vplival na življenja ljudi, ki so se po naključju znašli na eni ali na drugi strani. Podobno velja za ponovno združitev Nemčije, kar se obravnava vedno bolj kritično. Prav zato morda letos velja obletnici začetka druge svetovne vojne in padca Berlinskega zidu obravnavati skupaj, čeprav je ena pomenila uverturo v vročo vojno, druga pa izhod iz hladne, a obe sta dolgoročno zaznamovali življenja ljudi v obeh oziroma zdaj v eni nemški državi.
