Postroj švicarske vojske
Švica je doslej napadla petkrat. Ni posredovala na ozemlju velikih in pomembnih sosed - Italije, Francije, Nemčije ali Avstrije, pač pa na ozemlju najmanjše med njimi. Drobne kneževine Liechtenstein. Prvič, drugič, tretjič, četrtič in še petič. Kar je po svoje ironično, saj imata državi stkane odlične vezi. Ne samo, da Švica varuje interese in tudi državljane svoje drobne sosede, ko so ti v tujini, državi tvorita tudi ekonomsko in monetarno unijo - švicarski frank v kneževini uporabljajo vse od leta 1920, torej več kot stoletje. Carinsko unijo sta vzpostavili že leta 1924 in od takrat imata odprte meje. Obe državi sta nevtralni. A tesne vezi še ne pomenijo, da ne moreš postati tarča agresije velike sestre. Sploh ob dejstvu, da je kneževina svojo vojsko razpustila že leta 1868 in je ena redkih držav na svetu brez oboroženih sil.
Prvič
Prvič je švicarska vojska Liechtenstein, ta meri zgolj 160 kvadratnih kilometrov, napadla 14. oktobra 1968. Na območje kneževine niso poslali vojske, je pa švicarsko topništvo napadlo edino liechtensteinsko zimsko smučarsko letovišče Malbun. Škoda: nekaj uničenih stolov v zunanji restavraciji na smučišču. Kako sta državi diplomatsko razrešili incident, ni znano.
Drugič
Niti desetletje ni minilo, ko je švicarska vojska udarila drugič. Šestindvajsetega avgusta 1976 je 75 pripadnikov oboroženih sil na nekem križišču ubralo napačno pot, in če smo zelo natančni, vdrlo pol kilometra na liechtensteinsko ozemlje v bližini vasi Balzers. Škoda: ni je bilo, novinarska poročila iz tistega časa pa pravijo, da so "okupacijski" vojski domačini ponudili - pijačo.
Triesenberg, liechtensteinska vasica, ki so jo "okupirale" švicarske sile
Tretjič
Švicarska vojska se je po prvih dveh napadih držala tradicije, da napade znotraj desetletnega obdobja od zadnje agresije. Petega decembra 1985 je protiletalski izstrelek zadel gozd in povzročil obsežen požar. Gozd je bil seveda pod strogo naravovarstveno zaščito. Škoda: prišlo je do kar dolgotrajnega diplomatskega zapleta, Švica pa je, pravijo, plačala mastno odškodnino. V milijonih frankov. Menda naj bi bili za ponesrečen raketni napad na gozd krivi "močni vetrovi". Urbana legenda pravi, da sta državi spor rešili ob zaboju ali dveh belega vina in nekaj fondija.
Četrtič
Tradicija se je nadaljevala. Trinajstega oktobra 1992 so naborniki švicarske vojske, spoštujoč seveda pisna navodila poveljnikov, zasedli vasico Triesenberg. Tam naj bi bili vzpostavili opazovalno točko. Triesenberg z okoli 2600 prebivalci ni bila švicarska vasica. Domačini so švicarske vojake vljudno vprašali, kaj počnejo v kneževini, naborniki pa so, skupaj s poveljniškim kadrom, z grozo ugotovili, da so pravkar "okupirali" vasico v sosednji državi. Škoda: drobna napetost med sosedama, Švica se je morala opravičiti. In kako so incident opisali na kneževinski strani? Gerlinde Manz-Christ, tiskovna predstavnica kneževine, je takrat dejala: "V bistvu ga sploh nismo zaznali."
Petič
Nato je med državama nastopilo kar 15-letno obdobje miru in sloge, vse do 3. marca 2007, ko je Švica k sosedom poslala največje število vojakov dotlej - 170. Oboroženih, očitno pa brez GPS-naprav. Uradno naj bi bili na ozemlje kneževine vstopili pomotoma, šlo naj bi za dezorientacijo v zelo slabem vremenu. V rodno državo so se vrnili po tem, ko so prodrli že dva kilometra v notranjost Liechtensteina. Pa še tega ne bi bili vedeli, če ne bi eden od vojakov nenadoma vzkliknil: "Hej, to pa ni več Švica!" ("Hey, das isch nöd d Schwiiz").
Mejni znak med Švico in Liechtensteinom. To, da jih je premalo, je najpogostejši vzrok prehoda švicarske vojske k sosedom.
Nato so naredili usodno napako - sosede so obvestili o incidentu, za katerega ti sploh niso vedeli, da se je zgodil. Škoda: ni je bilo. Obe strani sta incident prezrli. "Ni tako, da bi pridrveli sem z napadalnimi helikopterji ali kaj podobnega," je takrat pripomnil Markus Amman, tiskovni predstavnik liechtensteinskega ministrstva za notranje zadeve. Gerlinde Manz-Christ, tiskovna predstavnica kneževine, pa: "Pa saj - kdo bi prestopil mejo razen Švicarjev." Tisk velike sosede o incidentu praktično ni poročal, njeni predstavniki so ga označili za "ne-dogodek", neuradno pa naj bi se bili od sramu pogreznili v zemljo.
Naj v opravičilo švicarskih oboroženih sil vseeno zapišemo, da so se incidenti praviloma zgodili v zelo slabem vremenu in ob dejstvu, da med državama praktično ni postavljenih nobenih mejnih oznak. In državi sta si, roko na srce, tudi podnevi zelo podobni.
Zdaj čakamo, kaj se bo zgodilo letos. Od zadnjega incidenta je minilo namreč natanko 15 let ...
