Da sta levičarska koalicija Nova ljudska fronta in macronistični tabor Skupaj premagala skrajno desni Nacionalni zbor, je ne navdaja ravno z zadovoljstvom, kajti v narodni skupščini nima zdaj absolutne večine nobena struja. Le kam nas vse to lahko pelje?" se sprašuje univerzitetnica z levičarskim pedigrejem, češ, "ne pozabimo, da je Nacionalni zbor na teh volitvah fenomenalno napredoval in da ima v politični situaciji, v kakršni smo se znašli, najbrž boljše izhodišče za naprej, recimo za volitve 2027, kakor če bi dobil absolutno večino." Pametovati, celo nagajati iz opozicije je pač neprimerno lažje kakor vladati, sploh ker je Francija, in to ne samo politično, v vse prej kot zavidljivem položaju.
Predsednik Emmanuel Macron je svoj prvi mandat leta 2017 nastopil z vehementnimi obljubami, da bo scela reformiral državo. Celo drugače, poskrbeti je nameraval za revolucijo, kakor je leta 2016 Révolution naslovil knjigo svojih predvolilnih "zavez". Po zdaj že sedmih letih (desno)sredinskega macronizma so v grobem rezultati slabi, celo porazni, kar se Francozom pozna v denarnici. Država se spopada z astronomskim javnim dolgom, ki je konec leta 2017 znašal 2280 milijard evrov, konec lanskega leta pa že 3101 milijardo. Številke kot takšne ne povedo veliko, toda zgovorno je, da je dolg skoraj za tretjino poglobila macronistična struja. Ta se sicer brani, da se že ves čas sooča s krizami, od zdravstvene do energetske, okoljske in vseh drugih. A tudi obljubljenih reform ni izpeljala, denimo tistih na trgu dela in v izobraževanju, sporne pokojninske pa državljani tako in tako še vedno ne morejo "pogoltniti", češ da je nesprejemljiva. Hkrati je vedno več levo-desnih ideoloških trenj zaradi migracij, varnosti, tudi izraelsko-palestinski konflikt poglablja razpoke ter podobno odnos do islama, laičnosti, prebujenske ideologije woke in ekologije, kakor je vse bolj piškav ugled Francije v tujini.
Predsednik Emmanuel Macron je svoj prvi mandat leta 2017 nastopil z vehementnimi obljubami, da bo scela reformiral državo. Celo drugače, poskrbeti je nameraval za revolucijo, kakor je leta 2016 Révolution naslovil knjigo svojih predvolilnih "zavez". Po zdaj že sedmih letih (desno)sredinskega macronizma so v grobem rezultati slabi, celo porazni, kar se Francozom pozna v denarnici. Država se spopada z astronomskim javnim dolgom, ki je konec leta 2017 znašal 2280 milijard evrov, konec lanskega leta pa že 3101 milijardo. Številke kot takšne ne povedo veliko, toda zgovorno je, da je dolg skoraj za tretjino poglobila macronistična struja. Ta se sicer brani, da se že ves čas sooča s krizami, od zdravstvene do energetske, okoljske in vseh drugih. A tudi obljubljenih reform ni izpeljala, denimo tistih na trgu dela in v izobraževanju, sporne pokojninske pa državljani tako in tako še vedno ne morejo "pogoltniti", češ da je nesprejemljiva. Hkrati je vedno več levo-desnih ideoloških trenj zaradi migracij, varnosti, tudi izraelsko-palestinski konflikt poglablja razpoke ter podobno odnos do islama, laičnosti, prebujenske ideologije woke in ekologije, kakor je vse bolj piškav ugled Francije v tujini.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
