Antijanšizem (samo)obsojen na opozicijo do konca mandata

Dobrega pol leta od nastopa tretje vlade Janeza Janše kvartet levoliberalnih opozicijskih strank v postavi SD, Levica, SAB in LMŠ, tako kot ob stotih dneh vlade, tudi sedaj nima ne svojega liderja, ne skupne vsebinske platforme, ne operativnega akcijskega načrta, kako poskusiti z oblasti spraviti vlado, povrh tega pa so opozicijski akterji še vedno obremenjeni z zamerami in ranami, ki so si jih samoprizadejali v času vlade Marjana Šarca. Krivično bi bilo, če bi trdili, da so opozicijske stranke v poletnem dopustniškem času spale ali počivale, a dejstvo je, da jim ni uspelo narediti konkretnejšega koraka h konsolidaciji opozicije. Na drugi strani predsednik vlade Janša neprestano dela na konsolidaciji pozicijskega kvarteta, ki ga podpira formalno sicer opozicijska stranka SNS, ki pa je dejansko lojalna in predana podpornica vlade.

​V opoziciji​ kakor v vladi

Koalicijski partnerji v Janševi vladi se ob občasnih koalicijskih vrhovih sestajajo dvakrat tedensko na koalicijskih sestankih, predsedniki koalicijskih strank v različnih formacijah obedujejo skupaj tako rekoč na dnevni ravni, seje vlade so precej daljše in bolje pripravljene kot seje prejšnje vlade, odprta vprašanja in napetosti med vladnimi strankami naj bi se reševali sproti. V koordinacijo dela koalicije Janša vlaga veliko energije, je slišati s strani nekaterih članov vlade.

Kako je na drugi, opozicijski strani? V opozicijo preslikana bivša vladna trojica z nekoč pogodbeno podpornico Levico je pravzaprav le odslikava razmerij in odnosov v prejšnji vladi. V konsolidiranje vladne koalicije je Šarec v svojem mandatu za razliko od Janše vlagal precej manj napora. To pa ne pomeni, da je sedel križem rok. Šarčevi nekdanji koalicijski, zdaj pa opozicijski partnerji se še vedno pritožujejo, kako je s posebnimi metodami spodkopaval koalicijske stranke predvsem v medijih. Janša deluje nasprotno, vse koalicijske partnerje z izjemo predsedujočega Desusu Tomaža Gantarja, ki je antagonist odstopljene predsednice stranke Aleksandre Pivec, ščiti.

Opozicijski liderji se dobivajo le enkrat tedensko na neke vrste koordinacijskih sestankih. Dovolj, da se uskladijo glede tekočih zadev, vlaganja nekaterih zakonskih predlogov ali uporabe klasičnih opozicijskih orodij, kot so interpelacije, a precej premalo za oblikovanje skupne programske platforme opozicije, ki bi bila kaj več kot goli antijanšizem, čeprav janšizma kot specifične oblike vladavine, za katero politologi šele razvijajo definicije, ne gre podcenjevati. Levosredinske opozicijske stranke delujejo programsko izžete, novih, svežih in prebojnih idej ni na vidiku. Njihov minimalni skupni imenovalec še vedno antijanša moment, ki pa je vsekakor precej premalo za resno ogrožanje tretje vlade Janeza Janše.

Štiri opozicijske stranke imajo v državnem zboru 39 glasov, za konstruktivno nezaupnico, ki bi zrušila vlado Janeza Janše, jih potrebujejo 46. Kot postaja vse bolj jasno, tudi na podlagi pogovorov s ključnimi člani opozicijskih strank, je to misija nemogoče za opozicijske stranke, saj se komaj sedaj kaže prava razsežnost globokih zamer, ki jih je sprožila razpustitev vlade Marjana Šarca. Poleg narcisizmov malih razlik je to še vedno rak rana slovenske leve sredine.

Omenjeni politični pol pa dodatno destabilizira dejstvo, da je bil Šarec v veliki meri tudi produkt tehnologije ustvarjanja novih obrazov pred zadnjimi volitvami, kar je bil način, kako premagati SDS in Janši onemogočiti vladanje. Ključna negativna posledica ustvarjanja novih obrazov pa je, da preprečuje politično konsolidiranje Slovenije, še najbolj pa trenutne opozicije.
Konsolidacijo tudi onemogoča vprašanje liderstva v opoziciji. Je to predsedujoča SD Tanja Fajon, ki je ob zamenjavi Dejana Židana na čelu stranke nekoliko povlekla rejtinge stranke navzgor? Zdaj se zdi, da učinek menjave jenja, SD pa se še ni uspelo odločilno odlepiti od LMŠ-jevega bivšega premierja. Ker je bil Šarec predsednik vlade, je bila logika, da bi on vlekel naprej tudi opozicijo. A ker je tako strateško slabo ocenil svoj položaj in je razpustil svojo vlado, se je pravzaprav sam odpovedal tej vlogi, je široko sprejeta ocena v opozicijskih krogih, razen seveda v LMŠ. Omejitve Šarčevega sloga vodenja koalicije so se prenesle tudi v opozicijska razmerja in mu preprečujejo, da bi se vzpostavil kot jasen lider opozicije.

Fajonova še ni liderka opozicije

"Opozicija že danes tesno sodeluje. Voditelji se praviloma tedensko srečujemo. Vemo, da je močna in povezana opozicija ključna za demokratični nadzor nad ravnanji vlade. So projekti, kjer tesno sodelujemo, in projekti, kjer nastopamo samostojno. Verjamem, da se vsi skupaj zavedamo, da je sodelovanje nujno za oblikovanje alternative," sodelovanje opozicijskih strank ocenjuje predsedujoča SD Tanja Fajon, ki jo sredi oktobra čaka še kongres stranke, na katerem se bo volilo vodstvo stranke.

Kongres je bil v precej skrbno načrtovani tranziciji oblasti v stranki, kar je mnoge spomnilo na predhodnico današnjih socialnih demokratov, od Židana k Fajonovi, zamišljen kot formalni dogodek, na katerem bi slavnostno potrdili inavguracijo Fajonove za predsednico SD, ki ima na naslednjih parlamentarnih volitvah ambicijo zmagati, če ne absolutno, pa vsaj na levosredinskem polu. A v centralizirano vodeni SD se v pomembni meri dogaja tudi teren, odraz nezadovoljstva na terenu stranke pa je kandidatura koroškega poslanca Janija Prednika za predsednika stranke. Koliko glasov bo Prednik uspel odščipniti favorizirani Fajonovi, ni jasno, poznavalci dogajanja v stranki njegov potencial ocenjujejo na približno tretjino delegatov na kongresu. To pa je delež, ki bo Fajonovi nedvomno otežil konsolidacijo svoje vladavine v stranki, kar pomeni, da se bo stranka še nekoliko več časa ukvarjala sama s sabo kot z nujno potrebnimi opozicijskimi načrti.

"Škoda, ki jo s političnim podrejanjem policije, medijev in gospodarstva ustvarja vlada, utegne biti velika. Trajno lahko spremeni Slovenijo in njene možnosti. Vedno bolj jasno je, da lahko to škodo - gospodarsko, politično, socialno in okoljsko - preprečimo le z zamenjavo te oblasti. Vsako potezo opozicije pa je treba odgovorno pripraviti in jo uporabiti takrat, ko za to dozorijo okoliščine in možnost, da zanjo pridobimo 46 glasov. Ne le proti Janši, ampak tudi za vizijo drugačne Slovenije," o okoliščinah konstruktivne nezaupnice razmišlja Fajonova, ki pravi, da zamer do ostalih predsednikov koalicijskih strank nima. "Med nami so razlike, a verjamem, da je pomembnejši skupni cilj: da se Slovenija razvija kot uspešna, solidarna, demokratična in svobodna država v jedru najbolj povezanih držav EU. Jasno je, da je ta vizija s to vlado ogrožena," je za Večer povedala Fajonova.

Šarec se primerja z Janšo

Pri LMŠ se še vedno pozna, da je to v bistvu stranka novega obraza, stranka enega človeka, mogoče dveh, če štejemo zraven še Šarčevo desno roko Damirja Črnčeca. LMŠ tudi nikoli ni gradila svoje mreže, številnosti članstva, posebne pozornosti kot pragmatična sredinska stranka ni namenjali niti programu. LMŠ se zdaj maščuje v opoziciji, kjer je v vsebinskem smislu treba pokazati več kot na oblasti, opozarja politolog dr. Igor Lukšič.

"Opozicija pri ključnih in pomembnih vprašanjih sodeluje. Ne nazadnje je primer interpelacije zoper ministra Zdravka Počivalška, ki smo jo vložili v naši stranki, to tudi lepo pokazal," trdi predsednik LMŠ Marjan Šarec. Ta teden je LMŠ napovedala še interpelacijo zoper kmetijsko ministrico Pivčevo. Šarec trdi, da v politiki ni prostora za zamere: "S strani LMŠ ni nobenih zamer. So in vedno bodo med nami določene razlike, saj smo različne stranke, nekatere leve, mi smo sredinski. Skupaj pa smo se leta 2018 potrudili sestaviti manjšinsko vlado, brez katere bi Janša vladal že dve leti prej."

Šarec opozarja, da so alternativo Janševi vladi pokazali leta 2018 s sestavo svoje vlade, z njo v danih okoliščinah sprejeli proračun s presežkom, zagotavljali pogoje za mirno življenje ljudi, ne nazadnje pa je bilo tudi soočanje z epidemijo veliko bolj človeško. "Čas in današnje dogajanje sta to pokazala," trdi Šarec in dodaja, da vsakdo lahko sedaj naredi primerjavo med njihovo manjšinsko vlado na eni strani in večinsko vlado Janše na drugi. Manjšinska vlada s samo 42 glasovi v državnem zboru, tako Šarec, ni mogla izvajati ključnih zakonodajnih premikov: "Na vseh področjih potrebuješ večino, zlasti pri izrazito desno usmerjenem državnem svetu in predsedniku republike."

Šarec izpostavlja, da sta obema vladama skupni stranki SMC in Desus in predvsem na njiju je tudi, da pokažeta, ali je zgrešena pot pod aktualno vlado nekaj, pri čemer želita sodelovati še naprej. "Za nas ostajajo prva prioriteta čimprejšnje volitve, smo pa že jasno in javno večkrat povedali, da bomo podprli konstruktivno nezaupnico proti tej vladi. Janez Janša in SDS sta se na oblasti pokazala kot nesposobna, koruptivna in izrazito škodljiva za demokracijo in mednarodni ugled države." Pot do konstruktivne nezaupnice vodi prek pritiska na obe omenjeni koalicijski stranki. Načrta in mandatarskega imena, ki bi prepričal in pritegnil njuno podporo, ni na spregled.

Mesec: Ključni problem opozicije je odsotnost agende

Levica je stranka, ki se med opozicijskimi strankami najbolj trudi z vsebino. "V Levici vlagamo veliko energije v usklajeno delovanje opozicije, a pogosto trčimo ob vsebinske razlike med strankami ali nespoštovanje dogovorov. Po moji oceni je ključni problem opozicije, da doslej ni oblikovala skupne agende. Zato nemalokrat deluje razdeljeno, neusklajeno. V Levici se zato na sestankih opozicije zavzemamo za oblikovanje seznama prioritet, na katerih bi delali skupaj in usklajeno," nam je povedal koordinator Levice Luka Mesec, ki tudi zagotavlja, da osebne zamere ne bi smele biti ovira in z njihove strani tudi niso.

Mesec je tudi najbolj konkreten glede konstruktivne nezaupnice: "Konstruktivna nezaupnica ni zgolj akt rušenja vlade, pač pa morajo pobudniki imeti plan za alternativno vlado - vnaprej dogovorjen program, mandatarja, kadrovsko zasedbo in zagotovljenih 46 glasov. Trenutno je razmerje zelo neugodno." Če upoštevamo, da je Zmago Jelinčič de facto del koalicije, ima opozicija 39 glasov, koalicija pa s poslancema manjšin 51. Vprašanji sta zato po Meščevo dve. Prvič, kje dobiti manjkajočih sedem glasov. In drugič, na kakšnih temeljih zgraditi alternativno vlado. Kot rečeno, opozicija po njegovo doslej ni oblikovala alternativne agende, zato so bili tudi vsi predlogi konstruktivne nezaupnice na trhlih temeljih. Če ni jasno, kaj naj bi delali, težko odgovarjamo na vprašanje - kako. "Rešitev je to, kar sem povedal prej: za začetek je treba določiti minimalno skupno agendo opozicije, na kateri bomo gradili naše sodelovanje. Ta agenda bi po našem mnenju morala biti socialno, okoljsko in razvojno naravnana," meni Mesec.

Bratuškova: Tudi v opoziciji je treba iskati kompromise

"V opoziciji dobro sodelujemo in se skušamo poenotiti pri vseh ključnih stvareh. Smo pa v opoziciji štiri stranke, ki smo v prvi vrsti odgovorne svojim volivcem in članom in se čisto pri vseh stvareh ne strinjamo, a to je normalno. Tudi ko si v koaliciji, je treba iskati kompromise," življenje v opoziciji pod Janšo opisuje predsednica SAB in nekdanja premierka Alenka Bratušek. Trdi, da v politiki ni zamer. "Kdor tega ne ve in ne razume, v politiki ne bo dolgo. V stranki SAB smo razočarani, da so Janezu Janši vlado tako rekoč podarili. Mi smo svoje delo v koaliciji opravili odlično, držali smo se koalicijskega dogovora in svoje delo vedno izvedli tudi v državnem zboru. Tudi v opoziciji delamo tako: držimo se dogovorov in svoje delo opravimo dobro ne glede na preteklost."

Bratuškova pravi, da je bila prva, ki je poudarjala, da je samo konstruktivna nezaupnica pot do zamenjave te vlade: "Ko bodo v SMC ugotovili, da je vlada Janeza Janše, katere del so, škodljiva za Slovenijo in so za škodo, ki se dela državi, soodgovorni, bo nastopil trenutek za konstruktivno nezaupnico."

Štiri opozicijske stranke imajo v državnem zboru 39 glasov, za konstruktivno nezaupnico jih potrebujejo 46. Jih bodo uspele do konca aktualnega mandata nabrati? Velika večina opozicijskih politikov pravi, da je to ob vseh zgoraj opisanih težavah opozicije pravzaprav misija nemogoče. Večinoma upajo na čudež, predvsem pa na zlom poslancev SMC in Desusa.