Berlinski filmski festival: Svoboden v brezmejni raznolikosti, prost družbenih in ideoloških spon ter provokativen v svoji artistični drznosti

A se zdi, da je pritajeno vzniknilo nešteto drugih zidov. Omejitev potovanja. Omejitev gibanja. Omejitev sedenja. Omejitev hranjenja. Omejitev druženja. Omejitve, ki preprečujejo, da bi bil njegov utrip ponovno tak, kot je bil nekoč. Svoboden v brezmejni raznolikosti, prost družbenih in ideoloških spon ter provokativen v svoji artistični drznosti. Berlinski filmski festival namreč.

Zaradi naštetega je bila moja letošnja izkušnja čisto posebna. Neprecenljiva. Po filmski plati zelo bogata in s ponovno potrditvijo nepotrebnosti strahu, da sem v filmih videl že vse. Po logistični plati pa kar stresna. Posebej v koronskem segmentu zaradi večno prisotne grožnje: kaj boš pa storil, če boš vmes pozitiven? V tem primeru bi bila večina stvari, zaradi katerih sem prišel, nedosegljiva. A na srečo se je vse, zaradi zdrave pameti, mnogoterih izkušenj in tistega dela moje zavesti, ki se zateka k balkanskemu flegmatizmu, srečno izteklo. In je bilo po svoje celo zabavno. Pa čeprav začetek ni bil najbolj obetaven.

Še vremenu ni všeč korona

Priznam, ni dobro vplivalo na moje počutje, ko mi je uslužbenka ob letališkem okencu - po vseh skrbno preštudiranih in pripravljenih dokumentih za nemoten obisk končne destinacije - ob petih zjutraj z avstrijsko hladnostjo pojasnila, da moje karte ni v sistemu. Seveda, pomislim, ko pa sem jo kupil že pred skoraj dvema letoma in enkrat prestavil, potem pa mi jo je letalska družba zaradi odpovedanih letov še petkrat spremenila! In samo ponižno zastokam in potihem upam, da ne bom še ena žrtev formalnih zapletov oziroma pomanjkljivosti računalniških sistemov. Seveda ne. Gospa malo potelefonira in prva prepreka je premagana. Z opazno povišanim pritiskom in temperaturo, ki ju kmalu znormalizira kot vedno pomirjujoč pogled na s soncem obsijano belo puhasto preprogo nad oblaki.

Spust v temačno vetrovni Berlin kot da bi napovedoval, da mesto po vremenski plati tokrat ne bo preveč gostoljubno. In res, oblaki, veter in dež so v naslednjih dvanajstih dnevih tamkajšnjega bivanja poskrbeli za dokaj turobno vzdušje, zato je bilo redko sonce pravi balzam za dušo. Še posebej, ko sem si jih priklical v spomin ob orkanskih sunkih vetra, ki so zadnje dni ohromili mestni vrvež in v bolj severnih delih Nemčije povzročili težave takšne sorte, da so bili otroci oproščeni pouka, če niso mogli varno do šole.

Priznam, da sem se - nič kaj škodoželjno! - komaj ubranil smeha, ko sem se en dan tudi sam boril z vetrom in opazoval reakcije mimoidočih. Je bolje poskrbeti, da veter ne bo odnesel vrečk z nakupi, ali pa se raje prijeti za ulično svetilko, da se ne zvrneš? In sem, filmski fanatik, seveda pomislil na Mary Poppins in njen dežnik. No, letečih dežnikov ni bilo, so bile pa berlinske ulice polne prevrnjenih koles, motorjev in seveda električnih skirojev - vseh teh generično mobilnih pridobitev, ki se nam zdijo tako neskončno fajn, da v njih ne prepoznamo še ene nikakor nujno potrebne civilizacijske navlake, ki podpira motorično lenobo.

Brez telefona ne obstajaš

Kot vedno sem prispel dan pred pričetkom festivala, kar je bilo letos še zlasti dragoceno, saj sem imel čas naštudirati logistične novitete. Prva točka po prevzemu akreditacije: preverjanje mest za testiranje. Festival je namreč potekal po načelu PC+, kar pomeni, da smo se morali novinarji, ne glede na cepljenje ali prebolelost, dnevno testirati. Tu je treba pohvaliti nemško organizacijo, tako da so te zadeve - če odmislim vsakodnevno ne najbolj prijetno zgodnje jutranje tiščanje palčke v nos - funkcionirale. Tudi vsakokratno legitimiranje pred vstopom v dvorano so olajšale zapestnice, ki so dokazovale "dnevno imuniteto" in prihranile brskanje po ustreznih dokumentih na telefonu.

Mimogrede, prva najpomembnejša stvar je bila tokrat skrb za telefonsko baterijo. Če se ti je namreč vmes izpraznila, si bil povsem nebogljen. Oziroma nefunkcionalen. Poleg testov si imel namreč tako shranjene tudi vse vstopnice. Ob tem pa sem se, lastnik prastarega mobilca (govorimo o petih letih, da ne bo pomote!), soočal še z dodatno tehnično težavo: za testiranje se moraš registrirati preko QR-kode, pri čemer se zdi ljudem nepredstavljivo, da tvoj telefon nima vgrajenega QR-čitalca že v kameri.

Druga letošnja novost je bila osebna elektronska potrditev udeležbe vsakega ogleda filma, tiskovne konference ali drugega dogodka. To je sicer vzelo nekaj časa in zahtevalo malce več organiziranosti, a po mojem mnenju je bila to ena od pozitivnih novitet. Čeprav so bili sedeži novinarjem dodeljeni avtomatsko, brez možnosti izbire (kar je povzročilo nekaj negodovanja), je to prihranilo prejšnje naporno čakanje v vrstah pred dvoranami, saj si imel zagotovljen sedež in si v dvorano lahko vstopil tik pred pričetkom projekcije. Stranski efekt tega ukrepa pa je bila seveda še dodatna izguba medsebojnega stika, saj smo običajno v teh vrstah izmenjali mnenja o filmih in se medsebojno spoznavali.

Tudi v dvorani ni bilo toliko komunikacije, saj je moral biti vsak drugi sedež prost, pa tudi obvezne maske niso ravno stimulator medsebojnega čebljanja. Ob tem ukrepu sem, žal, ugotovil, koliko meni nelogičnega strahu in še bolj nerazumljive potrebe po nadzoru sočloveka je prisotne. Ko si je fant tik pred pričetkom filma masko nedolžno povesil pod nos, se je moškemu, ki je sedel vrsto za njim, oddaljen za štiri sedeže, zdelo potrebno vstati, pristopiti k njemu in ga opozoriti, naj si jo pravilno namesti. Disciplina zaradi discipline oziroma dokaz, zakaj je Stasi v tej deželi tako uspeval? Občutek ogroženosti verjetno ne, saj smo vsi v dvorani izpolnjevali iste pogoje, poleg tega pa se je gospod po nepotrebnem izpostavil morebitnemu tveganju, ko je prestopil razdaljo, manjšo od predpisanega metra in pol.

Quo vadis, homo sapiens?

Kakorkoli, trenutne razmere več kot očitno razdeljujejo družbo, kar so dokazali tudi protestniki, ki sem jih med vikendom videl korakati po glavnih ulicah od Brandenburških vrat mimo Potsdam Platza. Ob spremstvu policije, ki je začasno zaprla ceste. Brez kake vidne histerije in vodnih topov. In sem ob tem - ter ob številnih filmih, ki so opozarjali na izgubo razumevanja med nami - pomislil, le kam izginevajo človečnost, sočutje, sproščenost, spontanost in zdrava pamet. Kako naš svet nezadržno prekriva egocentrični strah in po moje zmotno prepričanje, da bomo lažje sobivali, če se bomo pokorili strogo racionalnim predpisom in kot edino merilo razvoja človeške vrste ustoličili znanstveno-tehnološki razvoj ter načelo prevlade moči nad naravo - in šibkejšimi osebki iste ali drugih vrst.

K temu razmišljanju me je spodbudil tudi film Vse bo v redu (Everything Will Be OK) kamboškega režiserja Rithyja Panha, ki je z esejsko gostobesednostjo in eksperimentalnim vizualnim izrazom izpostavil preprosto vprašanje: Kam gremo oziroma kaj želimo postati? Uniformirano čipirana čreda, torej zgolj apatični izvajalci izdanih navodil ali najbližje ponujene izbire, ustvarjene s strani golih algoritmov, ki so oblikovani po načelu zahodnjaške ekonomske logike, torej z namenom neskončnega zadovoljevanja potreb? Ali kaj drugega, bolj sočutnega, bolj poduhovljenega, bolj človeškega?

In sem se ob tem ter preostalih filmih, ki so prikazovali tiho hrepenenje in preprosto občudovanje vsega lepega, kar nas obdaja, ali prebujali čute s srce parajočim krikom po medsebojni bližini, razumevanju in ljubezni, ponovno zavedel pasti novodobne komunikacije, ki smo jo zreducirali zgolj na črke, znake, smeške in slike. Torej na nekaj, kar se da spraviti v hladno zakodiran zapis ničel in enic. Pri tem pa pozabili, da je komunikacija med dvema osebama ali živima bitjema mnogo več. In da nas ravno to ločuje od strojev. Občutki, čustva, spominski vzorci, družbeni kontekst, kreativnost, sanje - ta bogato pisana paleta digitalno neopredeljivih dimenzij, ki v naše življenje sicer vnašajo nepredvidljivost, a z njo tudi pristnost in lepoto. Stvari, ki se nikoli ne bodo dale prevesti v materialni svet (le zakaj bi jih bilo treba?) in za katere se po moje splača živeti.

Zakaj Kitajci brez nagrade?

Prelepo prispodobo, kako notranje bogato, čeprav na videz revno in težko, je lahko življenje kjerkoli na svetu, je pričaral kitajski Yin ru chen yan (Return to Dust), ki bi ga lahko povzeli s krščanskim citatom: "Prah si in v prah se povrneš." V svoji preprostosti izredno dovršena ter vsebinsko in vizualno pomirjujoče blagodejna pripoved o nenavadnem paru, ki moč za življenje, pravzaprav preživetje, črpa iz medsebojne ljubezni in spoštovanja do zemlje, je, vsaj pri meni, dosegla svoj namen. Mlad moški, ki nima niti pravega imena in velja za retardiranega vaškega čudaka, ter dekle, ki zaradi vse prej kot rožnate preteklosti trpi za telesno hibo. Ko ju družini poročita - češ, saj sta ravno prava drug za drugega! - se med njima počasi stke sprva krhka, a vedno bolj nepremagljiva vez, ki kljubuje vsem preprekam. Ob tem sem za hip pomislil, da Kitajci že tretjo leto niso prejeli nobene glavne nagrade. Upam, da to nima kakšne politične konotacije.

A to sta samo dva drobca bogate filmske bere, ki se je razprostrla pred mojimi očmi v vseh šestdesetih urah, kolikor sem jih tokrat preživel v kinodvoranah. Če poskušam strniti vtise, bi letos za filme tekmovalnega programa težko rekel, da si kateri od njih ni zaslužil uvrstitve v to prestižno sekcijo. Več ali manj vsi so bili na dostojnem filmskem nivoju, hkrati pa različni in izvirni. Pa čeprav so prevladovale ženske zgodbe oziroma zgodbe z močnimi ženskimi liki in sem po prvih treh dnevih nedolžno pomislil, da bi letošnjemu Berlinalu morda bolj ustrezalo ime Feminale. In še nekaj: četudi je bila sama osnova zgodbe že videna, je ustvarjalcem uspelo začiniti jo z življenjem, kar potrjuje tezo, da ni važno le, kaj izrežemo ali pokažemo, temveč tudi, kako to storimo.

Fassbinder, Pirandello in Richie Bravo

Med izvirnimi zgodbami so se mi nekatere zdele preveč bizarne ali ekscentrične, a nič zato. Osebno imam raje svežino kot pogrevanje že preizkušenih formul. V tem duhu so letos prednjačili Nemci v sodelovanju z drugimi (sosednjimi) državami. Ob nagrajeni nemško-turško-ameriški komični drami Rabiye Kurnaz proti Georgeu W. Bushu, ki me osebno ni prepričala, in otvoritvenem biografsko fiktivnem Petru von Kantu, karikiranem poklonu Rainerju Wernerju Fassbinderju z ne najbolj optimističnim motom "Vsak ubije, kar ljubi", toplo priporočam ogled nemško-švicarske drame Košček neba (Drii Winter/A Piece of Sky), v kateri je zgodba o težkem življenju v odročnem alpskem mestecu, zahrbtni bolezni in ljubezenski preizkušnji vpeta med nekakšne glasbene razglednice, ki jih sredi prelepe narave izvaja mešani pevski zbor.

Zaradi zgodbe same in odlične režije Ursule Meier je ogleda vredna tudi francosko-švicarska Črta (La ligne). Zgodba o travmatičnih družinskih odnosih je prikazana z izjemno kombinacijo subtilnosti in krutosti, ki se zareže v dno duše tudi po zaslugi odlične igralske zasedbe. Če vas privlačijo rahlo bizarne zgodbe, bo pravšnja tudi Hitra abeceda ljubezni (A E I O U - Das Schnelle Aplphabet der Liebe), romantično tatinski izlet neprilagojenega najstnika in ostarele igralke, ki se spoznata na govornih učnih urah. Z izvirnostjo in obilico šlager nostalgije se ponaša Rimini, najnovejše delo Ulricha Seidla, v katerem se ostareli pevec z umetniškim imenom Richie Bravo preživlja z razdajanjem in osrečevanjem svojih (nekdaj mladih) oboževalk v zapuščenih letoviških hotelih. In to ne le v pevskem smislu.

Za nostalgijo na čisto drugačen način, vizualno estetizirano s kontrastno uporabo črno-belih in barvnih podob, je poskrbel italijanski veteran Paolo Taviani. Leonora Addio je posvečena s fašističnim prizvokom obremenjenemu pisatelju in dramatiku Luigiju Pirandellu, eni njegovih zadnjih zgodb ter njegovemu pogrebu. Ste vedeli, da je trajalo skoraj deset let, da so njegove upepeljene ostanke (blagoslovljene v otroški krsti!) pokopali na rodni Siciliji?

Bera francoskih tekmovalnih filmov me letos ni posebej navdušila, se me je pa dotaknila špansko-francoska drama Eno leto, ena noč (Un ano, una noche). Pripoved o mladem španskem paru, ki živi v francoski prestolnici in je preživel strelski masaker v pariški diskoteki Bataclan, je izjemno intenziven portret uničujočih posledic travmatične izkušnje na zvezo, premišljeno preleten z retrospektivnimi drobci potlačenega spomina ter nezadržnim razkrojem intimnega odnosa.

Da nasilje v vsakem primeru povzroči razkroj odnosov in družbe ter neizmerno stisko posameznika, je odlično, z mešanico realizma in spiritualnosti, v filmu Robe of Gems prikazala Natalia López Gallardo s predstavitvijo Mehike kot surrealne države: "Nisem želela političnega filma, pokazati sem želela duhovne rane te dežele, v kateri je vse možno in ki jo je, roko na srce, težko opisati Evropejcem in Američanom."

Pogumna Emma Thompson

Če sem že optimistično začel s padanjem zidov na letošnjem Berlinalu, naj tudi zaključim v tem duhu. Enega najpomembnejših - vsaj za ženske nad šestdesetim letom starosti - je zrušila Emma Thompson. Karizmatična in pozitivne energije polna britanska igralka se je namreč pogumno lotila za marsikoga tabuizirane teme seksualnega življenja gospa poznih srednjih let. Predvsem tistih, ki vsled polpreteklih družbenih norm, zaznamovanih s samoumevno dominanco moških, v spolnosti nikoli niso bile potešene. Gospe, ki so vdano služile le zadovoljevanju moških potreb in si nikoli niso upale niti pomisliti, da bi pri tem intimnem početju partnerja zanimali tudi njihovi užitki.

Thompsonova v filmu Vso srečo, Leo Veliki (Good Luck to You, Leo Grande) upodablja ovdovelo upokojeno učiteljico verske vzgoje, ki se odloči, da je čas, da doživi prvi orgazem in nasploh preizkusi cel kup stvari, o katerih si ni drznila niti pomisliti. V ta namen najame "seksualnega delavca", za katerega se izkaže, da je izredno razumevajoč, ustrežljiv (in nadvse potrpežljiv) mladenič z zrelimi pogledi na svet in božanskim telesom. Njuna srečanja v hotelski sobi so polna duhovito poglobljenih dialogov ter z neizmerno mero humorja - in brez eksplicitnih prizorov spolnosti! - gledalcu odstirajo tisoč in eno nianso človeške (pod)zavesti. Srečanja, ob katerih se izkaže, kako težko se je osvoboditi predsodkov na temo spolnosti in sprejemanja lastnega telesa, kakršnokoli že je. Odlično razpoložena veteranka je na tiskovni konferenci razkrila, da meni, da število žensk njenih let, ki (še) nikoli niso doživele orgazma, žal ni tako zanemarljivo, predvsem v ruralnem okolju, in da ji kljub vsem pripravam in igralskim izkušnjam nikakor ni bilo lahko posneti sklepnega prizora, v katerem pred ogledalom pogumno razgali svoje telo.