Klara Širovnik
Pogosti izkupički bivanja na ulici niso samo skrhani človeški odnosi in padec samopodobe, pač pa ciroza jeter, hepatitis, popolna telesna in mentalna izžetost. Kožne razjede ali pa celo globoke rane, ki nastanejo zaradi večletne uporabe heroina, ob tem zaudarjajo po gnijočem mesu.
Pod Zmajskim mostom nam na vprašanje, zakaj šepa in uporablja bergle, nepozaben prizor razkrije 56-letni Marjan. Izpod široke hlačnice, ki jo potegne navzgor, mu tik pod kolenom zeva slabih deset centimetrov široka razjeda. Globoka je, gnojna, umazana. Na vse skupaj se lepi gaza, ki je mož pravzaprav ne more popolnoma odtrgati od rane, saj se je zaradi zanemarjenosti povezala z gnijočim mesom. Marjan je brezdomec in težki odvisnik od heroina. Rano je nazadnje previl pred desetimi dnevi. "Upam, da se do poletja stvar zaceli, saj bo takrat vroče in bo še bolj smrdelo," reče. A Marjan jo je za zdaj dobro odnesel, ker lahko samostojno obišče trgovino in gre na stranišče.
Po zadnjih raziskavah s konca preteklega leta je pri nas približno 3600 ljudi brez doma. Mlajših od 18 let jih je okoli 126.
Po podatkih iz decembra 2018 je v zavetišču za brezdomne mesečno okoli 990 ljudi.
Veliko brezdomcev ima kot naslov stalnega bivališča prijavljen naslov centra za socialno delo, čeprav tam ne prebivajo; stalno prebivališče je pogoj za pridobitev denarne socialne pomoči.
V zavetišču na Poljanski v Ljubljani je nastanjenih povprečno 22 uporabnikov, ki imajo skupno gospodinjstvo.
Socialnovarstvenih programov, ki so namenjeni brezdomcem, je skupaj 19, razpršeni so po celi Sloveniji.
Med vsemi programi za brezdomce je 13 programov, ki uporabnikom nudijo ležišča. Gre za tako imenovane nastanitvene programe, ki pa se v zadnjih letih vse bolj usmerjajo tudi v nastanitveno podporo in celovito pomoč brezdomnim in stanovanjsko izključenim.
V letu 2019 ministrstvo sofinancira 19 socialnovarstvenih programov za brezdomce v skupni višini 1,469.704 evrov. Med njimi je 12 javnih programov (oziroma verificiranih programov) in 7 razvojnih.
Oskrbo si zaslužijo tisti, ki so delali
Bi moral biti vsakomur omogočen dostojen konec in nega v bolezni ali to velja le za tiste, ki plačujejo davke? Mnenja so deljena. Nekateri zagovarjajo odgovornost, drugi srčnost. Tretji pravijo, da sta pojma kompatibilna, a ne izključujoča. Konkretni primeri tehtnico sicer prevešajo na eno od skrajnosti, najpogostejši argument pa je prav ta, da imajo "prednost pri negi tisti, ki so za čas zdravja delali". Pri tem pozabljamo, da je napuh izmed vseh rib najbolj neumna riba, saj se ujame celo na prazni trnek. "Poznam primer nekdanjega uporabnika drog, ki so mu začela odpovedovati jetra," pripoveduje Goran Jaćimović, strokovni sodelavec društva Kralji ulice. Moški je bil najemnik bivalne enote, kar pomeni, da je imel streho nad glavo. Ko so ga iz bolnice prepustili domači oskrbi, je bil nepokreten, domače oskrbe pa seveda ni imel, ker je živel sam. "Ker je bil mlajši od 65 let, se ni mogel vključiti niti v dom za ostarele - že za starejše so zaradi prezasedenosti čakalne dobe dolge -, s socialno pomočjo in zdravstvenim dodatkom pa si je potem najel negovalko na domu," pravi Jaćimović in še pojasni, da ga je ta obiskala enkrat tedensko, kar je bilo premalo, saj je zaradi nepokretnosti potreboval 24-urno nego. "Na koncu je umrl v svojih lastnih izločkih," pove in nadaljuje, da je takih primerov v zadnjih letih vse več, saj se populacija stara. Čeprav je podatke o številu brezdomcev (tudi zato, ker enotna definicija, kdo je brezdomec, sploh ne obstaja) težko zbrati, je po zadnjih raziskavah s konca preteklega leta pri nas približno 3600 brezdomnih. Mlajših od 18 let jih je okoli 126.
Bomo bolne pustili na celovškem pločniku?
Kam torej z ljudmi, ki so brez doma, bolni, morda celo nepokretni? "Tisti brezdomci, ki potrebujejo namestitev, se lahko obrnejo na najbližje zavetišče za brezdomce ali informativno pisarno, kjer jim poskušajo najti ustrezno namestitev," še pravijo na ministrstvu. A tudi zavetišča, kjer se je po zadnjih podatkih vsak mesec skupno zbere okoli 990 ljudi, hudo bolne pogosto zavrnejo, ker za skrb niso usposobljeni. "Na tem področju je katastrofa. Mesto v domu za starejše ali v negovalni bolnišnici je skoraj nemogoče dobiti. Pri nas, upam pa si reči, da tudi v drugih zavetiščih, lahko sprejmemo samo samostojne in pokretne uporabnike, ki so zmožni skrbeti za osebno in skupno higieno," ob tem pojasni strokovna socialna delavka Mateja Pišorn iz zavetišča za brezdomce na Poljanski. Nadaljuje, da v zavetišču nimajo arhitektonsko prilagojenih prostorov in negovalnega osebja, zato je pravilna in učinkovita nega tako rekoč neizvedljiva.
"Saj bi mu privoščil oskrbo, a kaj, ko je vse življenje zabušaval"
Ob tem se poraja vprašanje, kakšno možnost za zaposlitev imajo brezdomci, ki si zaradi želje po boljšem življenjskem standardu pa tudi prijaznejši oskrbi ob bolezni želijo delati. Zamislimo si situacijo, v kateri si nedavno zdravljeni odvisnik brez doma želi poiskati službo. Kakšna so lahko njegove perspektive? "Minimalne ali praktično nobene perspektive ne moreš imeti, da boš službo našel na prostem trgu," odgovarja Jaćimović, ki ljudem v takih položajih pogosto pomaga pri pisanju prošenj. "Zelo malo prosilcev pa dobi kakšen odgovor. Zadnje čase je bilo sicer več vabil na razgovore, a je potem tudi od prosilcev odvisno, ali bodo službo vzeli ali ne," še pove in dodaja, da marsikdo zaradi osebnih razlogov na razgovor na koncu sploh ne gre.
