Bo čas po virusu. In po Trumpu

Matija Stepišnik
02.01.2021 07:00
Praznične lučke so prižgane. Večer je v mestu, pogreznjenem v zimsko temo, pravzaprav svetel. Ulice so okrašene, a nemalokrat hladno prazne. V nedeljo po božiču, za krščanski svet prazniku upanja, se je začelo cepljenje proti okužbi z novim koronavirusom.
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Andrej Petelinšek

O luči na koncu tunela pandemije je ob tem govoril premier Janša. Letnik 2020 bo v arhivih ostal kot dokument globalnega zdravstvenega pretresa generacij, ki je nepovratno stresel življenja vseh nas, gospodarstvo je z izjemno sočasnostjo šoka, s katerim je bil prestreljen domala ves svet, potisnil v novo spiralo negativnih krivulj, za zaveso covida-19 pa so razmere "nove normalnosti" katalizirale procese sprememb političnih in družbenih odnosov, z vonjem po novi-stari avtoritarnosti. Virus, zaradi katerega smo morali redčiti, ustavljati socialne stike, da bi (pre)trgali smrtonosno verigo prenosa okužb, bi nas moral strezniti. Smo v stoletju, v katerem smo našteli šele 20 let, pa se krize nevarno zgoščajo. Iz krize v krizo gremo. Gospodarska, finančna, begunska, podnebna, virusna ... Kriza etablirane (demokratične) politike. Desetletji kriz. Alarmi? So. Tipka ignoriraj? Ne moremo je več pritiskati. Nevaren koktejl eksplozivnih razmer, ki majejo čoln človeštva, civilizacije, vzdržnega obstoja planeta, mešamo in konzumiramo. Še naprej? Stava na znanost, znanje, odgovornost, solidarnost je bistven del rešitve.

Gledam lučke. Čakam, da uzrem tisto luč, o kateri govori Janša. Pa se spomnim, da pešajo luči, ki merijo raven kisika v krvi sodobnih demokracij, posebej mladih, še neizgrajenih, s krhkejšim ustavno-institucionalnim ogrodjem. Virus je bil nov udarec. Kako bomo nazaj prižgali luči, iskrice, kot so tlele, ko se je rojevala slovenska demokracija, ljudje? Trideset let smo praznovali te dni od plebiscita. Berem knjigo Covid-19: Pandemija, ki se nikoli ne bi smela zgoditi - in kako preprečiti naslednjo. Še sredi divjanja najnovejšega virusnega viharja jo je izdala znana novinarka, avtoriteta za nalezljive bolezni v redakciji New Scientista Debora MacKenzie. Se sprašuje: kako smo bili nepripravljeni na nekaj, kar se je napovedovalo z mnogimi zloveščimi znaki, predvsem pa znanstvenimi dognanji? Od SARS-CoV-1 ali virusa MERS naprej, če ne dlje. Nihče na svetu ni bil prav pripravljen, čeprav so centri za nalezljive bolezni o potrebi po protokolih, ki bi omogočali hitro kolektivno akcijo v primeru pandemičnih izbruhov, govorili ves čas. Pa je finančna kriza z različicami "zujfov" zarezala v raziskovalne programe in javno zdravstvo. Samo toaletnega papirja smo imeli dovolj. In najprej smo se vprašali, ali imamo dovolj konzerv in kvasa. Kajti kruh in igre ... Nepripravljeni smo bili operativno, miselno. V globalnem svetu so virusi tako rekoč neustavljivi. Letala, hitri vlaki so za respiratorne viruse to, kar so bili komarji za malarijo.

Zelo težko leto je za nami. 2021. bo zato zelo pomembno: bo čas, upajmo, popandemičnega okrevanja in po Donaldu Trumpu, ki je bil pred štirimi leti izjemen pospešek nacionalističnemu populizmu in dobi postresnične politike. Tisto, kar vemo, je, da vrnitev nazaj ne more biti izbira. "Nove normalnosti", kot jo je izrisal covid-19, ne želimo, v "staro" ne smemo. Ne moremo. "Stara normalnost/realnost" - lahko jo beremo globalno, lahko pa ji dodamo lokalne specifike, kot so v našem primeru politična razklanost, negativna selekcija, ki se je zažrla v vse bolj deprofesionalizirano politiko in mnoge državne (pod)sisteme - je rodila svet, v katerem smo se znašli. Mi, gluhi in slepi ignoranti dejstva, da bodo nove krize prihajale. Zatorej ... Nič več ne bo, kot je bilo. Današnja parafraza Kučanovega slogana ima druge dimenzije. Leto težkih preizkušenj bi morali kot družba podčrtati z novimi zavedanji, sklepi, znanji in vedenjem. Nisem pristaš apokaliptičnosti in pesimizma na zalogo, a prihodnost bo drugačna, po učnih urah prihajajo obdobja testov, odločitev, novih preštevanj in tehtanj, v številnih ozirih. Ni dvoma, da bodo politika in centri vpliva krizni stres, ki nas je poleg zdravstvenega vidika še čustveno, socialno izčrpal, želeli kapitalizirati z novimi prerazporeditvami in koncentracijami moči. Omejitve, ki so trenutno zapakirane kot zaščitni ukrepi zaradi pandemije, bodo mnogi predstavili kot neizbežnost. Dejstvo je, da bo tudi nekatere pravice/svoboščine v luči preventive pred novimi virusnimi izbruhi treba prilagoditi.

Potrebujemo dovolj pameti, transparentnosti, sorazmernosti, razuma in demokratične, inkluzivne javne razprave, ki bi morala voditi v nov družbeni konsenz. Zaveza za čas po virusu. In po Trumpu. Najdimo moči in voljo za javni aktivizem z jasnimi zahtevami od oblasti, da se krize ne bodo ponavljale in podirale domin, za obnovo zaupanja v znanost, stroko, znanje, elementarno človečnost, vrnitev h koreninam demokratične politične kulture. Naš del naloge je jasen: profesionalno, odgovorno novinarstvo, ki je v novem digitalnem svetu napredno, hitro, informacijsko potentno, a obenem enako zavezano resnici kot v preddigitalnih dobah. To lahko zahtevate vi od nas, preostalo zahtevajmo skupaj.

Zdravo, demokratično, srečno, iskreno 2021! Luči, prižgimo ugasnjene luči, okrepimo tiste, ki le še brlijo.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.