Čedno dekle: Poslednja velika ljubezenska zgodba

Položi šepet na moj vzglavnik in pusti zimo daleč stran. Tako lep je eden od verzov skladbe It Must Have Been Love, ki skoraj zagotovo ne bi šla v zgodovino tako zelo, če je ne bi slišali v filmu Čedno dekle, morda poslednji zares veliki hollywoodski ljubezenski zgodbi. Vsaj takšni brez patetike in posebnih učinkov. "Dobrodošel v Hollywoodu! Kaj so tvoje sanje?" slišimo v filmu glas neznanca na ulici, kar povsem jasno nakaže, da klasika ni zgolj poklon zimzeleni filmski veri v ljubezen, ampak tudi Hollywoodu samemu. Čedno dekle je zgodba o velikih sanjah malih ljudi in superjunakih, ki jih tu in tam uresničijo. Marie Fredriksson, pevka Roxette, je decembra odšla. Prizor, kako Vivian sedi na zadnjem sedežu limuzine in se s šoferjem vrača v svoje staro zanikrno stanovanje, medtem pa pušča čednega milijonarja svojega življenja za seboj, ostaja z nami. Kot tudi film sam, in še vedno se zdi, da se ga nikoli ne moremo nagledati dovolj. Skoraj nemogoče je preklopiti, ko je na sporedu Čedno dekle. Kot bi se v zadnjih tridesetih letih zapisala v naše gene.
Bil je dan, ko so romantiko izumili na novo in spravili ves svet v jok. Prostitutko v veličastni rdeči obleki so posadili na balkon operne hiše in ji nadeli eno najlepših ogrlic na svetu. Tam se je prepustila Traviati, jokala, on, ki je sedel poleg nje, pa je bil Richard Gere, tiste čase najbolj zaželen moški na svetu. Ves skrivnosten, postaven in siv že od rojstva. Sebastian Cavazza svojega časa. Še danes ne vemo, zakaj so bili njegovi lasje na plakatu, s katerim so film oglaševali, vranje črni.

Seksi hotelski apartma in ogrlica za četrt milijona

​Bila bi sicer lepa ljubezenska zgodba, a le še ena od mnogih, če ne bi bila spisana z vrhunskim smislom za humor in ironijo. In vse skupaj ima datum. Bil je 23. marec 1990, ko je na filmskih platnih prvič zažarela sočna in hkrati prisrčna zgodba o prostitutki iz Los Angelesa, ki so se ji med eno in drugo zvezdo na tlakovcih slovitega Pločnika slavnih uresničile sanje, ko se je pred njo ustavil športni luksuzni avtomobil, v katerem je sedel ravno prav osamljeni milijonar. Odpeljal jo je v svoj razkošni apartma v hotelu Beverly Wilshire, ki je s tem filmom tudi sam postal legenda. Njuna soba se nam je takrat v devetdesetih sicer zdela mnogo lepša kot danes, a okus se je od devetdesetih precej spremenil. Ne pa tako zelo, da se nam ona še vedno ne bi zdela ena najlepših žensk na svetu. Trajalo je približno pol minute, da smo se kolektivno zaljubili v Julio Roberts, ki se je s tem filmom izstrelila na vrh sveta. Bolj ko si opazoval njen obraz, bolj se ti je zdel neklasično lep, a nekaj na njem je bilo tako zelo prav. Tisti široki, beli nasmeh nas je kupil. Tako kot neskončno morje dolgih, mehkih kodrov, ki jih je sprva skrivala pod blond lasuljo. Marsikaj se je takrat o njej govorilo. Tudi to, da znamenite noge in zadnjica v slečenih prizorih v resnici niso bile njene, ampak so najeli dvojnico. Uradne potrditve tega nismo nikoli dobili, se pa govori, da smo v resnici gledali obline Shelley Michelle. Zanimivo je, da je film o prostitutki, ki je naokoli hodila s škornji, polnimi kondomov, ustvarila produkcijska hiša Walt Disney, kar se danes, ko so njihovi izdelki v glavnem aseksualizirani in generično prilagojeni nezahtevnemu okusu zdolgočasenih otrok, skoraj zagotovo ne bi več zgodilo. A bilo je eno njihovih najbolj dobičkonosnih tveganj. Bila so devetdeseta in nekaj spolne sproščenosti je vsekakor bilo na mestu.

​Edward bi zdrogirano Vivian moral nagnati iz avta

Film je tistega leta postal tretji najbolj dobičkonosni film leta, čas pa je pokazal, da je mnogo več od tega. Bil je kot strasten poljub, ki ga je Hollywood podaril svojim gledalcem. Pri tem Čedno dekle v začetku sploh ni bilo mišljeno kot romantični film, Julia Roberts ni bila prva izbira za vlogo prostitutke, Richardu Geru pa do sodelovanja v filmu sploh ni bilo. A najboljše zgodbe se vedno začnejo z nekaj drame in končajo s kurjo poltjo.