Čistka v čisti obliki

Dejstvo, da so čistke tako burne in pogosto nestabilne, priča, da stranka nima dobre notranje informiranosti, premišljenega kadrovanja, vzgajanja lastnih strokovnjakov za prihodnost, načrtovanja … skratka, nima prihodnosti. Vsa ta očitna in odbijajoča zaletavost, nevrotičnost, nesposobnost globljega ali kakršnegakoli premisleka odražajo žalostno resnico – da je odločanje v celoti v rokah enega človeka, vodje, s katerim razumno dogovarjanje zaradi njegove absolutne oblasti ni več mogoče. Logičen rezultat take oblasti je lahko samo, da uspevajo najslabši, najbolj neumni in vodljivi, ki se bodo takoj obrnili, kot je treba in proti komur je treba. Vtis o divjaštvu, norosti in besu čistk dodatno podpirajo anonimni komentatorji pod članki na Novi24TV, ko za vse, ki so drugačni in se zoperstavljajo, zahtevajo fizično kaznovanje, koncentracijska taborišča ali smrtno kazen; daleč najbolj pogost predlog za sankcioniranje sovražnikov je, da se jih pošlje na Goli otok. Ker ta ni v Sloveniji, gre tu bržkone za hiperjugoslovansko nostalgijo.

Žaljenje, poniževanje in podcenjevanje sodstva opazujemo že dolgo, to je ena od osnovnih smernic SDS: okronana je bila z enoletno predstavo pred sodiščem, v kateri so nabirali politične točke celo bodoči ustavni sodniki. Druga stran napada na sodni sistem države pa sta vztrajno promoviranje in slavljenje sodnikov, ki so odkrito, pristransko in realno sodelovali s SDS in delili pravico v skladu z Janševimi željami: nekateri sodniki so bili celo govorci na političnih zborovanjih SDS. Zakaj to v spremnem dopisu Anžeta Logarja k poročilu za visoko evropsko institucijo ni bilo omenjeno, ostaja skrivnost, tem bolj, ker so bile, v sramoto vse Slovenije, v njem omenjene rdeče majice, ki so jih nekateri sodniki nosili na nekem pikniku … Po mnogih žalitvah in izpostavljanjih primerov "zvestih" sodnikov se je sodstvo odzvalo. Namesto da bi temeljito preučili pritožbe najodgovornejših predstavnikov sodstva in bi predsednik države na podlagi rezultatov resnih strokovnih razprav posredoval z opozorilom vladi, on spet zganja isti cirkus, ki se je že dvakrat izkazal za popolno polomijo. Predsednik ima namreč zelo rad "dialog". Sliši se dobro, dejansko pa to predsedniku samo daje možnost, da že kdovekaterič izkaže svoja gumijasta stališča. Spomnimo se, podobno je bilo tudi pri razpravah o svobodi izražanja in o medijih. Predsednik je vsakič ugotavljal, da se mora nekaj spremeniti, s čimer je SDS in njenim privržencem dal možnost, da spet z vso močjo udarijo po institucijah. Najhuje je bilo prav v primeru sodstva: sodstvo bi moralo bolj komunicirati z javnostjo! Takšno stališče je čisto trčeno – zlasti ko ga še razdela predsednik parlamenta Zorčič in k vsemu skupaj doda stališče svoje tako rekoč neobstoječe stranke, kar je (vsaj formalno) za njegov položaj neprimerno. Namesto edinega razumnega sporočila, da je že skrajni čas, da vlada neha pritiskati na sodstvo, smo dobili nasvet, da mora ob medijih tudi sodišče samo, poleg svoje službe za stike z javnostjo, ponuditi javnosti vse, s čimer razpolaga: pravzaprav vse dati na voljo "ljudskemu sodišču", ki pa ima tako ali tako najraje mučenje, prisilno delo in izolacijo.

Kot rezultat predsednikovih "dialogov" lahko navedemo primer Ernesta Petriča, ki se je na vso moč trudil goebbelsovsko propagando nekako prikazati kot svobodo govora, samo nekaj mesecev pozneje pa je verbalno napadel demonstrante na ulici, zaščiten z večjim številom policistov. Toliko o svobodi govora. Med razgovorom o medijih je uvodna izjava predsednika države o nujnosti sprememb sprožila še več napadov na RTV Slovenija, medtem ko je takšno predsednikovo stališče o sodstvu omogočilo izpad predsednika vlade, ki je sodstvo obtožil bolj ali manj vsega, kar se je v Sloveniji slabega dogajalo v preteklih sedemdesetih letih, ključni, kraljevski, ultimativni primer krivic pa je bil seveda predsednik vlade sam.

Edina ugotovljiva prednost razgovorov pri predsedniku Pahorju ostaja, da pri njem nihče ne preklinja. Ni ravno neka prednost, a smo vseeno hvaležni. Celo predsednik vlade prostaške izraze prihrani za tvitanje.

Za vodjo SDS je bila osnovni cilj razgovora predstavitev programa čistk v sodstvu. Ta bo moral biti zelo obsežen, saj zajema maščevanje – zamenjavo in kaznovanje nezaželenih sodnikov ter posledično rehabilitacijo vseh, ki so bili "krivično" obsojeni, a so trenutno še aktivni in koristni za stranko in vodjo. Še obsežnejši je zgodovinski del, na podlagi katerega bodo preganjani "zločinci" iz druge svetovne vojne in povojnega obdobja, tako da ne bo ostal nekaznovan noben še živi partizan. Ker je v krogih SDS priljubljena "genska" špekulacija, bodo morali procesi zajeti tudi potomce zločincev vse do tretjega kolena (prosto po Janševi teoriji števila generacij, ki zagotavlja čisto slovenstvo). Novo sodstvo se mora hkrati lotiti potencialnih zločincev med migranti, notranjimi tujci in seveda izrojenimi Slovenci, predvsem s področja kulture. Vsega tega dela redno sodstvo, zlasti po čistkah, ne bo zmoglo. Rešitev je jasna – že omenjena ljudska sodišča, sestavljena iz članov SDS (to je upravičeno tako genetsko kot zaradi najvišje podpore volivcev). Morda bo medtem diplomaciji uspelo Piranski zaliv zamenjati za Goli otok.

Napadi na RTV Slovenija in sodstvo nedvomno zahtevajo obsodbo in načelno zavzemanje za institucije, pa čeprav se nam včasih zataknejo v grlu, in to počez. Ni boljšega treninga za državljana, kot je to, da brani tisto, kar ga včasih moti ter mu ne prinaša neposredne koristi in zadovoljstva, vendar se zaveda, da sta posredi obča korist in globlji smisel. Eno in drugo bo bolje razumel, če bo več vedel, če se je pripravljen učiti. Dobra razprava o zakonu, pravičnosti in položaju človeka ni redka in sploh ne nemogoča, občasno jo lahko spremljamo v medijih. Sodstvo nikakor ni zaprt sistem, zaznamuje ga tudi to, da večinoma nočemo imeti nobenega opravka z njim. Toda ko gre za napovedano čistko takih razsežnosti, podpora javnosti sodstvu ni tako nepredstavljiva. Ko se sodstvo po Janševem nedobrohotnem nasvetu postavi pred ogledalo, mora v njem videti – nas.

Druga plat čistk, vsaj tista, ki vzbuja upanje, je – postčistka. Kaj po menjavi oblasti storiti z ljudmi, ki so brez vsake strokovne podkovanosti, zaslug in kriterijev zamenjali žrtve čistk? To ni lahko vprašanje, še posebej v primerih, ko je vladi v eni instituciji uspelo v pol leta štirikrat zamenjati vodilnega človeka. Ta primer jasno ilustrira potrebo po natančnem preučevanju čistk kot osnovnem pristopu. Postčistka mora biti upravičena, saj bo drugače razvrednoten njen smisel. V celoti jo morata opredeljevati profesionalnost in funkcionalnost. V veliko primerih to pomeni vrnitev nekdanjih žrtev čistk na stare položaje, vendar ne vedno in ne povsod. S tega zornega kota je lahko postčistka odlična vaja za državljana, preverba, koliko se je naučil v času čistk. Kar pa seveda ne pomeni, da bi se morali v času čistk samo učiti …