"Ta hiša meni sliši, a vendar moja ni. Saj kdor za menoj pride, tud' tist' njo zapusti. In tretnjega do nesli mrliča ven iz žnje. Prijatelj! vprašam te - čigava hiša je?"
To so uvodne vrstice zapisa, ohranjenega na stenski poslikavi v podeželski hiši domačije Šoštarič v Grabah, ki je današnje dni dočakala z vsem bogastvom originalnih poslikav, stavbnega pohištva, notranje opreme in ohranjene zunanjščine. Zapis nas spodbuja k razmisleku o našem lastnem odnosu do dediščine. Opominja nas, da smo le začasni uporabniki vsega materialnega in podedovanega. Odnos do dediščine se je skozi čas spreminjal. Vendarle pa je želja po ohranjanju in varovanju pomnikov preteklosti bržkone stara toliko kot človeštvo, saj je biti viden, biti neminljiv, pustiti spomin, vtisnjena globoko v našem bistvu. Če se zazremo v svetove naše intime, od malih nog zbiramo, hranimo in iz roda v rod posredujemo majhne in večje pomnike našega obstoja. Sestavljajo našo zavest in podzavest, našo krajino spominov. Enako velja za našo skupno dediščino, vtisnjeno v zavest, ki jo sestavljajo vsi sledovi pretekle ustvarjalnosti, tako snovni kot nesnovni, ter spomini nanje.
Na mariborski območni enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije smo ta zapis časa in življenja, vrednot in izkušenj želeli ujeti na papir pregledne monografije. Konec leta 2021 smo izdali poljudnoznanstveno publikacijo Dediči prostora, varuhi pomnikov, s katero smo obenem zaznamovali 60-letnico mariborske spomeniškovarstvene oziroma konservatorske službe na območju severovzhodne Slovenije. Knjigo smo zastavili kot potovanje skozi čas in prostor, v katerem predstavljamo raznoliko kulturno dediščino severovzhodne Slovenije ter razvoj spomeniške službe na tem območju. Metaforično bi dejali, da konservatorji hodimo po poteh preteklosti, se dotikamo starožitnosti in razbiramo manj znane zgodbe naših prednikov. Pri delu z dediščino odstiramo tančice starodavnega in prepoznavamo pomene podedovanega, s čimer pišemo zgodbo nas vseh, ki tukaj bivamo. Z ohranjanjem dediščine razpenjamo lok med preteklostjo in prihodnostjo. Soustvarjamo duhovno in materialno kulturno krajino.
Varovanje in negovanje podedovanega je naloga prav vsakega izmed nas
Glavno sporočilo publikacije je želja, da bi nagovorili čim širše občestvo k pozitivnemu dojemanju in sprejemanju zapuščine prednikov. Saj če kot družba svojo dediščino prepustimo pozabi, smo kot človek brez spominov. Knjiga z različnimi zgodbami, pogledi in perspektivami z besedo in sliko vabi v razmišljanja in raziskovanja prostora okoli nas. Osrednjo besedo imajo spomeniki, ali kot jih v knjigi imenujemo, pomniki preteklosti, gradniki našega kolektivnega spomina. Pri pomnikih ne gre le za materialne ostanke preteklosti, ki so skozi formalno varstvo dobili oznako spomenik oziroma dediščina, ampak tudi za nesnovni zapis, bogat z številnimi pomeni, zgodbami in vrednotami, tudi opomini, ki jih je vredno ohraniti. Na izbranih primerih lahko opazujemo, kakšen je bil nekoč in kakšen je danes odnos družbe do dediščine, koliko je z njimi spoštljiva v negi in varovanju ali neskrbna, in prav tako, s kakšnimi pristopi jih je stroki uspelo ali ne zaščititi in izbirati primerne pristope, da se ohranijo v najboljši možni meri do danes.
Za naslovnico knjige smo izbrali fotografijo rotunde v Selu na Goričkem, ki jo je leta 1980 posnel dolgoletni ravnatelj mariborskega spomeniškovarstvenega zavoda Janez Mikuž. Ta duhovno in simbolno ter umetnostnozgodovinsko bogat, pravzaprav mističen prostor, še vedno vznemirja z ne docela razvozlano zgodbo o svoji preteklosti. Poleg bogatih umetnostnozgodovinskih pomenov, ki jih razbiramo iz romanskega arhitekturnega sloga in ikonografsko izjemno domišljenega koncepta stenske poslikave, je pomenljivejše dejstvo, da vse našteto odseva zgodbe ljudi, ki so tod živeli, verovali, upali, darovali, načrtovali, ustvarjali, ohranjali, minevali. Zato je fotografija toliko pomenljivejša, saj izraža tudi odnos do svetega v svetu, v katerem so živeli naši predniki in zdaj živimo mi. Ta stari, od življenja sključeni nekdanji ključar selanske rotunde se k temu veličastnemu pomniku približuje z držo, iz katere na simbolni ravni lahko razberemo ponižnost in zavedanje minljivosti.
Potovanje skozi čas in prostor, v katerem predstavljamo raznoliko kulturno dediščino severovzhodne Slovenije
V naši družbi je odnos do lastništva nad materialnimi dobrinami v samem vrhu družbenih vrednot. Zavedanje, da smo zgolj začasni uporabniki podedovanega, pomaga omiliti egoistično posesivnost do materialnega. S krepitvijo te zavesti bi bili tudi v odnosu do podedovanega previdnejši, naravnani v bolj trajnostno smer negovanja in manj objestni in agresivni pri prenovah.
Ohranjanje kulturne dediščine ni mogoče, če je vsak od nas ne ponotranji kot del svoje osebne zgodbe ter spoštljivega odnosa do preteklosti in prednikov. Varovanje in negovanje podedovanega je naloga prav vsakega izmed nas in ne le tistih, ki to počnemo znotraj uradnih institucij formalnega varstva. Vsi smo namreč dediči prostora, z vsemi brazdami kulturnega izraza, ki so se zapisale v pokrajino. Vsi mi smo njeni varuhi.
Želimo si, da tudi vi skupaj z nami stopite na pot varstva dediščine in prisluhnete zgodbam, ki jih pripoveduje preteklost, z modrostjo preteklosti živite sedanjost in soustvarjate boljšo prihodnost za tiste, ki prihajajo.
•••
Mariborska območna enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, spomeniškovarstveno pristojna za 80 občin na območju severovzhodne Slovenije, je locirana na Slomškovem trgu 6 v Mariboru. Od ustanovitve samostojnega Zavoda za spomeniško varstvo Maribor leta 1959 dalje omogoča strokovno skrb za dediščino naših prednikov za celotno Štajersko, Prekmurje in Koroško.
•••
Monografija Dediči prostora, varuhi pomnikov je dostopna v knjižnicah in v spletni izdaji na portalu Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije:
Kozjak nad Pesnico - vila Pahta
Edinstvena arhitektura v slovenskem prostoru je na prelomu 21. stoletja zaradi požara in slabega vzdrževanja propadla. Le stene in nekateri arhitekturni detajli pričajo o nekdanji veličastni podobi vile, ki bo počasi potonila v pozabo.
Maribor
Mesto Maribor se je začelo razvijati pod leta 1100 zgrajenim gradom na Piramidi. Arheološko raziskan in primarno konserviran zahodni del zidanih ostalin srednjeveškega gradu Marchburg na griču Piramida čaka na ustrezne ureditvene načrte in prezentacijo. Sicer pa glede na datacijo ostankov zgodnjesrednjeveškega dvora na območju poznejšega minoritskega samostana, današnjega Lutkovnega gledališča, pred sredino 12. stoletja iščemo začetke prvega trškega naselja nedaleč od prehoda čez reko Dravo. Tukaj najdemo sledi najstarejšega dela mesta, ki je začelo nastajati še pred gradnjo gradu Marchburg na današnji Piramidi, od katerega je naselbina ob Dravi sčasoma prevzela ime.
Moje mesto - iskanje detajlov na pročelju stavb na Glavnem trgu v Mariboru
Bistvo projekta Spoznaj? Varuj! Ohrani. je neposredno povezano z izhodiščem, da znamo prepoznati dediščino, jo ceniti in spoštovati ter ohranjati in varovati kot nekaj vrednega. Udeležence spodbujamo z različnimi pristopi. Razkažemo jim restavratorske delavnice, organiziramo delavnice, odpeljemo jih na sprehod, kjer lahko spomenike v vsej svoji veličini začutijo in gledajo v živo. Obogatimo jih z novimi dejstvi, navdušimo z idejami in spodbudimo k razvoju dediščinske miselnosti. Pojmi, povezani z dediščino, kot so star, avtentičen, pomemben, lep, tradicionalen, poseben, ohranjen, skupen, dediščinski in podobni, v ohranjenih in obnovljenih stavbah in predmetih dobijo otipljiv pomen.
Ptuj - staro pokopališče
Celovita obnova, ki je potekala od novembra 2017 do julija 2018, je zajemala sanacijo peskanih poti, restavriranje nagrobnikov, obnovo pokopališkega obzidja in vzpostavitev vhoda z informacijsko točko o vseh grobnih poljih znotraj pokopališča. Poleg grajenih struktur je bil na podlagi arboristične analize saniran tudi obstoječi drevesni fond, za celotno območje pa je bil izdelan načrt krajinske arhitekture, ki vključuje nove zasaditve. Z obnovo starega ptujskega pokopališča v spominski park se nista obnovila le pomembna materialna dediščina nagrobnikov in prostor kolektivnega spomina. Mesto je z ureditvijo pridobilo tudi novo zeleno površino, ki jih zelo primanjkuje. Celovita obnova približno hektar velikega območja, na katerem je bilo pred propadom in uničenjem zavarovanih približno 1200 nagrobnikov, predstavlja ohranitev spomenika in situ, torej na mestu nastanka, kar je nepogrešljiv vir za nadaljnje raziskovanje. Z obnovo pokopališča so Ptujčani dobili park, ki s spoštljivimi sodobnimi potezami v podedovan ambient prinaša brezčasen prostor spominov, spokoja, miru in povezanosti s tistimi, ki so bili, in tudi tistimi, ki prihajajo za nami.
Strojna - Janeževa domačija
Samotna Janeževa domačija na Strojni je tipičen primer poselitve visokogorskega sveta na Koroškem in odličen dokaz sobivanja z dediščino. Več v gručo razporejenih stavb, pokritih s strmimi, lesenimi čopastimi strehami, je med drugim odraz samooskrbnega načina življenja v preteklosti. V skupini izstopa v črko L oblikovana cimprana stanovanjska hiša s kamnitim kletnim nivojem, ki v osnovi verjetno izvira še s konca 17. stoletja. Značilna koroška kašča je ena pomembnejših stavb na domačiji. Od leta 1976 se pri Janežu pod strokovnim vodstvom zavoda odvijajo obnovitvena dela. Začela so se s celovito obnovo kmečke hiše in se nadaljujejo kot redna vzdrževalna dela na lesenih strehah gospodarskih poslopij. Skodlasta kritina koroških domov namreč naglo izginja, zato želimo ohraniti vsaj nekatere najpomembnejše bisere na podeželju, med katere Janeževa domačija gotovo sodi.
