/ PETEK, 22. MAREC
Jutro se začne z Vilijem. Naša bela dolgonoga vreča bolh se primaje prav počasi okoli pol šestih in z razdalje nekaj centimetrov bolšči vate, in ko presodi, da je trenutek pravi, te še poliže. Dobili smo ga pred dvema letoma v zavetišču. Mladiček je bil tako suh, da je kar rožljalo, ko je hodil. Sedaj se je okrepil in nam kar intenzivno odreja ritem življenja. Rahlo benteč vstanem, se opravim in že sva na poti po gozdu, ki je nedaleč doma. Sončno jutro, ptičje petje, užitek. Potem pa spet nazaj, sin ima preduro v šoli, jaz pa brzim na Collecto. Začel se je prvi dan zbirateljskega sejma. Zato je razstava o Alanu Fordu ta vikend na stranskem tiru. V Narodni galeriji v Ljubljani bo od maja do oktobra razstava originalnih risb tega kultnega stripa. Toda nazaj na Collecto. Včeraj smo postavili prodajne prostore in priložnostno razstavo, danes pa je semanji dan. Vsi se trudimo nekaj prodati in kaj dobrega kupiti. Srečujem znance, ki jih nisem videl celo leto, pokramljamo in se spet spustimo v lov. Zbirateljstvo je lov, eni lovijo sami, drugi v skupinah, tretji s pomočjo posrednika. Pomemben je ulov. Sam nisem zbiralec. No, sem. Vedno me kakšna stvar pritegne, jo obdržim pri sebi doma in jo občudujem. S sejma brzim domov peljat Vilija na vsakodnevni rutinski opoldanski sprehod. Počakam sina, da pride iz šole, in odideva na sejem, kjer si ogledujeva različne zbirke in razmišljava, kaj bi bilo modro kupiti. Potem odhitiva v mesto, v antikvariat, da prevzamem zadnje pisne ponudbe za predmete, ki bodo na sobotni dražbi. Kar nekaj se jih je nabralo, in ko se po pici v bližnji Parmi vrneva domov, je treba vse zapisati v dražbeno knjigo. Seveda je še Viliju potreben en krog sprehoda in dan je končan.
Moram se spomniti naslov kataloga za razstavo Alan Ford!
/ SOBOTA, 23. MAREC
Na sejmu srečaš vse vrste ljudi. Eni so skromni zbiralci, ki želijo le dopolniti svoje zbirke, drugi so prepotentneži, ki se hvalijo kaj in kje in kako ugodno so dobili, tretji ti ponujajo največje sr...e kot suho zlato in četrti so tisti, ki se sklicujejo na neke položaje v družbi, da ti na podlagi tega podtaknejo nekaj slabega – ti slednji so na ravni šibičarjev, ki nas pričakajo v trajektnih pristaniščih ali ulicah obmorskih mest. Z nasmehom na obrazu te bo za pest drobiža opetnajstil.
Dražbe pripravljam že več kot 20 let in v tem času jih je bilo že več kot 70. Samo letos jih je predvidenih osem. Zarana sem bil v mestu, da sem pregledal še zamujene pisne ponudbe in kupil nekaj map, da se gradivo lepše predstavi in se ne uniči ob ogledovanju. Predmete smo pripravili za ogled in potem se je začelo. Dvorana se je prijetno napolnila in 174 predmetov je bilo na voljo po izklicnih cenah. Prvič, drugič, tretjič, prodano ali pa neprodano ... Mirno in utečeno, dokler nismo prišli do pocinkane škatle, polne vžigaličnih sličic, iz 60. in 70. let 20. stoletja. Zbiralci so se vneli. Licitirali so in licitirali. Morda je bil razlog v tem, da je bil predmet poceni in da so bili dobro razpoloženi. Veliko smeha je bilo ob tem licitiranju in kar dobro so nas te vžigalice razgrele. Kupca, znanca in dobrovoljneža, smo kmalu prekrstili v šibičarja, a on je povsem drugačen od onih prvih. On je pošten. In to je tista vrednota, ki jo najbolj spoštujem poleg točnosti. Rad se srečujem z ljudmi, ki so pošteni, ki spoštujejo sebe in druge in so točni. Collecto smo danes pospravili – sejem bil je živ. Sedaj je spet čas za Alana Forda. Italijanska prevajalka mi je poslala drugi pregled besedila in moram ga posredovati oblikovalcu. Moram se domisliti naslov kataloga za razstavo Alan Ford!