/ PETEK, 20. DECEMBER
4.00. Budilka udari s kladivčkom samo nekajkrat na levo in desno po zvončku. V kakšnem samostanu bi me budil zvon. Tu, kjer bivam - na gorski jasi, ki je kakor dlan obdana s potokoma in potem gozdovi v strmini -, sta to pač samo zvončka. Vstanem in se še ves dremoten napotim v kapelo v sosednjem poslopju. Prižgem oljenko. Plamenček osvetli blago podobo Bogorodice z Rešenikom v naročju. Če sem se še malce prej predramil v zavest, se zdaj s preprostimi molitvami budim v zaznavo Svetega, ki me svetli tam globoko v meni. To, kar je Bog, bo vedno šibka teorija, je pa odrešujoče izkustvo. Ateizem je porodila teorija o Bogu, ne izkustvo. Izkustvo je vedno Mir, Blagost, Sprejetost … - globoka notranja objetost/enost v Ljubezni. Bolj kot teorija naj bi bile religije "tobogan" za prodor v globino lastnega jaza. Tam se naša bit zedinja z Bitjo vseh bitij. Tam je E(di)nost v Ljubezni. V času sobivanja različnih kultur in religij na istem prostoru nas bodo morali predstojniki religij iz površnosti voditi v globino duha. Samo površnost vodi v konflikt, globina nikoli.
5.00. Me že pričakuje. Moja gospa Kapra. Ne, ne … to ni gospa, ki bi jo imel na skrivoma. Kapra je konjiček, s katerim sobivam. Nimam je ne za ježo ne za delo. Preprosto sobivava. Gospa ji rečem, ker so me prav živali rešile, ko sem padel v brezno pregorelosti - živali so mi znale z globokim sočutjem najbolj stati ob strani. Ob njih sem se pobral - ob njih in v izkustvu Boga. Obe bližini sta v znamenju zvestega ljubečega sprejemanja. Med ljudmi je vse preveč pameti in premalo srca. Pogosto svetujem ljudem, ki ne zmorejo odžalovati, naj gredo v zavetišče za živali in (če jim okoliščine bivanja to omogočajo) posvojijo psička ali mucka. Na videz bodo oni rešili živalco, dejansko pa bo žival rešila njih. In do zdaj je bilo še vedno tako. Živali so poslanke - so angelska bitja.
Opravki, ki so sledili v tem dnevu, so bili (kot sleherni dan) v znamenju jutranje okrepitve v kapeli in hlevu. V povezavi med Nebom in zemljo, prizemljenostjo, se dogajajo dobre priložnosti za naše življenje.
/ SOBOTA, 21. DECEMBER
Ves dan presedim v spovednici najprej v Lučah, potem v Solčavi, pa spet v Lučah. Ljudje prihajajo in prinašajo sebe - svojo resničnost v sprejemajočo Ljubezen. V Ljubezni se izniči breme, v Ljubezni se dogaja prerojenje … Vmes, ko ni nikogar, se družim s Partljičem. Se ve, da ni z mano v cerkvi. Prebiram knjigo, ki mi jo je podaril: Pesnica. Kot bi sedel prijatelj ob meni in mi pripovedoval svojo zgodbo. Kako prijetno mu je prisluhniti; s kako globoko in pristno človečnostjo je zaznamoval ta svoj zapis.
/ NEDELJA, 22. DECEMBER
Četrta adventna nedelja je vsa v znamenju pričakovanja Prihajajočega.
/ PONEDELJEK, 23. DECEMBER
Soseda praznuje. Povabili so me in mi rekli, "naj ji nekaj povem". Ne le njej, pač pa (kot vedno) sem tudi sebi in vsem zbranim povedal zgodbo o družinski sreči, ki sem jo zapisal že pred leti:
Podarjena mi je bila družinska sreča. Ne mislim na družinsko srečo, ki jo doživljam v svojem domu. Mislim na preprosto rastlinico z imenom družinska sreča. Polna drobnih lističev se je razraščala in polnila v lončku vse kotičke svojega domovanja.
Razveselil sem se je in jo postavil na sredino mize v dnevni sobi. Več dni sem jo hodil občudovat in negovat. Potem pa … Saj veste, za družinsko srečo ni bilo več časa. Preobilje skrbi, pomembni opravki, neodložljive poti, srečanja … daleč od skupne mize in sobe in družinske sreče, ki je vedno bolj hirala brez nege, brez pozornosti, brez ljubezni.
Nekega dne sem vstopil v dnevno dobo in pogled se mi je ustavil na družinski sreči - umirala je. Prej kipeče preobilje življenja je venelo in prebudilo je očitek: "Zakaj si me zapustil? Kje si bil? Vse ti je pomembnejše od mene!"
Grešnik sem stal pred krhko stvarco in vedel sem, da se moja krivda imenuje nepozornost, brezbrižnost, zanemarjanje … Bilo me je sram. Ali ni zapisal pesnik: "Če pozabiš na cvet, boš pozabil človeka; če spregledaš rožo, boš spregledal brata …"
Prilil sem vodo in upal, da bo sreča oživela. Pa ni - bilo je prepozno!
Skupna miza je postala pusta in hladna. Nobena stvar ni mogla nadomestiti družinske sreče.
Nekega dne sem vstopil v cvetličarno.
"Družinsko srečo bi rad!"
Cvetličarka mi je izbrala najlepšo.
"Koliko stane?" sem povprašal.
Žena živahnih oči se je nasmehnila: "Družinska sreča se ne prodaja. Podarjena vam je!"
Presenečen sem se ji zahvalil, in ko sem hotel oditi, mi je rekla v naročilo: "Družinsko srečo morate zalivati vsak dan. Zelo občutljiva je. Ne pozabite na to tudi, ko imate veliko skrbi in opravkov!"
"Vem," sem tiho odgovoril in jo ponesel v življenje.
