(DNEVNIK) Ko virus ni več zgolj po televiziji: Kako mi je covid ukradel tri tedne življenja

/ PETEK, 4. SEPTEMBER

Jasmina: Povsem običajen, dinamičen dan. Služba - sestanki s sodelavci, delo na terenu, sestanek pri poslovnih partnerjih. Popoldan frizer. Čez poletje sem nekako otopela od novic o virusu. Maske uporabljam zgolj, če moram, površno … Po večini se mi zdi tudi nevljudno do sogovornika. Pa moteče je, neosebno. Roke razkužujem že iz navade, ampak kdaj pa kdaj tudi pozabim, preskočim. Pa saj je glede na število okuženih verjetnost, da dobiš ta novi virus, skoraj nična. Sploh pa ne poznam nikogar doslej, ki bi zbolel. Razen podžupana, ki je bolezen staknil v Italiji. Jaz nedavno nisem bila nikjer (niti na zabavah niti v tujini).

Igor: Čeprav bi po službi z Jasmino običajno skočila na Pohorje, ta petek izjemoma počivava. Z razlogom, jutri naju čaka pohod čez Pohorje in telesu je treba kdaj dati tudi počitek. Ker bo treba vstati zgodaj, odpade tudi tarok, ki ga s Perotom in Darjo igramo praktično vsak konec tedna. V postelji že ob osmih zvečer, takoj potem, ko pripraviva vse potrebno za soboto.

/ SOBOTA, 5. SEPTEMBER

Jasmina: Tega sem se že mesece veselila … pohod čez Pohorje. Na avtobusu do Bellevueja nosimo maske, sedimo vsak v svoji vrsti, pač ukrepi, ki jim ne posvečam posebne pozornosti. Zares naporna hoja, vmes že obupujem, vendar se premagam in pridem na cilj še prej, kot je bilo načrtovano. Doživetje v neokrnjeni naravi in podvig z možem ter kolegoma Senko in Sašotom, ki zlahka ne bo pozabljeno.

Igor: "Maraton" v enajstih urah. 42 kilometrov. Okrog 1600 metrov gor, 1200 dol. 57.500 korakov. Izjemna sobota. Fizično naporno, a dan je čudovit, vreme fantastično in Pohorje prelepo. Noge na Kopah so boleče, a duša prekipeva od veselja. Ves dan na soncu in svežem zraku te res napolni z energijo, dejstvo, da veš, da zmoreš takšno pot, prav tako. Čeprav utrujeni, že razmišljamo o ponovitvi pohoda, prihodnjo pomlad v obratni smeri.

/ NEDELJA, 6. SEPTEMBER

Igor: Zjutraj se zbudim brez kakršnih koli bolečin v mišicah. Z velikim zadovoljstvom ugotavljam, da se redni pohodi na Pohorje obrestujejo. Zdi se mi, da bi mi za relaksacijo mišic še najbolj koristil kratek sprehod do Trikotne jase. Jasmina me sprašuje, ali sem resen, Kubi, najini srednji šnavcerki, ki je včeraj čez Pohorje opravila verjetno vsaj dvojno pot, pa v očkah piše: "Ne mi tega delat!" A ko sva čez dobro uro nazaj doma, se oba počutiva še bolje. In sva ravno prav lačna za kosilo v dobri družbi.

Jasmina: Boli me vsaka mišica, vsaka celica v telesu. Kljub temu je bilo vredno. Sprašujem se samo, kako bom ta dan skuhala in postregla kosilo za Laro in Marina. A že mesece, celo več kot leto se dogovarjamo za kosilo, pa doslej nismo našli časa. Ne bom odpovedala, ne bi bilo lepo od naju. Nekako mi uspe pripraviti vegansko kosilo, kar je zame poseben podvig. Vzdušje je sproščeno, imamo se odlično. Ob njunem prihodu in ob odhodu se objamemo - obljubimo si, da se bomo srečevali pogosteje.

/ PONEDELJEK, 7. SEPTEMBER

Jasmina: Ponoči z nedelje na ponedeljek se zbujam, potim … mrazi me. Jasno mi je, da "zakuhavam". Vstanem in si izmerim temperaturo - 38,2. Uh, to pa ni dobro. Morda vseeno zgolj ena od posledic ekstremnega pohoda. Poskušam zaspati … zjutraj si namerim 36,5, počutim se dobro. Kljub temu se mi zdi neodgovorno do sodelavcev, da bi šla v službo. Kaj, če ponovno zakuham kasneje? Kaj, če … ne, na to raje ne pomislim - covida nimam, saj nisem bila v stiku z nikomer, ki ga ima. Vsaj ne, da bi vedela. A časi so čudni. Zbudim moža in ga prosim, da se dogovori v službi, da danes dela od doma. Po SMS-u obvestim vse štiri prijatelje, s katerimi sem bila ta vikend v stiku. Za vsak slučaj, saj ne želim ogrožati nikogar. Že čez dan mi ponovno naraste temperatura. V službi obljubim, da bom opravila test, da vem, ali se lahko brez skrbi vrnem, ko vročina preneha. Osebni zdravnik me prepričuje, da test ni potreben, da gre zagotovo za preobremenitev telesa na pohodu. Nazadnje popusti in naroči testiranje, a zgolj zaradi moža, da bo lahko on brez skrbi šel nazaj v službo. Test opravim še isti dan. V covid ambulanti prava drama: čakam celo uro … za mano gospa, ki izgubi zavest … svojec grozi zdravnici … zdravnica kriči na reševalko ... Ko opazujem napore in stres medicinskega osebja, mi je nerodno, da me je strah testiranja. Vseeno pokažejo razumevanje, test je za mano v nekaj sekundah.

Igor: Niti malo mi ni všeč, da ima Jasmina temperaturo. Kakšna pri vragu pa je verjetnost, da si v začetku septembra ujel kak drug virus in ne SARS-CoV-2? Verziji, da je dobila vročino od sobotnega napora, nekako instinktivno ne verjamem. Pokličem v službo, razložim situacijo in prosim za navodila. Vsi se strinjajo, da je najbolje, da delam od doma, dokler ne dobimo rezultatov Jasmininega testiranja. Po glavi se mi mota vse živo, je covid - ni covid, sem okužen tudi jaz, kaj je s prijatelji, s katerimi sva preživela vikend, kaj s sodelavci? Kako sploh ravnati, če sva okužena oba? Kaj, če bo kdo od naju ali od ljudi, s katerimi sva bila v stiku, imel težji potek bolezni? In, ne nazadnje, kakšno srečo moraš imeti, da zboliš za covidom, ko pa je v celi državi doslej od marca zbolelo zgolj 3600 ljudi? Si pomislil, da bi vendarle bilo pametno bolj pogosto igrati loto?

/ TOREK, 8. SEPTEMBER

Jasmina: To noč sem prespala v otroški sobi, Tajka študira v Ljubljani. Igor vseeno dobi vročino … sranje. Moje stanje se poslabšuje - boli me glava, kašljam. Nestrpno čakava na moj rezultat testa. Po glavi mi roji nešteto črnih scenarijev. Nima si (še) smisla s tem beliti glave. Dobim informacijo, da je v našem bloku nekdo zbolel za covidom. Uh. Čeprav se zavedaš, da lahko dobiš klic z NIJZ-ja, upaš, da ga le ne boš dobil. Ker če ga ne dobiš, bo vse okej. Vsako uro, vsako minuto pogleduješ na uro, dokler vendarle ne zazvoni telefon. Klic iz Ljubljane, pozno popoldan. To ni dobro. In res ni. Sledijo vprašanja prijazne strokovne delavke: kje mislite, da ste se okužili, s kom ste bili v stiku v zadnjih dveh dneh, in pojasnila - veste, prijatelja z nedeljskega kosila morata v karanteno, ju bomo mi obvestili. Ostalih pohodnikov in organizatorjev ni treba vznemirjati, ker ste bili ves čas zunaj in ne pretirano v stiku, Sašo in Senka - prijatelja, s katerima ste se na pohodu največ družili, pa naj bosta pazljiva. Bomo vam poslali navodila za njiju po mailu. Kaj pa sodelavci? Frizer? Ljudje, s katerimi sem bila v stiku prej? Ne, oni več niso "visoko rizični stiki", mi povedo pristojni. Vseeno obvestim vse v službi, tudi frizerja. Ker bi težko živela z mislijo, da sem nekomu zamolčala, ta pa bi okužil svojce ali celo desetine strank v frizerskem salonu. Hkrati me skrbi, kako bodo novico sprejeli prijatelji, sploh Lara in Marin, ki morata v karanteno - kako bodo to sprejeli v njuni službi? Na srečo sta razumevajoča, poskušata celo najti vzpodbudne besede za naju, čeprav sta seveda tudi sama v skrbeh.

Igor: Ponoči dobim temperaturo tudi jaz. Brez testa mi je jasno, da je vrag vzel šalo. Premetavam se po postelji, spanja od nikoder, bolj kot za naju me skrbi za prijatelje, s katerimi sva preživela vikend. Občutek, da si morda okužil še koga drugega, je hujši od lastnega slabega počutja. Ko Jasmina izve za rezultat testa, je na dlani, da sem za covidom zbolel tudi jaz, pa čeprav sem na test naročen šele v četrtek. Kljub vročini (38) počutje ni tako slabo, precej je podobno gripi z bolečinami po vsem telesu in splošnim slabim počutjem, a še znosno. Če bo tako, bo vse v redu in bo hitro minilo, se tolažim.

/ SREDA, 9. SEPTEMBER

Jasmina: Izvem, da so v Igorjevi službi praktično izpraznili poslovne prostore, več kot 100 ljudi zdaj dela od doma, tudi pri nas na upravi je večina zapustila pisarne. Prostore so razkužili, delo povsem reorganizirali. Zaradi mene, naju … V službi se hecajo, da želim biti zmeraj prva in da je bilo jasno, da tudi pri koroni, sicer pa so razumevajoči, spodbudni.

Igor: Jasmina se razburja zaradi vladnega govorca, ki po televiziji v svojem vsevednem slogu namiguje, da tisti, ki ne (po)vedo, kje so se okužili, ščitijo svoje rizične stike in da se obnašajo neodgovorno. Žal se nama res niti sanja ne, od kod okužba. Kljub temu da so na NIJZ izjemno zadovoljni z najinim sodelovanjem in takojšnjo reakcijo na prve znake bolezni, zaradi takšnih namigov doživljava vrtiljak negativnih čustev in stres. Na srečo je vsaj počutje nekoliko boljše kot včeraj, temperatura malenkost nižja. Kaže, da se bova zlizala hitro.

/ ČETRTEK, 10. SEPTEMBER

Jasmina: Moje stanje se hitro izboljšuje, dajejo me zgolj manjša utrujenost, izguba vonja, blaga bolečina v prsih, a skrbi zato ni manj. Odločiti se morava, kaj s Kubo, sama zanjo ne moreva več skrbeti. Izolacija pomeni, da ne zapuščaš stanovanja. Psa ne smeš peljati niti lulat, na sprehod še manj. In pes mora ven vsaj trikrat dnevno. Kako je ljudem, ki nimajo v takšni situaciji nikogar, ki bi prevzel to breme, si ne predstavljam. Vse te dni zanjo skrbi sestra Barbara, a od nje ne moreva pričakovati nemogočega.

Igor: Za varuško se ponudi več ljudi, a ker Kubo, kadar ne more z nama, vedno pustiva pri nečakinji Brini v Ljubljani, tudi tokrat s hvaležnostjo sprejmeva njeno pomoč. A to, da ji predava psa, je cel postopek. Jasmina si nadene masko, rokavice in razkuži vse, od vrečk s pasjo hrano do povodca, igrač in posod. Vse razen Kube torej. Slovo za več tednov je čustveno. A veva, da bo v najboljših možnih rokah. Malo me skrbi, da v navodilih NIJZ piše, da lahko izolacijo zapustim šele 14 dni po zadnjem dnevu z vročino. Ta je sicer še malo nižja kot včeraj, a še zmeraj ne pade pod 38 in traja že tretji dan. Kljub temu mislim, da bom kmalu na nogah. Srečni mi, ki covid preživljamo brez komplikacij.

/ PETEK, 11. SEPTEMBER

Jasmina: V službi pri meni je zbolelo kar nekaj ljudi. Ne vem, ali jih ni polovica dobila vročine že ob dejstvu, da sem imela pozitiven test! Težko je sicer pričakovati rezultate njihovih testov, saj vendarle nikoli ne veš. Tolažiš se, da še zdaleč ni vsaka vročina kar korona, a se hkrati spomniš, da si se tako tolažil tudi zase. Na srečo so praktično vsi testi sodelavcev, razen enega, negativni. Še ta ni bil veliko z mano v stiku zadnje dni, a kakorkoli, slaba tolažba. Zbolel je in spet se začne upanje, da njegov potek bolezni ne bo težak.

Igor: Zbudim se ob treh zjutraj, vzglavnik premočen do konca, telo gori, počutje na ravni naravne katastrofe. Mater, od kod zdaj to, če pa sem bil še včeraj popoldan kar v redu? Z zadnjimi močmi se splazim v dnevno sobo in izmerim temperaturo. 38,8. Dva lekadola in nazaj v posteljo, a spanja od nikoder. Premetavam se skoraj do poldneva, ne morem odpreti niti oči, kaj šele vstati. Prisilim se, da nekaj popijem, hrane v sebe ne spravim. Vročina kljub lekadolu ne popušča. Klic z NIJZ pove očitno, covid pozitiven! Iz karantene preidem v izolacijo. V karanteni so namreč zdravi oziroma tisti, za katere se ne ve, ali imajo virus. Aha, zdaj vem.

/ SOBOTA, 12. SEPTEMBER

Jasmina: Skrbi me, ko spremljam, da o tem, kako se v Sloveniji soočamo z virusom, odločajo določeni posamezniki, ki jim ne verjamem niti toliko, kolikor je črnega pod nohtom, da imajo v mislih skupno dobro. Enako težko prenašam ljudi, znane obraze po spletnih omrežjih in drugih medijih, ki niso iz medicinske stroke, pa pametujejo, izkrivljajo podatke in nagovarjajo k egoizmu, individualizmu. Govorijo o pravicah, svobodi, pa o "naravni selekciji". Za prvo in drugo takoj podpišem, dokler ne gre moja komoditeta v škodo sočloveka. Ob tem imam trenutno druge skrbi. Skrbijo me ljudje, ki so zboleli, ki so bili v stiku z mano. Poleg moža sta to vsaj dva, a, zanimivo, nihče od teh štirih, s katerimi sem bila za vikend, niti Lara in Marin, ki ju je NIJZ uvrstil med visoko rizične stike. Ne pomirja me niti dejstvo, da ni nujno, da sem ljudi, ki so zboleli za mano, okužila prav jaz - lahko bi bilo obratno, pa so se znaki meni pojavili pač prej. Svojci teh posameznikov so starejši, določeni imajo pridružene bolezni, četudi so mlajši. Vse, kar si želim, je, da vsi brez resnih zapletov preživijo to bolezen. Na trenutke se mi zdi, da sem sredi nočne more in da se bom vsak čas zbudila.

Igor: Dozo lekadolov povečam na maksimum, Jasmina mi prinaša obkladke … nič ne pomaga, temperatura vztraja in pade na najmanj 38,3. Ker sem na trenutke čisto odsoten, se mi zdi bolj zaskrbljena kot jaz sam. Da stokam, da me vse boli, tudi ne pomaga. Tudi mene začenja skrbeti, začel sem namreč tudi kašljati. Pojasnila NIJZ, da do težjih zapletov običajno pride šele teden do deset dni po prvih simptomih, niso prav vzpodbudna. Zanimivo, da je počutje običajno vse dni najslabše ponoči in zjutraj, izboljša pa se proti večeru, sam imam drugače prav obratno izkušnjo.

/ NEDELJA, 13. SEPTEMBER

Jasmina: Zjutraj mi pogled na moža pove, da se s tem ne upam več spopadati sama. Vročina 39, počutje zelo slabo, boli ga v prsih. Pokličem dežurnega v bolnici. Povedo mi, česar sem se bala - da telo ne sme dolgo prenašati tako visoke temperature, da naj ga pripeljem v bolnico. Bodo poskušali pomagati ambulantno, sicer ga bodo zadržali. Naj ga pospremim, če še lahko hodi. Sicer naj pokličeva rešilca. Olajšano si oddahnem, da so mi dovolili, da pridem z njim. Ne zavedajo se, koliko mi pomeni, da mi ga ni treba izpustiti izpred oči. In ne želim niti pomisliti, da bi ga zadržali.

Igor komaj hodi, a teh nekaj metrov od našega bloka do vrat urgence, glede na to, da sva doma poleg UKC, počasi prehodi. Pred vrati naju nato vseeno pošljejo na drugo stran bolnišničnega kompleksa, do vhoda covid oddelka. Tam se na zvonjenje ne odzove nihče. Pokličem nazaj na urgenco, panično se mi opravičujejo, vedo, da je Igor preslab za te "sprehode". Vseeno prosijo, da se vrneva na urgenco. Imam slabo vest, ker za sekundo pomislim, da mi paše, da sem po tednu dni na svežem zraku. Vrnem se v realnost. Pri vhodu urgence ga zdaj vendarle pričakajo, sprejmejo. Mene odslovijo. Ne vem, zakaj sem se slepila, da bom smela ostati z njim.

Doma se mi meša … je že pozno popoldne, pa ga še niso izpustili. Mrzlično ga prosim, da mi odgovarja na SMS-e. Javi samo, da so ga dali na infuzijo, mu vzeli kri, dajejo injekcije proti vročini. Kri kaže neko vnetje, ki jih skrbi … in da čaka na slikanje pljuč. Vem, da ni razumno, ni dobro zanj, a želim si, da ga za vsako ceno pošljejo domov. Meša se mi ob predstavi, da bo ostal tam in ne bom smela niti na obisk. Na posnetke bolnikov na cevkah ne upam pomisliti. Čeprav njegova vročina spet narašča, ga popoldne pošljejo domov, dali so mu dodatna zdravila. On ni kaj dosti boljše, jaz pa sem.

Igor: Visoka vročina vztraja že šest dni. Jasmina pokliče v UKC, kjer naročijo, naj pridem. Zberem zadnje moči, na srečo nimava daleč. Po sprejemu na oddelek samo še omahnem v posteljo, v sobi sem sam. Sestra in zdravnica sta izjemno prijazni, preglede opravita hitro in profesionalno. Infuzija mi vrne nekaj moči, tudi paracetamol neposredno v kri prvič po treh dneh temperaturo zbije pod 38. V sobo pripeljejo starejšo gospo s simptomi, podobnimi mojim. S šibkim in s strahom prežetim glasom se pogovarja z zdravnico. Z bolečino se spomnim na očeta v dneh po kapi, ko je hotel še živeti, a je vedel, da se mu dnevi iztekajo. S cmokom v grlu se obrnem na drugo stran in čakam na slikanje pljuč. Rezultat je vzpodbuden, kljub pokašljevanju pljuča (še) niso prizadeta. Zdravnica bi me zaradi vročine in počutja zadržala v UKC, a jo, ker sem doma v neposredni bližini, preprosim, da me odpusti v domačo oskrbo. Do torka, do takrat pa si moram redno meriti nivo kisika v krvi. Če saturacija pade po 95, bo treba nazaj v bolnico, takoj.

/ PONEDELJEK, 14. SEPTEMBER

Jasmina: Upala sem, da bo vročina z novimi zdravili popustila. Pa je tako slab, da samo leži in jamra, če skačem okrog njega s termometrom in oksimetrom, ki ga je dobil v bolnici. Bolijo ga oči, toži nad bolečino v prsih. Ko se niti za Tour de France ni zmožen prestaviti iz postelje v spalnici na kavč v dnevno, bi najraje poklicala duhovnika.

Igor: Počutim se, kot da me je povozil vlak. Kljub temu da so mi k lekadolu dodali še analgin, temperatura vztraja nad 38,5. Zdi se mi povsem nepredstavljivo, da se to res dogaja. Za 50-letnika sem v dobri kondiciji, vsaj 150-krat letno se vzpnem na Pohorje, dosegam čas malo nad 45 minut. Zadnji dve leti oba ogromno vlagava v svoje zdravje in imunski sistem. Ob vsakodnevnem gibanju se zdravo prehranjujeva. Jemljeva vitamine B, C, D, magnezij, cink, kolagen, probiotike … Na pregledu krvnih vrednosti pred mesecem dni mi je zdravnik rekel, da tako visoke vsebnosti vitamina D še ni videl pri nikomer. Sprašujem se, kaj bi bilo, če bi imel slabše izhodišče.

/ TOREK, 15. SEPTEMBER

Jasmina: Igor je danes na ponovnih preiskavah v bolnici. Skrbi me, ker je od nedelje veliko več kašljal in tožil nad bolečino v prsih. Ljudje mi ves čas pišejo. Me kličejo. Nekateri iz radovednosti, večina iz iskrene skrbi. Je pa naporno … odgovarjanje, pojasnjevanje, zmeraj isto … en dan je boljši, drugi dan slabši. Floskul, da bo vse okej (tudi, ko je mož zelo slabo in v bolnici opozarjajo, da čas zapletov glede na njihove izkušnje in potek bolezni šele sledi), več ne morem poslušati. Ampak zavedam se, da ljudje ne vedo prav, kaj naj rečejo. In želijo samo dobro. Ter da sem jaz v tej situaciji pač nekoliko razdražena, utrujena od vsega. Ne zmeraj. Po večini sem hvaležna, če kdo samo prisluhne, hvaležna za sočutje … ko vem, da nekdo razume, da ni enostavno.

Igor: Nazaj v UKC, stanje nespremenjeno. Kljub pokašljevanju rentgen na pljučih na srečo ne pokaže problematičnih sprememb. Z neobvladljivo vročino se še vedno neuspešno soočajo. Domov odpuščen z istimi navodili kot v nedeljo. Veliko ljudi nama ponuja pomoč. Da gredo v trgovino, lekarno, da nama kaj skuhajo. Večino pomoči sprejmeva, ker nimava druge izbire (če ne bi danes šel mimo poštnih nabiralnikov, ko sem se vračal iz bolnice, bi še to spet morala naložiti drugim). In hvaležna sva, da imava takšno družino, prijatelje, sodelavce in sosede.

/ SREDA, 16. SEPTEMBER

Igor: Samo še letargično poležavam, še temperature ne zbijam več. Zdravnica, znanka, je svetovala, da dokler vročina ne preseže kritične meje, pustim telesu, da se na polno bori. Zdaj me trese mrzlica, čez pet minut se slačim in brišem pot. Boli me celo telo, utrujenost je neznosna. Tu in tam z enim ušesom ujamem dogajanje na Valu 202. Izjemen radio, odlične vsebine, super muzika. Hvala, nacionalka.

Jasmina: Humor. Edino zdravilo, ki mi še ostaja ... in učinkuje. Ko vsaj za kak trenutek kaže na izboljšanje stanja, potrebujem smeh za sprostitev napetosti. Pa četudi je ta humor črn. Kolegicam razlagam, da je mož, ki samo poležava, pa nič ne pomaga pri gospodinjskih opravilih, postal dolgočasen, da mi je tečno z njim. Moža zafrkavam, da bom prej končala z izolacijo in da bom takrat res lahko počela karkoli, ker on ne bo smel prestopiti praga. Pa glede na dejstva, da ima visoko vročino že skoraj dva tedna in da se izolacija zaključi šele 14 dni po zadnji vročini, predlagam sorodnikom, da raje počakajo s planiranjem božične večerje oziroma kupovanjem daril za naju ... oziroma da jih tudi midva ne bova kupovala niti po spletu, ker bodo mogoče tako v kratkem dedovali.

/ ČETRTEK, 17. SEPTEMBER

Jasmina: Načeloma vsak dan sama kuham, tako in tako imam čas. Pa po zaslugi sestre Barbare in kolegice Jasmine imam ves čas polno shrambo, zamrzovalnik in hladilnik. Četudi si upam trditi, da nisva zahtevna. A danes moja starša kuhata za naju, ker sta tako ponudila. Ker nista več najmlajša in ker ima oče apnejo (ponoči spi z masko, ki mu dovaja kisik), ju sestra ne pusti, da mi kosilo sama dostavita. Škatla s kosilom je opremljena kot za romantični piknik - ob okusnem kosilu, ki se obvezno zaključi z domačim štrudljem, sta v paketu še šopek rož in šampanjec. Pogledam moža, ki leži v pižami na kavču, z nagrbančenim čelom in se že več dni ni obril, pa spet šampanjec in padem v smeh. Pojasnim mu, da imava danes zmenek in da imam njegovih izgovorov, da ga boli glava, dovolj. Nasmehne se, potolažena sem.

Igor: Barbara nama je na voljo dnevno - danes ji je Jasmina naložila pred vrata rokavice in več vreč smeti. Pa ker ločujemo steklo, bio, embalažo, papir in ostale odpadke posebej, še navodila, kam kaj odnesti. Ko vse odnese dol, ugotovimo, da za prostor, kjer so posode z ostalimi odpadki, nima ključa. Odloči se, da bo vrečo odnesla k sebi, v njihovo posodo. Beseda hvala bo počasi stežka dovolj.

/ PETEK, 18. SEPTEMBER

Igor: Covid in temperatura me popolnoma izčrpavata. Jasmina porabi dve uri, da me pokriva z v mrzlo vodo namočenimi brisačami. Od mene vročina kar puhti. Vidim, da je tudi sama že utrujena, pa ne odneha. Stokrat se ji zahvalim za trud, ki ga vlaga na sploh, vse dni. Vidim, kako samoumevno se ji zdi. Pa saj bi jaz storil enako … še sreča, da nisva oba hkrati enako hudo zbolela. Jasmina je že več dni zdrava, celo dela od doma. Kot že v spomladanskem valu pandemije se pritožuje nad tem, da nima pisarniškega stola in mize. Kako pa naj bi lani pri prenovi stanovanja predvidela dogajanja v letu 2020? Nekaj mi pravi, da bo takoj po izolaciji že tekala po Ikei …

Jasmina: Ko gledam skozi okno, mislim, da me nekdo zafrkava. Poleti je non stop lilo, sedaj, ko ne moreva ven, pa je vreme čudovito. V teh trenutkih je prvič, da oba pomisliva, koliko lažje je ljudem, ki stanujejo v hišah. Lahko se usedejo pred hišo, črpajo energijo na soncu. Midva nimava niti balkona. A za to sva se zavestno odločila lansko leto, ko sva prenovila stanovanje, namesto da bi kupila hišo. In takoj, ko bo tega sranja konec, več ne bova objokavala hiše. Ker bova lahko spet na najinem Pohorju.

/ SOBOTA, 19. SEPTEMBER

Jasmina: Pogrešam naravo, pogrešam gibanje. Počutim se povsem zdravo, pa ne smem ven. Prijavila sem se na spletne video vadbe - pilates, raztezanje in podobno. Vsako popoldne si naredim prostor v dnevni sobi in eno uro telovadim. Vesela sem, da se mi vrača moč. A hkrati se mi zdi, da se s tem celo bolj ohranjam pri zdravi pameti kot pri močeh. Igor se povsem utrudi že, če se samo sprehodi po stanovanju, potem ga ponovno zmanjka za več ur. Ni pošteno, smili se mi.

Igor: Prijatelji, sodelavci, družina, sosedi … po večini kličejo Jasmino, jaz sem hvaležen za svoj mir. Vseeno sem hvaležen tudi za vse vzpodbudne besede, za vso pozitivno energijo. Večina sosedov v bloku verjetno sploh ne ve, da imava zloglasni virus, čeprav ne skrivava ničesar. Konec koncev sva bolna in nisva kriva za to. Naslednjič bo bolan morda kdo od njih. In hkrati se strogo drživa izolacije. Ko sem moral v bolnico, sva razkužila roke, dala gor maski in se nisva dotikala ničesar v hodniku z rokami, niti kljuk. Konec koncev nama je mar za sosede. Sva pa slišala, da so opazili, da najin avto stoji že dneve in tedne pri miru. In si tako mislijo, kako je na stvari. Jaz za večino sosedov ne vem niti, kateri avto imajo in kateri parkirni prostor je njihov, kaj šele da bi vedel, kdaj avtomobil premaknejo. A ljudje smo različni. Jasmina se šali, da dokler nama ne podkurijo pod stanovanjem, je vse okej.

/ NEDELJA, 20. SEPTEMBER

Jasmina: Opravila sem generalno čiščenje stanovanja. Umila okna in police, posesala in zbrisala prah, premazala parket in tako dalje. Igor pravi, da to počnem samo zato, da se lahko potem hvalim, kako sem fajn. Ko ga postrani pogledam, se reži. Okej, stari Igor se vrača. Mineva prvi dan, ko mu vročina ne naraste čez 37,3. Končno luč na koncu tunela.

Igor: Kolegica Jasmina pred vrata dostavi pecivo. Čokoladno. V dveh tednih sem sicer shujšal že tri kilograme. Obožujem te čokoladne kocke. Obljubim Jasmini, da ji bom šel po sladoled, ko bo ona zbolela za korono. Odpiše mi, da ne bo zbolela. Optimistka. Sicer pa iz njenih ust v božja ušesa.

/ PONEDELJEK, 21. SEPTEMBER

Jasmina: Ugotavljava, kako si še nisva šla niti enkrat na živce v vsem tem času. Tako samoumevno verjetno ni, da večtedensko izolacijo preživiš skupaj brez nestrpnosti, če že ne prepira. Jaz priznam, čeprav s slabo vestjo, da sem hvaležna, da v tej situaciji nisem sama. Sodelavec se je iz obzirnosti do družine, ki na srečo ni zbolela, osamil v zgornjem nadstropju hiše. Ne predstavljam si, kako težko in tesnobno je prestajal vse te dneve sam in kako je njegovim bližnjim, ko v njegovi stiski ne morejo do njega, ga objeti, zanj neposredno poskrbeti. Pa vem, da ima občasno celo težave z dihanjem. Hudo.

Igor: Doslej še nisem videl toliko sivih las na ženi. Čeprav sem ji sam rekel, naj pusti lasem dihati in se v času izolacije ne barva, se sprašujem, ali prenekateri sivi las vendarle ni nastal zaradi mene.

V časopisu ob tem bereva zapise o tem, kako se slovensko zdravstvo zadnje mesece posveča samo novemu virusu, zato so v porastu zgodbe posameznikov, ki niso pravočasno dobili ustrezne oskrbe pri drugih, enako ali še bolj nevarnih tegobah. Najina izkušnja z osebnim zdravnikom dr. Kožulom je sicer odlična, dosegljiv nama je v vsakem trenutku. A seveda je lahko svetla izjema in osebni zdravnik tudi ni edini, ki ga v nekem trenutku morda potrebuješ. Ne glede na to, da me je covid pošteno utrudil in da opažam, da so proti njemu zdravniki še precej nemočni, se zavedam, da me ni nič kaj manj groza predstave, da v tem čudnem času kdo od mojih bližnjih zboli za rakom ali podobno boleznijo. Saj nismo v srednjem veku, da ne bi dobili takojšnje, vse potrebne pomoči! Res upam, da bomo našli učinkovit model za to novo realnost, ne da se zdravstvo sesuje.

/ TOREK, 22. SEPTEMBER

Jasmina: Povsem zdrava sem že dalj časa, zdravnik mi je zaključil izolacijo. Tudi Igorjevo stanje se počasi in vztrajno izboljšuje.

Preverim, kakšna so navodila pristojnih. NIJZ mi pojasni, da se bolnikov s covidom-19 po izteku izolacije ne testira. Bojda ni smiselno, ker je test, s katerim dokazujemo prisotnost novega koronavirusa, zelo občutljiv, zato lahko še tedne po preboleli bolezni zaznavajo virusno ribonukleinsko kislino (RNK) v respiratornih kužninah. Kar pa ne pomeni, da je oseba kužna.

Iz obzirnosti do sodelavcev se dogovorim, da bom še več dni delala od doma. Iz več ust slišim, da je "s psihološkega vidika" bolje, če še nekaj časa ne pridem v delovno sredino. Ne z mojega, bi najraje pripomnila … pa se raje ugriznem v jezik. Vem, da imajo prav.

Igor: Jasmino razganja, ker ve, da bo kmalu lahko spet v naravi. Zavidam ji, a seveda tudi privoščim. Toda njeno veselje zamenja velika potrtost. Trese se, ko izve, da je žena nekoga, ki se je morebiti okužil pri njej, na aparatih. Nje ne pozna. Zanj ves čas poudarja, da je strokovnjak na svojem področju, a veliko bolj pomembno - človek z veliko začetnico, ki ga izredno spoštuje. In njegova žena je dializna bolnica. Mlada, premlada. In jasno, družini neopisljivo veliko pomeni. Močno verjame in si želi, da bo vse v redu, a ji je hudo zanjo in za vse svojce, da morajo prestajati to grozo. Vse bi dala, da bi jim lahko pomagala, nemoč v tej situaciji jo hromi.

/ SREDA, 23. SEPTEMBER

Jasmina: Sprehodim se po gozdu. Sama. Ko bi le lahko bil Igor z menoj. Vonjam čudovite vonjave, čeprav si verjetno samo domišljam, ker vem, da se mi voh načeloma še ni povrnil. In jutri se odpeljem v Ljubljano po Kubo. Igorju bo veselje, ki ga pes prinaša, dobro delo.

Tekom izolacije sem po navodilu NIJZ morala voditi podroben dnevnik svojega počutja, bolezenskih znakov. Zanimalo me je, ali mi bo kdo rekel, naj ga predložim za potrebe preučevanja bolezni. Ni. Še ne.

Igor: Občutek imam, da mi je virus ukradel tri tedne življenja. Postavlja se mi tudi vprašanje, kako dolgo bom še čutil posledice. Kljub temu da že nekaj dni nimam temperature, sem namreč še vedno ves čas izjemno utrujen. Veseli me vsaj napoved, da naj bi po do sedaj znanih študijah imunost po preboleli okužbi trajala vsaj nekaj mesecev. Ne veseliva se stigmatizacije, ki utegne slediti. Že bližnji se stikov z mano v prvih dneh po izolaciji vendarle malo bojijo. Kako naj potem pričakujeva, da naju ne bodo postrani gledali sodelavci, sosedi? Pa saj lahko razumem. A hkrati si rečem - to je realnost, ki žal čaka vsakega od nas. Jaz bom v prihodnje veliko bolj pazljiv, si razkužil roke pred srečanjem z nekom in po njem, sestankoval z masko, vzdrževal distanco. Ta nekdo, ki se bo mene, ki sem konec koncev sedaj vsaj za nekaj časa imun, izogibal, pa bo že v naslednjem trenutku treniral v prenatrpanem fitnesu, objel prijatelja na kavi, sestankoval brez maske. Ali pa doma poljubil ženo (ne nazadnje sem tako virus najverjetneje dobil tudi jaz). In virus je med nami, tega ne gre zanikati. Prenaša pa se še najbolj takrat, še preden se razvijejo simptomi bolezni.

Zato nihče od nas ne ve, ali je v nekem trenutku prenašalec ali v stiku z nekom okuženim, z nekom, ki prenaša bolezen, ki ni zgolj "malo hujša gripa" - bolezen, ki ti lahko vzame najbližje.