(DNEVNIK) Maja P. Kastelic: Vesel, pisan praznik ustvarjalnosti

/ PETEK, 28. marec

V polsnu prisluškujem jutru. Zvok dežja na strešnem oknu, moja večja otroka se že smukata po stanovanju, ko budilka poskusi tretjič, se vdam, vstanem. Kmalu z najmlajšim že tečeva v vrtec, kar nama pogosto uspe s skorajšnjo zamudo, ne glede na to, kdaj se prebudiva, in kljub temu, da živimo sto metrov stran. Ko se vrnem, skuham kavo. Zjutraj je vedno najprej čas za kavo in zvezek. V knjigi The Creative Habit sem prebrala, kako pomembni so majhni rituali za to, da lahko začneš, tudi ali predvsem takrat, kadar nimaš volje. Namesto da čakaš muzo, pristaviš kafetjero in očitno potem sama pride na kofe. Tako sem razumela, res pa je, da v zadnjih letih nisem našla časa za to, da bi knjigo prebrala do konca. Kakorkoli, ponavadi si lonček z vročo kavo nesem na delovno mizo v ateljeju. A ne danes. Danes jo spijem doma, ker svojo delovno mizo in ves svoj atelje že nekaj dni praznim zaradi nesreče, ki se je pred kratkim zgodila v prostorih našega kreativno-umetniškega inkubatorja. Tam sem pred leti kot slikarka, ki je ravno pustila svojo restavratorsko službo, da bi postala ilustratorka, našla čudovit prostor za vse svoje sanje. Te zdaj pospravljam v ikeine kartonaste škatle in razmišljam o veliki teži knjig. Takšni in drugačni. Slikanice se zdijo varljivo lahke, tak skromen obseg, par strani, komot jo pod pazduho nese otrok. Kakšna zmota! Notri pa celi svetovi in usode, ki te lahko ganejo ali nasmejejo do solz. In predvsem polno lepote. Rada imam svojo zbirko z vseh vetrov nabranih slikanic, navdihujejo me in nobeni se nočem odpovedati, zato jih z bolečim križem prelagam sem in tja. Manj milostna sem s svojim delom. Ni prostora za sentimentalnost. Ko so nobelovko Wisławo Szymborsko povprašali o razlogih za njen razmeroma skromen opus, je povedala, da ima v sobi koš za smeti. Kot ga imam tudi jaz, v tem trenutku celo več njih. Zato pustim nedotaknjeno samo, kar mi je res ljubo, in še to strpam v škatle.

/ SOBOTA, 29. marec

Toliko je opravil in z vsem se mudi. Prestavim se v stanje mehanične učinkovitosti, ki je znosnejše zaradi zanesljive pomoči ljubljenega, sestankovanja na kavi in z risankami podprtega potrpljenja dveh mojih otrok, najstarejši je v Bratislavi. Na koncu je najnujnejše delo vendar opravljeno; atelje je skoraj izpraznjen, škatle pospravljene na varno (hvala, gospoda Jože in Slavko!), moje najdragocenejše ilustracije in nujni materiali doma, deset in več let ustvarjalnega dela in življenja katarzično prebranega, pikapolonice polakirane, potovalka pripravljena, s sinom sva celo odigrala en človek, ne jezi se (športno je prenesel poraz). Lahko si odpočijem; zdaj, ko je po novi uri dan že skoraj mimo in vsi moji fantje spijo, poslušam njihovo dihanje in si mislim, res je sreča, ko se delo opravi in imaš nekoga rad. Jutri pa zaslužen dolce far niente na poti v Bologno.

/ NEDELJA, 30. marec

Dan za potovanje in druženje z mojimi najljubšimi ljudmi. Milanka in Miha nam skuhata kavo, po dolgem času spet klepetamo v njuni slikoviti kuhinji, opoldne pa me fanta oddata moji uredniški družini, in stre mi srce, ko vidim, da najmlajši čuti, da se poslavljava za več časa kot kadarkoli prej. Letos sem na prijazno povabilo gostja Mladinske knjige na sejmu otroške literature, in pred nami je par sto kilometrov poti, obvezna kava na soncu v čudoviti stari Palmanovi, mestu zvezdi, in že brzimo mimo neskončnih vrst žejnih topolov, čez vso tisto ravnino, ki je niti ne opazim, saj ves čas klepetamo. V Bologni za las ujamemo Museo Morandi, razstavo slikarja, ki nas je že na akademiji očaral z enigmatično preprostostjo in neusahljivim navdušenjem nad svojimi posodicami, zvečer pa se cela ekipa najde na živahni večerji (gredo mar vsi Italijani v nedeljo zvečer ven jest in se zabavat?).

/ PONEDELJEK, 31. marec

Stojimo v gneči na bolonjski obvoznici, danes bo ves sejem pozen za prvi sestanek. Ko končno vpademo v halo 29 in vrvež vse leto pričakovanega vrhunca otroško mladinskega založništva, se najprej presrečna in rahlo v zadregi slikam pred v Povabilo oblečeno stojnico Mladinske knjige. Res je krasna, in tako velika čast in odgovornost se mi zdi, da sem se znašla na njej. Danes me čakajo štirje sestanki, tako da si ogledam bolj malo, več je pozdravljanja, objemanja in dogovarjanja, malo skiciranja, nekaj izmenjave daril in knjig. V objem si pademo tudi z Ano Maraž in Ramom, ko se znajdemo en ob drugem z nosovi v originalnih ilustracijah sijajnega Sydneyja Smitha, lanskega Andersenovega nagrajenca. Že nekaj časa zagnano klepetamo, ko ga opazimo blizu, nakar tehtamo, ali si upamo pozdraviti. Ker si upamo, se z njim slikamo, in ko ga povprašam o materialih, ki jih uporablja, nam priredi zasebno vodstvo po svoji razstavi in sploh ne opazim, kdaj se okoli nas zbere gruča ljudi. Taki so največji umetniki, preprosti in dostopni, kot Axel Scheffler lansko leto, ko je po naključnem srečanju na klopi vztrajal, da mi z roko v gipsu nariše Zverjasca za mojega najmlajšega. Zvečer sem povabljena na večerjo nemške založbe, s katero sodelujem, in po sejemski dieti, sestavljeni pretežno iz kave in čokolade, ki je večinoma še vedno na voljo na vseh stojnicah (v nasprotju s čudovitimi publikacijami iz preteklih let, ki so jih zamenjali brezvezne QR-kode in spletni katalogi), se mi res prileže prava (in še italijanska!) hrana. Tu jem tudi artičoke, jajčevce in slavne žajbljeve torteline, da o tiramisuju ne govorimo, pa čeprav je ura že čez enajst. Zaplete se z odhodom; ob čudno izpraznjenem trgu se z gručo ostalih knjižnih turistov nervozno prestopam, ko taksija ni in ni mogoče dobiti. Ko se v mislih že vidim zaspati na sicer čudovitih portikih, ki so jih medtem že temeljito sprali, se vrsta vendar začne premikati. Šofer mi pove za koncert Lennyja Kravitza in neko košarkarsko tekmo, zaradi katerih smo čakali, potem klepetava o Luki Dončiću in omaki bolognese, dokler me ob enih končno ne pripelje do hotela.

/ TOREK, 1. april

Vedno bolj sem skurjena, še dobro, da je današnji program bistveno bolj sproščen, v koledarju imam samo pozdrav z eno od bivših nemških urednic. Tako imam čas za ogled ilustratorske razstave, ki je središče in srce tega sejma in je pred točno desetimi leti tudi meni na široko odprla vrata v svet knjižne ilustracije. S Tanjo in Ano, sijajnima kolegicama, gremo skupaj pogledat; neverjetno dobro dene, ko se takšna bitja, kot smo – večino časa samotarsko sklonjeni vsak nad svojo mizo, iščoč navdih in pravo mero, na milost in nemilost prepuščeni svojim notranjim demonom in kritikom – sem in tja zberemo in si izpovemo strahove, navdušenje, si zaupamo kak trik. Strinjamo se, da je letošnja razstava res dobra. Izbor je pester in kvaliteten, ne čutijo se neke mode kot morda pretekla leta. Meni se zdi kot vesel, pisan praznik ustvarjalnosti in dobrega v tem našem vedno bolj negotovem in zmešanem svetu. Pokažeta mi slikanico I Saw a Beautiful Woodpecker (Videl sem prelepo žolno), pravzaprav dnevnik osemletnega poljskega fantiča, ki je v času tik pred začetkom druge svetovne vojne za izboljšanje rokopisa dobil nalogo, da vsak dan poletnih počitnic zapiše en stavek. Srce se mi krči, ko se zapisi o preprostem, idiličnem življenju prevešajo v grozljivo soočanje z vojno. Nas nikoli nič ne izuči? Tako sem utrujena, da čas pred odhodom kar

presedim, namesto da bi do zadnje minute tekala okrog s polnimi vrečkami knjižnih zakladov. Malo poklepetam in razmišljam o nenavadnem občutku določene ravnodušnosti ob vsem, kar še ponuja sejem; toliko je vsega, in če pred leti nisem želela ničesar zamuditi, zdaj težko čakam, da pridem domov in vzamem v roke svoj svinčnik, da povem svoje zgodbe. Oboje je nujno, seveda – videti svet in priti domov. Sejem je prav res svet v malem, eno veliko praznovanje zgodb in podob, ki jih bomo kot ptice raznesli na vse konce. Ljudje tukaj, z izjemo zdolgočasenih natakarjev, ki dolgim vrstam strežejo kapučine v papirnatih lončkih, namreč jemljemo svoje delo – ustvarjanje knjig – najresneje mogoče. Vanje verjamemo, za njih se trudimo po svojih močeh, in če kdo misli, da je knjižni posel lahek in naš kruh bel, se pošteno moti. Za rokohitrske prakse in oportunistične poslovne modele, ki se na kakovost ne ozirajo dosti in nepodučeno (ali morda docela brezvestno) polnijo knjižne police s polizdelki, nimam nobenega potrpljenja več. Slikanice vendar ključno vplivajo na oblikovanje otrokovega notranjega sveta in domišljije, na razvoj empatije in humorja, radovednosti. Kakšno srečo imajo otroci, katerih starši se tega zavedajo. Potem vožnja nazaj, po premici premagujemo kilometre, po pokrajini, ki je ves čas enaka, tako da se mi kljub drvenju zdi, kakor da se nikamor ne premaknemo. A pod noč vendar pridemo domov in zdi se, kot bi se po skrivnem prehodu iz čudežne omare vrnili iz drugega sveta.

/ SREDA, 2. april

Ko pospravljam potovalko, dobim birokratski klic, ob katerem preverim, ali je morda še 1. april, a ni, in zato brez zajtrka do desetih urejam papirje, bliska se mi pred očmi, tako sem utrujena. Ko se vendar uredi, padem dol in prespim dopoldne, a bom ponoči spet delala ali s svojim dragim tolažila najmlajšega, ki se zadnje čase ponovno pogosto prebuja. Ker vem, kako hitro mine osemnajst let, ki jih bo kmalu praznoval najstarejši, se ne vznemirjam preveč. Naj naše malo sonce kdaj posveti tudi ponoči.

/ ČETRTEK, 3. april

Teden mine nemogoče hitro. Včasih sem bila tako nestrpna, zdaj pa si želim, da bi se vse malo upočasnilo. Malo tega dolce far niente z vsemi, ki jih imam rada, dovolj časa pred roki, dovolj branja in sprehajanja. Take preproste stvari.