/ Petek, 7. avgust
Petek, ki napoveduje začetek 2. PLP vikenda 31. Poletnega lutkovnega pristana. Mednarodnega lutkovnega festivala, ki že enaintrideset let navdušuje generacije v Mariboru. Festivala, brez katerega naše mesto zagotovo ne bi bilo, kar je.
Letošnji mi je še posebej ljub. Zato, ker je. Kljub grožnji virusa s pomenljivim imenom, kljub varnostnim razdaljam, kljub maskam in kljub razkužilom, v katera se zaletavam v našem avditoriju …
Pregled treh različnih vremenskih napovedi mi zagotovi, da bo vreme ves vikend lepo. Kar me neskončno razveseli, saj to pomeni, da ne bo težav z izvedbami predstav na prostem.
Dan mine med korespondenco po elektronski pošti in številnimi telefonskimi pogovori. Organizacija festivala teče gladko, prav tako ni zapletov pri drugih dogodkih, ki jih v teh dneh v našem gledališču ne manjka. Ob različnih uprizoritvah gostimo Letni kino Minoriti, razstavo v Minoritski cerkvi in Klub KGB z bogatim programom. Dan se zaključi, kot se je začel … z mislijo na Poletni lutkovni pristan in z uprizoritvijo predstave Via Matti v izvedbi Društva Moment, ki že pol ure pred začetkom napolni Vojašniški trg. Predstava se zgodi v lepem ambientu notranjega dvorišča hiš, kjer žal ni dovolj sedežev za vse, ki si jo želijo ogledati. Pred predstavo mimo prihiti naša direktorica, Katarina Klančnik Kocutar, namenjena na projekcijo Letnega kina Minoriti. Občudujem njeno energijo, nikoli ji je ne zmanjka. Čeprav hiti na film, si vzame čas, da toplo pozdravi ekipo na sosednji lokaciji.
/ Sobota, 8. avgust
Dan se začne tako, kot se sobota mora! S kavo na balkonu … skupaj z Matejem.
In nadaljuje s festivalom. Danes gostimo predstavo Zverinice iz Rezije v izvedbi Gledališča Zapik. Zaradi izjemnega povpraševanja in še bolj izjemnega omejevanja sedišč smo se v gledališču odločili za dve ponovitvi. In obe sta bili hipoma razprodani. Žal ne morem reči polni. Ko v uvodnem nagovoru pozdravim občinstvo, me ponovno pretrese pogled na razmike, ki zijajo vame iz avditorija. Obvezen meter in pol. Seveda, za varnost vseh mora biti poskrbljeno, toda … Za organizatorje kulturnih prireditev, celo na prostem!, je vse skupaj zelo frustrirajoče. Zdi se, da se ves festival vrti okoli štetja stolov in merjenja razdalj, ozračje pa je odišavljeno z vonjem po razkužilu.
Zadnje čase je bilo marsikje mogoče prebrati misel, da smo kulturniki najbolj kužni. Celo bolj od potnikov na avtobusih. Očitno, saj zanje meter in pol ne velja. Sedijo drug zraven drugega, tesno stisnjeni, ne glede na to, kateremu gospodinjstvu pripadajo. Večerni sprehod po mestnih ulicah in pijača s prijatelji v katerem izmed lokalov me prav tako opomnita na to, da je samo odprto gledališko prizorišče nevarno. Ampak zakaj? A je morda kakšna resnica bolj nalezljiva od ta hip aktualnega virusa?
Od začetka epidemije smo v kulturnih institucijah zmedeni, ne vemo, kaj smemo in česa ne … In tega me v resnici postaja strah. Ne virusa, pač pa nevidne sile, ki pritiska na kulturo, na umetnost in nas stiska v kot, ki se oži … Ob tem se spomnim na misel iz besedila Karmine Šilec, ki sem ga nedavno brala: "Strah živi v svetu, v katerem ima oblast." Kako srhljivo res!
Za nameček prelistam včerajšnji Večer, v katerem naletim na povzetek navodil NIJZ, ki, milo rečeno, na čuden način predpisujejo nove razdalje. In vprašam se, kateri strokovnjak lahko tako poenostavljeno sodi o intenziteti "igralčevega govora" ali o umirjenosti instrumentalne glasbe … In kateri strokovnjak meče v isti koš "nastope posameznih pevcev" in koncerte godal.
Večer mine mirno, na vrtu staršev, ob prijetnem pogovoru, med katerim mi v naročju spokojno spi Gala.
/ Nedelja, 9. avgust
Po obveznem balkonskem kofetkanju v najboljši družbi odhitim v Lutkovno na projekcijo filma Srečno, Kekec!, ki mu sledijo vroč popoldan v Mestnem parku in priprave na še eno predstavo v soorganizaciji z Art kampom. Navdušena sem, ko opazim, da se obiskovalci začnejo zbirati že uro pred dogodkom. To je to! Zato to počnemo! Za vse te pričakovanj polne poglede odraslih in žareče oči otrok!
Ker očitno zame dan še ni bil dovolj razburljiv, se z Matejem zvečer oglasiva pri prijateljici Vesni, ki se seli v novo stanovanje. Matej ji je obljubil pomoč pri sestavljanju vitrine. In tako doživim razodetje dejstva, da se poletje nezadržno bliža jeseni. Nekaj čez deveto uro zvečer je namreč zunaj že skorajda tema, v stanovanju pa še ni napeljave za luči, in sestavljanje vitrine prinese nove izzive. In ker se naše oči hitro prilagodijo temi, okrašene s soji svetilk mobilnih telefonov, se odločimo in sestavimo še sedežno garnituro. Nato na njej obsedimo in vesela sem, ko vidim zadovoljstvo na Vesninem obrazu …
/ Ponedeljek, 10. avgust
Ob delovnikih kofetkanje na balkonu zamenja zgodnja kava v Thalii, lokalu, v katerega zahajam že dobri dve desetletji. Odkar z Matejem deliva del poti v službo, je to najin jutranji ritual, brez katerega se dan preprosto ne začne prav.
Jutro se nadaljuje z mojo drugo kavo, tokrat s sodelavkami, katere obvezen del je prebiranje horoskopa, ki mu občasno, a samo z enim ušesom, prisluhne tudi kak sodelavec. Ob sproščenem klepetu se zavem, kako dober in uigran kolektiv smo. Vzdušje v hiši je živahno, vse naše ekipe delajo na polno, prizorišča so zasedena z dogodki, priprava na novo sezono je v polnem teku …
Dopoldan, ki se hitro prevesi v popoldan, je namenjen koordinaciji prihajajočih dogodkov, med katero ponovno trčim na ovire virusa. Na letošnji Pristan smo povabili dve gledališči iz Hrvaške in eno iz Srbije in vse tri skupine bodo za prestop meje potrebovale kopico dokumentov. Presenetijo me zahteve za gostovanje Hrvatov. Za vstop potrebujejo tudi negativen test, kar jim bo seveda znatno podražilo gostovanje. Nenavadno se mi zdi … Če bi se slovenski turist vračal z daljšega letovanja na Hrvaškem, bi v Slovenijo smel vstopiti brez dokazil, ker pa gre za gostovanje gledališča, prehod ne bo tako preprost.
/ Torek, 11. avgust
Po ritualu jutranje kave si z Matejem zaželiva obvezen lep dan in že se spustim po ozkih uličicah do Vojašniškega trga. V jutranji avgustovski svetlobi je pogled na nekdanji samostan, v katerem že dobro desetletje domuje Lutkovno gledališče Maribor, čaroben. Osupne me pogled na Minoritsko cerkev, katere vrh žari v zlati svetlobi jutra. Samostan je nekaj po šesti uri zjutraj spokojen. Rada imam te tihe hodnike, po katerih se sprehodim do svoje pisarne, v kateri najprej na stežaj odprem okno, in moj pogled se, ne glede na vreme ali letni čas, zmeraj znova ustavi na strehah hiš starega mestnega jedra, ki jih vidim skozi … In ta pogled me napolni za ves dan.
/ Sreda, 12. avgust
Teden se preveša v drugo polovico in 3. PLP vikend se bliža. Veselim se ga. Program bo pester, ponudil bo lutkovne predstave za otroke in odrasle, animirane filme … Super lutkovno bo!
Sledi večerno druženje na društvu Alpinističnega odseka PD TAM (ferajn), katerega članica sem od jeseni. Na sestanku nadobudni plezalci in alpinisti opišejo svoje podvige in z veseljem jim, začetnica, prisluhnem. Z Jožico, Vesno in Darkom dorečemo zadnje podrobnosti o plezalnem izletu, ki bo popestril prihajajoči četrtek. Izbrali smo smer v bližini Gradca, ki bo zanimiva in primerna tudi zame.
Plezanje me je privlačilo že leta in preteklo jesen sem zbrala pogum in se vpisala v alpinistično šolo. Čudovita izkušnja. Program je bil zastavljen dobro in naučili so nas mnogo koristnih stvari tako o plezanju kot tudi o življenju. Predvsem pa to, da je nujno spoštovanje gorá. In da je pomembno zavedanje, da je gora močnejša. Izkušenj še nimam veliko, doslej sem plezala predvsem po umetnih stenah in v zunanjih plezališčih, zdaj pa začnem spoznavati tudi plezanje v gorah … Neopisljivo. Popolnoma drug svet. Plezanje je zame to, kar je morda za nekoga drugega meditacija. Popoln fokus. Svet okoli mene izgine, čas ne obstaja, sebe spoznavam v ogledalu sive stene … Ob iskanju primernega oprimka se, skozi soočanje s strahovi, zbližujem s svojimi najbolj čistimi in intimnimi mislimi. Ni prostora za prevaro. Hkrati pa je filozofija plezanja lahko tudi vodilo za življenje ali kot je lepo ubesedil Reinhold Messner: "Kolikor više plezam, toliko globlje doživljam svoje strahove, kolikor višja je gora, na katero plezam, toliko boljši pregled imam nad svojim obstojem."
Večkrat mi je žal, da sem si izbrala šport, ki moje bližnje spravlja v skrb in strah, vendar si ne morem pomagati … In vsem, ki me imajo radi, sem obljubila, da sicer bom lezla gor, da pa se bom vsakič tudi vrnila.