(DNEVNIK) Žana Fabjan Blažič

Zana Fabjan Blažič
18.08.2017 10:00

Antropologinja in aktivistka

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Ciril Horjak

Petek, 11. avgusta

Zjutraj se odpravim v Rog - tako kot vsak dan. Tam me že čaka Ahmad iz Sirije. Zadnje tedne, vse od odločitve sodišča EU glede njegovega primera, prihaja v Ambasado Rog prvi, že ob 8.30 zjutraj. Ne more biti sam, želi biti med ljudmi, zato pride, skuha kavo in čaka na ostale. Že več kot leto in pol je v Sloveniji, a ta ga želi deportirati na Hrvaško. Čeprav se je naučil jezika in stkal številna prijateljstva. V Rogu je zagnal svojo brivnico, kjer brezplačno striže ostale begunce, lokalce in turiste. V Siriji ga čaka družina, ki je Ahmad ni videl že več kot dve leti. A evropska birokracija ga potiska v brezup - namesto da bi mu po hitrem humanem postopku podelili status begunca, se države že leto in pol igrajo pingpong in se odločajo, katera bo zanj sploh prevzela odgovornost. Po Dublinski uredbi naj bi bila to Hrvaška. A Ahmad noče tja. Želi ostati tukaj, kjer je našel svoj drugi dom.
Spijeva kavo in poklepetava. "Ko je dan, čakam, da ga bo čim prej konec. Ko je noč, ne morem spati in čakam, da je konec tudi noči," v svoji iz dneva v dan boljši slovenščini izrazi svojo stisko. Potem gre v skladišče, prinese mizico, ogledalo in podaljšek za elektriko in - tako kot vsak dan - pred pisanim grafitom postavi svojo brivnico.
Okoli poldneva pride Amjad, ki danes kuha. Vsak dan nekdo iz naše skupnosti pripravi kosilo, na katerega pride do 25 ljudi. Amjad nas tokrat razvaja z odlično krompirjevo fritato, tadzikijem in solato iz paradižnika in kumar.

Sobota, 12. avgusta

Naši sobotni izleti so postali že tradicija. Začeli so se spontano, enkrat spomladi, iz notranje potrebe cele ekipe, da se premaknemo iz Roga. Mislim, da smo prečesali že celo Slovenijo. Včasih gremo z enim avtom, ponavadi pa z dvema ali celo s tremi. Kdaj tudi prespimo. Tokrat smo se odpeljali v Škofjo Loko in Kranj. Kavice, pica, sprehajanje po starih ulicah in ob sveži reki. Iz aktivistov in beguncev se za nekaj ur spremenimo v prave turiste.

Nedelja, 13. avgusta

Zjutraj se dobimo v Tivoliju s kolegi iz našega begunskega centra Ambasada Rog. Debatiramo o problemih, ki jih imamo pri delu z begunci. Ugotovimo, da bo naše delo vse težje, če se ne zgodijo širše družbene spremembe, ki bi zajele celo Evropo in bi pozitivno vplivale na vse, tudi domače prebivalstvo. Sicer lahko samo gasimo požare, ki jih ustvarjajo varčevalne in mejne politike - pa še to iz dneva v dan manj uspešno.
Nato se odpravim k mami v Šentjernej.

Ponedeljek, 14. avgusta

Zjutraj odpeljem fanta iz Afganistana na policijsko postajo. Tam se mora javiti vsak teden. Pred dvema letoma je v Sloveniji zaprosil za azil in ko je bila njegova prošnja dokončno zavrnjena, so ga iz azilnega doma v Ljubljani prepeljali v Center za tujce v Postojno. Center za tujce se je še pred kratkim imenoval Center za odstranjevanje tujcev - v bistvu je zapor za ljudi brez papirjev, katerih edini zločin je bil beg pred nasiljem in revščino. Tam je bil zaprt štiri mesece, ko pa je bil po uspešni tožbi končno izpuščen, se je znašel na cesti brez vsega. S prijatelji smo morali v hitro akcijo, da mu najdemo nastanitev. To je težka naloga celo za begunce s priznanim statusom, kaj šele za tiste z zavrnjenimi prošnjami, ki jih je čedalje več in so novi 'izbrisani' Evrope. Tukaj so, a brez pravice do dela, brez denarne pomoči, brez vsega. Največ je Afganistancev, za katere Evropa trdi, da prihajajo iz povsem varne in stabilne države.
Prijatelju so na policijski postaji razložili, da se ne bo mogel nikoli legalizirati. Sprašujem se, kakšno življenje ga čaka, koliko mu lahko pomagajo solidarnostne strukture podpornikov in aktivistov in kje vse smo nemočni. Na lastne oči sem videla propasti mnogo briljantnih ljudi, ki so prišli v Slovenijo polni žara in zagona - četudi so bežali iz vojne, pa jih je birokratsko kolesje azilnega sistema v dveh letih zmlelo in izpljunilo na cesto, popolnoma ponižane in oropane dostojanstva.
Preostanek dneva preživim v Rogu, popoldne vodim skupino joge, zvečer pa se odpravim na koncert v Kino Šiška. Zaradi vseh aktivnosti, ki jih imamo v Ambasadi, grem zadnje mesece le redko na kak koncert, a Death Grips, ene najpomembnejših eksperimentalnih hip hop zasedb zadnjih let, ne gre zamuditi. Koncert je vrhunski, srečam mnogo starih znancev in se spominjam časov, ko sem pod koncertnimi odri preživljala večino svojih dni.

Torek, 15. avgusta

Še en cel dan v Rogu. Odkar smo na Bolhi kupili rabljeno plinsko pečico, se je naš jedilnik močno razširil. Če smo bili prej navajeni riža z zelenjavnimi omakami in solatami po sirijsko, iraško, iransko, afganistansko, indijsko in nigerijsko, se zdaj na naših mizah pojavljajo predvsem dobrote iz pečice. Včeraj smo cel dan pekli pice, danes so na vrsti s feto in gobami polnjene bučke ob paradižnikovi solati in tadzikiju. Kljub zelo omejenemu proračunu, ki ga imamo na razpolago za naša kosila, z nekaj iznajdljivosti pripravljamo odlične jedi.
Po lenobnem popoldnevu se zvečer dobimo na sestanku z ožjo ekipo Ambasade Rog, torej s tistimi, ki aktivno skrbimo za prostor, program in aktivnosti. Govorimo o težavah, s katerimi se srečujemo, in o načrtih za prihodnost. Nekateri izrazijo svoje strahove in skrbi - čeprav so že leto dni aktivno vključeni v upravljanje begunskega socialnega centra, niti sami zase ne vedo, če bodo sploh lahko ostali tukaj. Medtem ko so eni že pridobili status begunca, se drugi po negativnem odgovoru zdaj zanj borijo na sodišču. Čakanje je mučno in z malo upanja na uspeh, kar mnoge pahne v depresijo in obup. Težko je organizirati delavnice in žure, če veš, da ti lahko en sam papir s sodišča vzame vse, kar si zgradil - prijateljstva, skupnost, dejavno soustvarjanje utripa Ljubljane ...

Ciril Horjak

Sreda, 16. avgusta

Po kosilu skuhamo kavo in čaj ter pripravimo prostor za Cafe International. To je redni tedenski dogodek, ki smo ga zagnali že pred več kot enim letom. Namenjen je druženju med begunci in lokalci, ki bi se radi spoznali s svojimi novimi someščani. Ob šahu in igri Človek ne jezi se so se v tem času stkala že številna prijateljstva. Tokrat med dogodkom Gregor snema film o Ahmadu iz Sirije, ki ga želi Slovenija deportirati na Hrvaško. Posname mnogo intervjujev z njegovimi prijatelji in sodelavci, ki želijo, da bi Ahmad lahko ostal.
Po Cafe International se odpravim domov. Pripravljam se na prihajajoči nastop - v petek namreč nastopam na otvoritvi festivala Mladi Levi v Španskih borcih.
Obiskovalcem bom pod umetniškim psevdonimom Shanti Priya vrtela glasbo iz bollywoodskih filmov in tudi sodobno bhangra produkcijo indijskih diaspor po svetu.
Proti večeru začnem poučevati jogo - danes vodim dve skupini, večina učencev in učenk se je vrnila z morja, zato pred pričetkom sproščeno klepetamo in obujamo spomine. Pred spanjem najdem še nekaj časa za branje knjige - A Thousand splendid suns pisatelja Khaleda Hosseinija, roman, ki govori o življenju žensk v Afganistanu.

Četrtek, 17. avgusta

Zjutraj prijatelja iz Afganistana spremljam na osebni razgovor za podaljšanje statusa subsidiarne zaščite. Pred enim letom je bil še mladoleten, takrat so mu dovolili ostati do polnoletnosti. Zdaj mora ponovno utemeljevati, zakaj bi bil ogrožen, če bi ga deportirali v matično državo. Toda v Afganistanu ni bil še nikoli - rodil se je afganistanskim beguncem v Iranu, kjer so bili ves čas zatirani in brez pravic. V domovini pa nima nikogar, ne pozna jezika niti kulture. Če bi se moral vrniti tja, bi bil ponovno tujec, brez možnosti za preživetje, saj v Afganistanu vse temelji na družinskih vezeh. Lahko bi bil žrtev talibanov, nad njim bi visela stigma izdajalca in nekoga, ki se je 'pokvaril' na zahodu. Močno upam, da bodo njegov status mednarodne zaščite podaljšali, saj si je tukaj že ustvaril novo življenje - obiskuje šolo, trenira nogomet in ima mnogo prijateljev.
Popoldne se ponovno dobimo na sestanku z ekipo iz Ambasade Rog, zvečer pa se odpravimo na Najijev koncert v Pritličju. Naji je mladi družbenokritični raper iz Irana, ki v Rogu vodi snemalni studio Go Home. Tudi on je na seznamu za deportacijo na Hrvaško. Res ne razumem, zakaj bi želela Slovenija izgubiti takšen talent. •

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta