Damijana Žišt
Tisti, ki bi šli prvič v največji slovenski zapor, v Zavod za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni, bi ga lahko hitro zgrešili. Zapora ni mogoče videti z glavne ceste, ko se peljemo skozi kraj Mirna, nekaj kilometrov oddaljene od Trebnjega na Dolenjskem. Če hočemo v zapor, moramo malo od Mirne zaviti z glavne ceste in se po njej peljati nekaj sto metrov, da pridemo do zapornice, ki jo dvignejo pravosodni policisti iz upravne stavbe, ko izvedo, kdo želi v zapor. Pogled na zapor, ki stoji v kotlini na območju dvorca Dob v bližini reke Mirne, okoli njega pa so travniki, je zanimiv. Še posebno, ko ga vidite prvič. Večji del stavb posebej varovanega zaprtega dela zapora je znotraj dveh visokih zidov, na vrhu je bodeča žica. Med njima se občasno sprehajajo pravosodni policisti s psi, ki jih šolajo v psarni zapora na Dobu. Glavni vhod v zapor je varovan z rešetkastimi vrati. Zapor ima še en vhod, namenjen tovornemu prometu, saj je v zavodu obrat JWM Fire, kjer zaporniki in zaposleni v podjetju, izdelujejo gasilsko opremo. V obratu deluje nemško podjetje, ki najema prostore delavnic in zaposluje obsojence, najprej pa je bil obrat državni – tu je nekoč deloval Javni gospodarski zavod Pohorje, ki je bil ustanovljen z namenom zaposlovanja obsojencev. V začetku so v njem izdelovali otroške postelje. Zapor ima osem oddelkov, šest jih je v zaprtem delu zapora, dva oddelka sta odprta. To sta oddelek Slovenska vas, ki stoji na hribu nad zaprtim delom zapora, in oddelek Puščava nekaj kilometrov od zapora. Prve zapornike so v zapor na Dobu namestili leta 1957, septembra 1963 pa so ukinili Kazensko poboljševalni zavod Maribor in na Dob premestili vse tamkajšnje moške obsojence. V zavod Dob sodišča napotijo obsojene od leta in šest mesecev vse do trideset let oziroma dosmrtnega zapora. Trideset let zapora prestaja enajst zapornikov, eden dosmrtni zapor (Silvo Drevenšek, trojni morilec iz Gerečje vasi).
Kapaciteta zavoda v zaprtem delu je 468 oseb, skupaj z dislociranima odprtima oddelkoma pa 559. Ob našem obisku konec oktobra je bilo v vseh oddelkih zapora po besedah direktorja zavoda Zorana Remica 752 zapornikov. Število se je močno povečalo v zadnjem letu, ker iz ljubljanskega, celjskega, mariborskega in koprskega zapora na račun prenatrpanosti v pripornih oddelkih zapornike pošiljajo na prestajanje kazni na Dob. Zato je velika gneča tudi na Dobu, pravi Remic. Zaradi prezasedenih skupinskih sob v starejših oddelkih zapora, ki pa ni bila niti približno takšna, kot je danes, so leta 2011 zgradili nova bivalna bloka. V njiju je prostora za 172 oseb, ki v glavnem bivajo v samskih sobah. Življenje zapornikov v teh blokih je veliko lažje kot v starih bivalnih blokih, ki so dotrajani in potrebni celovite prenove.
Zaporniki iz 62 držav
Zaradi močno povečanega števila zapornikov se znova polnijo skupinske sobe. V njih je nameščenih tudi do 18 zapornikov. "To povzroča veliko varnostno tveganje, ker gre za ljudi z različnimi kulturnimi navadami in narodnostmi," pravi Remic. Sobe smo si tudi sami ogledali. V njih je velika gneča, vsak zapornik ima svojo posteljo in ozko omarico, v sobi sta le eno stranišče in kopalnica. Zaprti se med seboj sporazumevajo tudi "z rokami in nogami, če je potrebno", pravi zapornik, ki govori slovensko. Večina zapornikov v njegovi sobi slovenskega jezika ne razume, ker so tujci. Tam smo srečali tudi morilca Sebastiana Abramova, njegovo sojenje je bilo medijsko zelo odmevno. Poklepetali smo, sicer pa o bivanju v zaporu na Dobu nima še veliko izkušenj, saj so ga iz celjskega zapora šele pred meseci premestili na Dob.
Tujci so povsod, v vseh oddelkih, ki smo jih obiskali. Radi izmenjajo nekaj besed, če le razumejo angleško ali srbohrvaško, sicer se držijo bolj zase in se družijo s tistimi, s katerimi se lahko sporazumevajo. Direktor Remic pravi, da so v zaporu zaporniki iz kar 62 držav, zato tujci predstavljajo več kot polovico vseh zapornikov. Težave pri komunikaciji z njimi imajo tudi zaposleni. Zaradi povečanega števila tujcev se je tudi spremenila struktura zapornikov in kaznivih dejanj, ki so jih privedla za rešetke. Skoraj polovica zaprtih je tihotapcev ljudi. Za varnost v zaporu skrbi 130 pravosodnih policistov, ki jih primanjkuje. Zato tedensko odpovedujejo spremstva na sodišče, obravnave potem potekajo prek videokonference. Veliko tujcev, ki pristanejo na Dobu, je bolnih, zato jih je treba pogosto peljati k zdravniku, teh spremstev ne odpovedujejo, "ker sta skrb za zdravje in varnost zaprtih oseb na prvem mestu", pravi Remic. Kljub vsem težavam, s katerimi se srečujejo v zavodu, življenje za rešetkami vsak dan nemoteno teče naprej, "za kar se lahko zahvalim svojim sodelavcem", dodaja Remic.
Na vrtu pridelajo 15 ton zelenjave letno
V zaporu se lahko pohvalijo z obnovljeno moderno kuhinjo in jedilnico za zapornike, ki smo si ju tudi ogledali. Pri kosilu smo srečali morilca Ladislava Žagarja, obsojenega na tridesetletno zaporno kazen. Opazi me, saj sem njegovo sojenje spremljala, zato mi pomaha. In mu pomaham nazaj. V kuhinji vsak dan dela okoli štirideset obsojencev in štirje inštruktorji, ki jih tudi primanjkuje. Inštruktor pove, da pripravijo od 2000 do 2100 obrokov dnevno (zajtrki in večerje sicer niso obvezen obrok), 250 dietnih kosil in spečejo od 250 do 370 kilogramov kruha. Skozi kuhinjo pridemo na velik vrt, ki ga obdeluje nekaj zapornikov, na njem v ravnih linijah še vedno rasteta radič in solata. Vrt, na katerem letno predelajo okoli 15 ton zelenjave, kar ne zadostuje za vse potrebe, je vedno vzorno urejen. Zaporniki delajo tudi v pralnici, kotlarni in drugod. V zavodu se lahko pohvalijo še z nekaterimi investicijami, "nove, glede na stanje, kakšno je v zavodu, stojijo," pravi Remic. V prvem bloku, kjer v glavnem bivajo zaporniki, ki se počutijo ogroženi, ali tisti, ki so bili nasilni, so stari arhiv prenovili v sobe za zapornike. Novost je tudi dvigalo, ki ga uporabljajo gibalno ovirani zaporniki ali tisti na invalidskem vozičku. Lani so izvedli izobraževanje za program socialni oskrbovanec, ki pomaga gibalno oviranim osebam. Šolanje v okviru nacionalne kvalifikacije je končalo pet zapornikov, ki bodo lahko po prestani kazni opravljali na novo pridobljen poklic. Eden od njih je svoje poslanstvo našel že kar v zaporu, saj pomaga gibalno oviranemu sozaporniku. V bloku so tudi ambulanta in nekaj bolniških sob. V tretjem bivalnem bloku so iz prostora, kjer je bila kantina, naredili sobe.
Kantina, kjer zaporniki lahko kupujejo cigarete in druge priboljške, je zdaj v kontejnerju na dvorišču. Obiskali smo tudi prostore delovne terapije, kjer je neki zapornik slikal na platno. Ko sem ga vprašala, ali je slikal tudi, ko je bil na svobodi, se je nasmehnil in rekel: "Če bi slikal, ne bi počel neumnosti, ki so me pripeljale v zapor. Slikarski talent sem odkril v zaporu. Rad slikam, tako mi hitro mine čas."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
