Razumemo, da je soljudem v času, ko so se omejitve javnega in dobršen del zasebnega življenja zaostrovale, pogosto težko. Da ponoči slabše spijo in razmišljajo o prihodnjih dneh. Bodo ostali brez dela, se jim umikajo otroci v virtualni svet, ne morejo na obisk k staršem? Bodo zmogli? Njihovo zaskrbljenost vzamemo kot svojo in jim sočutno priskočimo na pomoč. Pokličemo njihove starše, jih pomirimo. Otrokom podarimo knjigo, ki jih bo za nekaj uric, upajmo, odtegnila od ekrana. Na daljavo, preko zooma, si s prijatelji pomahamo, besede včasih postanejo nepotrebne. Dovolj sta že gesta, pogled, nasmeh in vzbudi se prijetno občutenje bližine. Začutimo tudi njihovo veselje, ko nam sporočijo novico, da so bili na testiranju negativni. Topel občutek povezanosti me preplavi, ko zaznam, da tudi njim zame ni vseeno, ko pričnem kašljati. Tudi oni so prejeli to cepivo. Kljub temu da se počutim šibka, mi je lažje, ker vem, da skrbimo drug za drugega in spoštujemo pravila, ki so takšna, da upoštevajo naše potrebe. Že sama misel na to, da bi lahko nekomu po malomarnosti povzročila bolečino, trpljenje ali celo smrt, mi sproži nehotene krče v želodcu.
Empatija je biološka danost
Cepivo ne obstaja. Substanca je že v nas. Čeprav se jakost empatije od človeka do človeka razlikuje in je lahko bistveno zmanjšana, je naša biološka, evolucijska danost. Šimpanzi, delfini, psi, sloni in druge živali kažejo znake empatičnih reakcij. Skrb za mladičke je ena izmed takšnih zelo povezovalnih in življenjsko pomembnih aktivnosti, saj se med samico in mladičkom stke ključna vez. Prav tako ima tudi skupni lov močne komponente sodelovanja, ki so potrebne za preživetje posameznika v divjini. Evolucijo empatije strokovnjaki Frans de Waal, Patricia S. Churchland in drugi utemeljujejo pretežno z vlogo lažjega sodelovanja. Kooperativnost lahko vznika iz egoističnih ali altruističnih vzgibov, obseg empatije pa je pogosto omejen na določene osebke. Seveda obstaja tudi empatija, ki ni vezana na sodelovanje in služi pridobivanju pomembnih informacij o notranjem stanju drugega organizma zaradi prilagoditve na okolje. Primatologinja in aktivistka Jane Goodall v svoji avtobiografiji Razlog za upanje, Spiritualno potovanje (Reason for Hope, A Spiritual Journey) pri prostoživečih šimpanzih v Gombeju kljub mnogim incidentom agresivnega vedenja izpostavlja prevladujoče prijateljsko obnašanje med člani skupnosti, kar vključuje pogosta izražanja skrbi za drugega, pomoči, sočutja, altruizma in ljubezni. Empatijo pri človeku preučujejo v nekaterih predelih možganov ter, zanimivo, tudi v povezavi s srcem. Med drugim se v okviru njenih bioloških temeljev, zlasti glede čustev, povezuje z delovanjem zrcalnih nevronov, ki so v možganih in so plod nevroznanstvenega odkritja pri opicah vrste makaki v Parmi v začetku devetdesetih let. Naključnost odkritja se je ob zaznavi aktivnosti v posamični nevronski celici izrazila v evforičnem vzkliku Vittoria Galleseja v laboratoriju: "Leo, to ne more biti res!" ("Leo, non puó essere!"). Te posebne vrste celic omogočajo živalim in na podoben način tudi ljudem učenje s posnemanjem, saj če opazujemo nekoga pri izvajanju aktivnosti, se nam aktivirajo področja v možganih, kot če bi aktivnost izvajali sami. Christian Keysers v knjigi Sočutni možgani (The Empathic Brain) pojasnjuje, da sistem zrcalnih nevronov omogoča most med umom dveh ljudi in da so naši možgani globoko družbeni.
Največ empatije vzbudijo osebne zgodbe
Nedavno objavljena raziskava glede vloge empatije pri preprečevanju širjenja koronavirusa, ki jo je skupina danskih in nemških znanstvenikov izdala v reviji Psychological Science (Pfattheicher et al.), dokazuje, da ljudje, ki so bolj empatični, v večji meri spoštujejo skupna pravila, ki lahko v času epidemije preprečujejo širjenje virusa, kot sta na primer ohranjanje fizične razdalje in nošenje maske. Povedano z drugimi besedami, bolj natančno upoštevajo norme skupnosti in bolj se ozirajo na to, da ne ogrožajo zdravja drugih ljudi. V raziskavi so preverjali odnos med afektivno komponento empatije udeleženca do ranljivih skupin in njegovim prosocialnim vedenjem, ki se kaže v upoštevanju razdalje in nošenju maske. V spomladanskem obdobju epidemije so izvedli merjenje v štirih sklopih študij in analizirali pridobljene odgovore iz spletnih samoocenitvenih vprašalnikov 3718 udeležencev iz Združenih držav Amerike, Združenega kraljestva in Nemčije. Nekatere druge podobne študije niso prišle do enakih rezultatov, kar avtorji pojasnjujejo z različnimi načini izvedbe in vznikom empatije le pod določenimi pogoji.
Ena njihovih pomembnejših ugotovitev, ki ni presenetljiva, pa je tudi ta, da resnične zgodbe posameznikov o njihovem subjektivnem doživljanju in poteku bolezni covid-19 pri drugih ljudeh, kot je razvidno na primeru udeležencev raziskave, pomembno povečajo občutenje čustvene komponente empatije in vplivajo na vedenje, ki se kaže v upoštevanju pravil. Osebne zgodbe okuženih in obolelih za covidom-19 skupaj z bistvenimi informacijami o bolezni od zaupanja vredne institucije, kot je nemški inštitut za javno zdravje Robert Koch Institut, pripomorejo k pozitivnemu učinku, in sicer pomembno bolj kot zgolj suhoparno seznanjanje z informacijami o virusu in poteku bolezni. Kot kaže študija, potrebujemo zgodbe soljudi, ki trpijo. Potrebujemo prave zgodbe in žive ljudi, kot smo sami. Ob pripovedih se vanje vživljamo, se postavimo v njihovo kožo, kar je ena izmed manifestacij empatije. Prebolevamo covid-19, ne da bi zares zboleli. Tako lažje razumemo potencialne posledice naših dejanj, če se ukrepov ne držimo. Pomen naracije je na področju medicine, glede izkustva pacientov ob doživljanju bolezni, že dolgo poznan. Osebne zgodbe lahko pripomorejo k boljšemu razumevanju bolnika in poteka bolezni, saj razkrijejo marsikatero pomembno, subtilnejšo informacijo. Iz zgodb drugih ljudi se lahko učimo. Pomagajo okolici, da bolnika lažje razume in sprejme, da vstopi v njegov čustveni in somatski svet, v neposredno občutenje bolezni, v posamezne faze, njeno napredovanje ali izzvenevanje. Pripomore tudi k bolj humanemu odnosu do bolnika, zlasti pri stigmatiziranih boleznih in stanjih, kot so žal še vedno duševne motnje, okužba z virusom HIV, ponekod pa tudi s koronavirusom. Moč vživljanja nam omogoča tudi umetnost, ki je v epidemiji nezavidljivo potisnjena na rob. A vendar lahko umetnost pomembno odpira svetove posameznikov in družbenih sredin, zlasti ranljivejših in zapostavljenih. Odstira jih s filmsko, literarno in drugo umetnostjo. Pomen zgodb, empatije in čustev za družbeno pravičnost in razumevanje izrazito poudarja ameriška filozofinja Martha C. Nussbaum. Bogastvo notranjih svetov, ki ga je človeštvo v zgodovini na različne načine akumuliralo, nam lahko omogoča večjo odprtost do okolice, razgledanost, razumevanje, strpnost in - empatijo, ki jo raziskovalci s področja socialne psihologije vidijo v funkciji povezovanja, lepila skupnosti.
Na empatijo vpliva tudi pripadnost
Empatija ima lahko stranske učinke. V zdravstveni oskrbi govorimo o sočutni pomoči trpečemu, saj je značilnost empatije pasivnost. Razumevanje sveta drugega človeka, še zlasti v primeru bolezni, ki je ne poznamo in je nismo izkusili, tudi ni celovito. Postavljajo se vprašanja natančnosti zaznave, omejitve vstopanja v mišljenje drugega človeka in predvsem potrebe po premisleku, ko na podlagi subjektivnih sklepanj, kaj nekdo doživlja in potrebuje, naredimo "objektivne" zaključke. V primeru premočne identifikacije z negativnim stanjem in čustvi sočloveka pa lahko empatija vodi v lastno izgorelost, umik ... Empatija se običajno meri na osnovi psiholoških vprašalnikov in je subjektivne narave ali s kombinacijo vprašalnikov in funkcijskega magnetnega resonančnega slikanja možganov (fMRI).
Moč vživljanja nam omogoča tudi umetnost, ki je v epidemiji nezavidljivo potisnjena na rob. A vendar lahko umetnost pomembno odpira svetove posameznikov in družbenih sredin, zlasti ranljivejših in zapostavljenih
Zamislimo si, da se naš kolesarski as Primož Roglič, potem ko je že nekaj časa na čelu kolone, približuje ciljni črti etape. Tesno za petami mu je konkurent in vse kaže, da bi ga utegnil prehiteti. Napetost narašča, dlani se nam potijo. Tedaj pa se, na spolzkem ovinku, zahrbtni napadalec zažene, spodnese ga in nesrečnež pade. Kot navdušenemu Rogličevemu privržencu se nam kaj lahko zgodi, da začutimo olajšanje in sitnemu dirkaču po tihem privoščimo padec. Njegova bolečina - posnetki jasno kažejo, da si je poškodoval nogo, kri že kaplja na mokri asfalt – se nas skoraj ne dotakne. Nasproten fenomen bi se zgodil, če bi se poškodba zgodila našemu favoritu. Njegovo bolečino bi nekateri senzibilnejši izmed nas lahko celo začutili kot svojo. Tania Singer in Olga M. Klimecki sta v eni izmed študij o empatiji za bolečino drugega ugotovili, da sta občutek pripadnosti skupini, na primer domačemu nogometnemu moštvu, in zaznava poštenosti igre tista elementa, ki ključno vplivata na vznik empatije ob bolečini drugega v primerjavi z nepoštenim človekom ali pripadnikom nasprotnega moštva. Empatija je v osnovi mehanizem povezovanja ljudi, ki se čutijo medsebojno pripadni, in je praviloma zamejena na ožji krog.
Odvisnost od simpatije
Avtorji omenjene raziskave o povezanosti med empatijo in covidom-19 so predstavili še eno pomembno ugotovitev. Da je empatija do ranljivejših družbenih skupin in ljudi s povečanim zdravstvenim tveganjem v primeru okužbe zelo pomemben dejavnik v boju proti epidemiji, ki bi ga vsi, ki ustvarjajo sistemske ukrepe in politike, lahko koristno uporabili pri svojih aktivnostih. Verjamejo, da bodo spoznanja te študije in poznavanje mehanizma empatije lahko pomagali oblikovati ukrepe in način njihovega komuniciranja z javnostjo tako, da bi jim ljudje bolje sledili in zmanjševali negativne učinke epidemije. Žal pa empatija ni prepoznana kot učinkovito orodje za ustvarjanje sistemskih pogojev in politik, saj ima diskriminatoren značaj. Simpatičnemu dečku Krisu je slovenska javnost sočutno pomagala do dragega zdravila, verjetno pa so drugi otroci s podobnimi stiskami in potrebami ostali brez pomoči. Zato je na sistemski ravni pomembno, da so ukrepi premišljeni in pravični za vse. S favoriziranjem osebne zgodbe enega človeka, do katerega začutimo empatijo, ki jo je možno tudi spodbuditi na različne načine ali z njo celo manipulirati, lahko nehote naredimo krivico drugemu. Pomembna pa je vloga empatije na drug način. Da se oblastniki in institucije poskusijo vživeti v tiste, ki jih bodo ukrepi zadevali, predvideti njihovo učinkovanje in posledice. Da so sposobni za paragrafi videti žive ljudi in zgodbe, ki jih vsakodnevno piše življenje. To posamezniki upravičeno pričakujemo in občutek, da te nekdo razume in zate skrbi s paleto aktivnosti, je neprecenljiv. V ljudeh se vzbudita zaupanje in varnost in verjetnost, da se spoštujejo skupna pravila, je lahko pomembno večja.
Je empatija zapustila sobo?
Spoznanja o izraziti kompleksnosti in ambivalenci empatije ter o drugih prosocialnih mehanizmih nas napotijo na več neprijetnih vprašanj o razmerah v naši družbeni sredini v razmerah epidemije. Smo zmožni upoštevati ukrepe, s katerimi bi pripomogli k zmanjšanju okužb, smrti in razbremenitvi zdravstva, da bo odprto tudi za druge bolnike? So ukrepi smiselni, sorazmerni, konsistentni, jih lahko ponotranjimo ali čutimo do njih odpor? Smo se zmožni obrniti drug k drugemu in na primer začutiti stisko zdravnice, ki že nekaj tednov izolirana od doma ne more videti svojih otrok? Si v misli priklicati prizor starejšega moškega v rdeči coni v domu za starejše, do katerega svojci morda ne morejo in se bori za zrak? Delavca, ki hodi na delo bolan in nehote okuži nekaj sodelavcev, od katerih je eden, s katerim sta si blizu, še zlasti ranljiv? Najstnika, ki ždi v tesnem stanovanju skupaj s "tečnimi" starši in si noro želi izkušnje dotika in svobode gibanja daleč preko meja domače občine? In v tem ni edini …
Morda se je empatija nespodobno umaknila v kot in prepustila osrednje mesto egoističnemu individualizmu, klientelizmu, pohlepu in aroganci. Morda obstaja, a je ni dovolj za vse in se izkazuje le med "našimi". Kar sicer je njena značilnost. Le da se meje klanov nevarno ožijo in vrata zasebnih zabav tesno zapirajo. Zmanjkuje kisika. Morda pa se nas bolečina tistih "drugih" več ne dotakne. Maska na obrazu našega kolesarja na dirki, pa naj mu bo ime Tadej ali Primož, pove več kot tisoč besed. Raje ji sledimo prostovoljno kot zaradi izrekanja kazni nekih organov. Zaradi osebnega vzgleda, integritete in spoštovanja, ki ga vzbujajo posamezniki z dosežki.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
