Evropski denar za okrevanje je v celoti sposojen denar

V Evropski komisiji vse glasneje pozivajo države članice EU k čimprejšnji ratifikaciji pravne podlage za financiranje okrevanja in k čimprejšnji pripravi nacionalnih načrtov za okrevanje, na podlagi katerih bodo države črpale denar iz sklada za okrevanje Next Generation v vrednosti 750 milijard evrov. Minister za finance Andrej Šircelj je prepričan, da bo Slovenija vse pripravila v predpisanih rokih. "Pohiteli bomo, kolikor se da, da se ta projekt glede celotnega paketa okrevanja začne čim prej," je po poročanju STA zatrdil po videokonferenci finančnih ministrov EU. Slovenija po njegovih besedah tudi ne bo čakala do zadnjega roka, ki je določen v evropskih dokumentih.

Ob teh pozivih ne v Bruslju ne v državah članicah ne povedo, da bodo milijarde evrov iz evropskega sklada za okrevanje Next Generation, v celoti izposojen denar. Medtem ko se za financiranje protikoronskih ukrepov, ki jih sprejemajo že od spomladi 2020, članice EU na finančnih trgih zadolžujejo same, si bo celoten znesek 750 milijard evrov za sklad Next Generation na finančnih trgih izposodila Evropska komisija.

Leta 2028 bo dolg treba začeti vračati

Od tega bo 390 milijard evrov med države članice razdelila kot nepovratna sredstva. Sloveniji pripada iz te vreče 2,07 milijarde evrov oziroma zaokroženo 2,1 milijarde. Preostalih 360 milijard evrov imajo države članice na voljo v obliki posojil, od tega odpade na Slovenijo 3,6 milijarde evrov. Vir za vračanje denarja, ki si ga bo Evropska komisija izposodila, bo evropski proračun. Ta denar bo treba vrniti v 30 letih, od leta 2028 do 2058. Evropski proračun se pretežno polni z vplačili držav članic. Denar, ki ga bodo države članice dobile iz sklada Next Generation, bo torej dodaten dolg k dolgu, ki ga najemajo same. In večina je že zdaj močno prezadolžena.

Države članice in njihove državljane po letu 2027 torej čaka vračanje dvojih kreditov – lastnih in evropskih. Zsolt Darvas z bruseljskega inštituta Bruegel in Friedrich Heinemann z nemškega inštituta Zentrum für Europäische Wirtschaftsforschung (ZEW) opozarjata, da si bo Evropska komisija dejansko izposodila več kot 750 milijard evrov. Ta znesek je namreč določen na podlagi cen iz leta 2018. Na inštitutu ZEW so izračunali, da si bo do leta 2026 na finančnih trgih ob upoštevanju dveodstotne letne inflacije dejansko izposodila 820 milijard evrov.

To velja, če bodo vse države članice v celoti izkoristile posojila. Za zdaj kaže, da jih večina južnih članic ne namerava najeti, ker so že zdaj prezadolžene. Nameravajo pa seveda vse članice v celoti porabiti nepovratna sredstva. Darvas je izračunal, da bo Evropska komisija za izplačilo teh sredstev po tekočih cenah morala najeti 420 milijard evrov kredita, ne le 390 milijard evrov. Slovenija bo po Darvasovem izračunu dobila 2,23 milijarde evrov nepovratnih sredstev, kar je 160 milijonov evrov več kot po cenah iz leta 2018.

Friedrich Heinemann nadalje opozarja, da problem ni le prikazovanje nižjih zneskov z uporabo cen iz leta 2018, ampak tudi predviden dvig meje za vplačila držav članic v proračun EU, ki je izražena v deležu bruto domačega proizvoda (BDP). To je garancija za vračanje sposojenega. V zakonodaji, ki bo pravna podlaga za financiranje okrevanja in bi jo morale države članice po pozivih Evropske komisije čim prej ratificirati, je predviden dvig tega deleža v dveh korakih. V prvem koraku s sedanjih 1,2 odstotka BDP na 1,4 odstotka, v drugem koraku pa še za 0,6-odstotne točke na 2 odstotka BDP.

Koliko predvideni dvig pomeni v denarju, je odvisno od rasti BDP. Na inštitutu ZEW so izračunali, da si želi Evropska komisija z omenjenim dvigom zagotoviti zelo veliko rezervo za zadolževanje. Ta je bistveno višja, kot jo ima ESM, ki se na mednarodnih trgih zadolžuje za pomoč državam z evrom, ki zaidejo v krizo. V tem skladu je za posojila na voljo 500 milijard evrov, njegova rezerva pa znaša 700 milijard evrov.

Tudi če gospodarstvo EU do leta 2058 realno ne bo več doseglo nobene rasti, bo rezerva za vrnitev dolga Evropske komisije za financiranje sklada za okrevanje ob predvidenem dvigu praga na dva odstotka BDP po izračunu ZEW zadoščala za vrnitev več kot 4000 milijard evrov. Dejansko pa naj bi bilo dovolj le 420 milijard evrov, kolikor državam članicam iz sklada Next Generation pripada nepovratnih sredstev. Posojila naj bi namreč odplačevale same.

Malo zanimanja za posojila iz evropskega sklada za okrevanje

Zsolt Darvas pričakuje, da bo za posojila zaprosilo tistih 17 držav članic, ki so že zaprosile za posojilo instrumenta SURE za ohranitev delovnih mest. Slovenija je med temi državami članicami. Po poročanju portala Politico pa je zanimanje držav za posojila precej manjše od pričakovanj, ker je v Španiji, na Portugalskem, v Grčiji, na Irskem in Cipru še preveč živ spomin na pogoje, ki jih je od njih v zameno za pomoč iz evropskega reševalnega sklada po krizi leta 2008 zahtevala mednarodna trojka posojilodajalcev.

Čeprav je Grčija najbolj zadolžena članica EU, lahko po besedah predstavnika vlade, ki ni želel biti imenovan, na finančnih trgih sama dobi posojila pod zelo ugodnimi pogoji, zato za posojila iz evropskega sklada za okrevanje po vsej verjetnosti Evropske komisije ne bo zaprosila. Tudi predstavniki portugalske in španske vlade pravijo, da se bodo najprej osredotočili na porabo nepovratnih sredstev.

Španska vlada po poročanju dnevnika El Pais za zdaj ni zainteresirana za 70 milijard evrov posojil iz evropskega sklada za okrevanje, ker bi z njimi še povečala svoj javni dolg. "Evropska komisija državam članicam daje čas, da za ta posojila lahko zaprosijo do julija 2023. Zakaj bi morali zanje zaprositi že zdaj? To bomo storili, če bomo ocenili, da jih bomo v obdobju 2024-2026 potrebovali," je pojasnil predstavnik vlade, ki ni želel biti imenovan.

Johannes Hahn, evropski komisar za proračun, je prepričan, da si bodo države članice glede posojil, ki jih imajo na voljo, premislile, ker jih prek EU lahko dobijo pod bistveno ugodnejšimi pogoji, kot če se zadolžijo same. Posojila, ki jih ima na voljo v skladu za okrevanje, namerava zagotovo izkoristiti Italija, saj ta posojila lahko dobi pod ugodnejšimi pogoji, kot če se sama zadolži na mednarodnih trgih, razlagajo v Rimu.

Evropska komisija je zanimanje vlagateljev na finančnih trgih za njene obveznice lani preverila z izdajo socialnih obveznic na podlagi instrumenta SURE. Prvi obveznici SURE je izdala oktobra 2020. Tisto v višini deset milijard evrov bo treba odplačati oktobra 2030, tisto v višini sedem milijard evrov pa leta 2040. "Za ta visoko ocenjeni instrument je bilo zanimanje vlagateljev zelo veliko in vpis za obveznici je bil presežen za več kot 13-krat, kar je povzročilo ugodne pogoje določanja cen za obe obveznici," so takrat sporočili iz Evropske komisije.

Slovenija dobi le dobro milijardo evrov neto

Dr. Maks Tajnikar, profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti, pojasnjuje, da so nepovratna sredstva iz sklada za okrevanje v bistvu subvencije bogatejših držav EU revnejšim. Ne glede na to, da Evropska komisija ni ustrezno opredelila namembnosti tega denarja, gre za solidarnostno pomoč ob krizi. "Z vidika posamezne države je treba ta sredstva opazovati v neto znesku. Po informacijah, ki jih imam, Slovenija tako dobi le nekaj več kot milijardo evrov, ker je nekje na meji med bogatejšimi in revnejšimi članicami EU. Skratka, skoraj toliko, kot bo vplačala v ta sklad, bo iz njega dobila. Sosednja Hrvaška je bistveno manj razvita od Slovenije in zato dobi bistveno več neto nepovratnih sredstev," razlaga Maks Tajnikar.

Drugi del paketa so krediti, ki jih je tudi za Slovenijo seveda bistveno več kot nepovratnih sredstev. Tu pa ne gre toliko za solidarnost kot za pomoč pri pridobivanju kreditov tistim državam, ki slabše stojijo na finančnih trgih ter se težko in drago zadolžujejo. Danes po Tajnikarjevih besedah ni jasno, kdo bo odplačeval te kredite in zanje plačeval obresti. Je pa težko verjeti, da bi tudi tu veljala solidarnost tako pri deležih pravic do teh kreditov kot pri poravnavanju kreditnih obveznosti. Zelo verjetno bodo morale države ta dolg menedžirati same. Če dolga, ki ga bo najela Evropska komisija, ne bodo plačevale članice EU, ki so bogatejše od Slovenije, ga Slovenija po Tajnikarjevih besedah ne potrebuje, ker sama dobro kotira na mednarodnih finančnih trgih.

Tako nepovratna kot povratna sredstva povečujejo efektivno povpraševanje. A iz sprememb efektivnega povpraševanja ne gre delati poenostavljenih sklepov, da večje efektivno povpraševanje koristi rasti in je zdravilo za sedanje čase. "Kredite bo treba po letu 2027 vračati. Vmes bo treba plačevati obresti. Če sedaj povečajo povpraševanje in pozitivno vplivajo na rast, jutri z anuitetnimi plačili znižujejo efektivno povpraševanje in gospodarsko rast," razlaga profesor Tajnikar. Če bomo morali te kredite vračati sami, bo treba po letu 2027 varčevati in politika zategovanja pasu bo znova aktualna.

Ni res, da se krediti ne vračajo

"Ni res, da se krediti ne vračajo, kar lepo kažeta leti 2013 in 2014, saj slovenska sanacija bank ni bila nič drugega kot vračanje kreditov. Tudi če bomo stare kredite nadomeščali z novimi, zagotovo obrestne mere ne bodo sedanje. Res je, da rast omogoča plačevanje obresti brez dodatne zadolžitve, a ta tako imenovani pogoj solventnosti - ki ni tako preprost, kot ga prodajajo nekateri moji kolegi - celo v zadnjem velikem gospodarskem ciklu v Sloveniji (po letu 2004) ni bil za nas vedno ugoden in ni rečeno, da bo ugoden v prihodnjih letih. Tedaj bo politika zategovanja pasu za nas prisilna," opozarja Maks Tajnikar.

Treba bo biti zelo previden, za kaj porabiti sredstva iz svežnja EU za obnovo. Najbolje bi bilo za nazaj pokriti deficite, ki jih je povzročil covid. Že za to je nepovratnih sredstev za Slovenijo vsaj pol premalo. Če pa te deficite država pokriva z zadolževanjem, je treba vlagati nepovratna sredstva v netržni sektor, torej javni sektor. To so po Tajnikarjevih besedah investicije v bolnišnice, domove za ostarele, šole, vodotoke, čistilne naprave, naprave za namakanje in podobno. Te investicije niso komercialne in ne dajejo možnosti plačevanja obresti in vračanja glavnic, imajo pa močne tako imenovane neunovčljive učinke. Verjetno bi ustrezale tudi kriterijem Evropske komisije, da morajo biti digitalne, zelene, kmetijske in kohezijske.

Problem je še, opozarja profesor, da ni dovolj financirati le investicij. "Ko zgradite bolnišnico, potrebujete tudi več sredstev za njeno operativno delovanje. Če bomo nepovratna sredstva porabili v javnem sektorju, bomo morali v bodoče bistveno več dati za javni sektor, tako da nam bo manj ostalo za zasebno potrošnjo. Problem je tudi, da je nepovratnega denarja malo, potreb pa veliko. V doktorski disertaciji (Jure Vrhovec, 2015) sva s kandidatom ocenila, da bomo glede na trende potrebovali do leta 2035 dodatne zmogljivosti v kadrih, prostoru in opremi v obsegu današnjega UKC Maribor in dveh regionalnih splošnih bolnišnic. Za tekoče poslovanje slovenskega zdravstva pa že sedaj manjka več kot milijarda evrov," pravi Tajnikar.

Povratni denar, če se bomo odločili, da ga potrebujemo, lahko po njegovih besedah porabimo le za projekte, ki bodo omogočili odplačilo glavnic in plačilo tudi bistveno višjih obrestnih mer. To so projekti za vlaganja v ceste in energetiko.

Tako pri povratnih kot nepovratnih sredstvih gre za tako velike vsote denarja, da bi morali za njihovo porabo narediti resne poslovne načrte in tudi strategije razvoja v javnem sektorju in delu tržnega gospodarstva. "Ker gre v večini primerov za odločanje po načelih analize dobrobiti in stroškov, torej odločanje na ravni družbe, odločitev nikakor ne bi smeli prepustiti vladnim uradnikom, posameznim ministrom in posameznim političnim strankam. Ko dobite celo preko Evropske komisije poceni kredite, je seveda jasno, da ne potrebujemo niti madžarskih niti kakšnih drugih višegrajskih kreditov za drugi tir ali tovorni promet. Za te države zna biti kreditni denar na finančnih trgih dražji od slovenskega in evropskega," še pravi Maks Tajnikar.

Za odplačilo dolga, ki ga bo za sklad za okrevanje najela Evropska komisija, je predvidena tudi uvedba novih virov za financiranje proračuna EU. Zakonodaja, ki bo začela veljati, ko jo bodo ratificirale države članice, predvideva uvedbo davka na nereciklirane plastične odpadke že letos. Leta 2023 je predvidena uvedba nove dajatve v okviru sheme trgovanja z izpusti. Od leta 2024 je predvideno zaračunavanje digitalne dajatve, od leta 2026 pa še davka na finančne transakcije in finančni prispevek, povezan s korporativnim sektorjem.

Na ministrstvu za finance so nam pojasnili, da so naklonjeni širši razpravi in uvedbi novih virov za poplačilo povečanega zadolževanja na ravni EU. "Pri tem zasledujemo tudi osrednje izzive, povezane z reševanjem podnebne in okoljske problematike ter pospeševanjem prehoda naložb na trajnostno in digitalno infrastrukturo. Vsekakor pa je pri stališču pomemben tudi proračunski vidik, skupaj z administrativno enostavnostjo in ne nazadnje stabilnostjo prihodkov. Glede na to, da v tem trenutku vsebina predlogov novih lastnih virov še ni poznana, se do njih še ne moremo podrobneje opredeliti," so razložili.