Evtanazija: Ne vlecite me nazaj v življenje, če sem že na drugi strani

Tu sem se velikokrat srečal s smrtjo, en dan prideš v dom in nenadoma ne srečaš več znanca, prijatelja. Tako v jutru, ko se posedemo v knjižnici v Koroškem domu starejših v Slovenj Gradcu in si, čeprav smo si neznanci, že kmalu po prvih požirkih črne kave odstiramo globlje misli in čustva, pripoveduje Lojze Kralj, 87-letni zgovorni možakar, ki kot prostovoljec prihaja v domova v Črnečah in Slovenj Gradec že več kot dve desetletji. Na pasti prostovoljstva in povezovanj, navez, ki slej ali prej terjajo slovo, nisi nikoli zares pripravljen. Z leti so se malo prekalili, ozavestili, da je življenje stalno prihajanje in odhajanje in se moraš sprijazniti z nenehnimi poslavljanji ljubljenih in s tem, da odideš tudi sam, čeprav je težko, ugotavlja Kralj. "Prvič sem se srečal s smrtjo pri dvanajstih letih, ko je umirala moja stara mama. Imel sem jo neskončno rad. To so bili časi, ko smo zvečer molili ob njej, čakali, da se je tiho poslovila. Te smrti sicer nisem doživljal kot nekaj hudega, za razliko od smrti svoje majhne hčerke. Izgubiti otroka je najhuje. Moje tretje osebno soočenje s smrtjo pa je bilo, ko je 80-letna mama ob trombozi nemočna umirala v šok sobi v bolnišnici. Takrat sem prvič razmišljal, ali ima smisel podaljševati življenje v intenzivni negi na vseh mogočih aparatih." Mama ga je takrat spraševala, zakaj "jo vlečejo nazaj na to stran, če pa je že pripravljena na oni strani". Bila je verna in se ni bala smrti.

Ko bi nam le dali tableto in bi kar zaspali

Peter Črtomir Gorjanc pri 80-ih biva v domu poldrugo leto, potem ko je ostal sam. "Možganska kap me je lovila, okončine so se mi zdaj že popravile, a pamet me daje, počasen sem. Stalne bolečine imam v možganih, to se odraža v ne ravno odličnem počutju. A s tem sem se sprijaznil," se priključi v debato. O smrti v družini, pravi, ima "primerne" spomine, če se lahko tako reče. "Očeta je kap in je umrl lahke smrti. Mama pa je umirala v mukah. Pri 47. letih jo je možganska kap, a je imela tako močno voljo do življenja, da se je spet postavila na noge. Nato je pri 70. letih zbolela za rakom na želodcu in prestala operacijo. Naposled je po ponovni kapi v intenzivni negi umirala pol leta. To je bilo šokantno za nas vse. Tako podaljševati življenje za ceno trpljenja nima smisla."

Denar dela selekcijo

Janja Marzel, ki dela s starostniki 35 let, ocenjuje, da bo v debati o evtanaziji še dolga pot, tudi ob vprašanju, kdo je ključna oseba pri odločanju, če nekdo ne more odločiti zase. "Že versko prepričanje je, da si ne smeš vzeti življenja, da je bog dal in bog zaključi. Enostavno se sliši, ko slišiš nekoga, ki trpi in reče, bom šel v Švico in si vzel življenje. Ne vemo pa, kak bo postopek nekoč, kdo bo to izpeljal in kako se bo odvijalo." Opozarja tudi, da mora biti celotna družina, ki odloča o svojcu, enotna, in se sprašuje, kako to doseči - drugače, meni, je v situaciji, ko nekdo nima otrok.

Stvari, ki jih nikoli ne pozabiš

36-letna Sandra Pavše, mama petletne hčerke, ki je v domu zaposlena kot socialna delavka osem let, izkušnje, da bi sedela ob bližnjem umirajočim, nima. Ima pa za sabo lastno bitko s hudo boleznijo, ki ji je spremenila pogled na svet. "Pri 30. sem zbolela za rakom dojke. Prestala sem težko dveletno obdobje, od diagnoze do zdravljenja. Takrat sem si rekla: če imam pravico odločati o tem, kako živim, imam absolutno pravico odločiti, kako bom umrla. To je bilo tudi obdobje, ko smo doma veliko dorekli. Predvsem z možem. Poznam mesta, kamor lahko greš, ker sva se o tem pogovarjala. Stvari, ki jih vidiš, doživiš na onkološkem, so stvari, ki jih nikoli ne pozabiš, in prav je, da vsak sam odloča o svojem življenju. Zato tudi podpiram evtanazijo." Vodja slovenjgraške enote Koroškega doma starostnikov Marjana Kamnik debato dopolni s stališčem o podpori naravnemu, pasivnemu umiranju, s ciljem preprečiti trpljenje. "Sem tudi zato, da se pomaga ob zaključevanju življenja, da se prepreči tveganje trpljenja. Podpiram evtanazijo, ki bo pravno dovolj dobro urejena. Vseeno pa me skrbi nered v zdravstvu, vendarle bi morali zaupati zdravnikom, ki pomagajo pri zaključevanju življenja," razmišlja Kamnikova.