(FILM) Podlih osem: Začetek zrelega obdobja

Quentin Tarantino danes morda celo velja za najbolj slovitega živečega filmskega režiserja na svetu. Ameriški filmar je po svoji lastni teoriji posnel devet filmov, a resnica je malo bolj kompleksna. 59-letnik v to številko denimo ne šteje svojega dejanskega prvenca Prijateljev rojstni dan (1987), ki se ga naravnost sramuje, pa kratkega filma v omnibusu Štiri sobe (1995), poleg tega pa oba dela filma Ubila bom Billa (2003-04) šteje kot enega. Kljub majhnemu številu celovečercev pa nam ta linija njegovih devetih filmov jasno kaže linijo razvoja tega vplivnega režiserja. Od začetnih divjih, eksplozivnih filmov, kot so Šund (1994) in Ubila bom Billa (2003-04), se je njegov slog počasi začel umirjati. Vseeno pa je v njegovem opusu točka, na kateri je Tarantino naenkrat spremenil svoj avtorski značaj, in to je prav pri filmu Podlih osem (The Hateful Eight, 2015). Gre za film, s katerim se je Tarantino oprijel bistveno počasnejšega načina pripovedovanja, s tem pa je tudi vstopil v svoje zrelo obdobje, ki traja še danes.

V filmu Podlih osem spremljamo lovca na glave Marquisa Warrena (Samuel L. Jackson), ki se s tremi trupli odpravlja v Wyomng. Na poti sreča Johna Rutha (Kurt Russell) in njegovo zajeto ubežnico Daisy Domergue (Jennifer Jason Leigh), ki jo poskuša izročiti oblastem v majhnem mestecu. Vendar pa jima pot prekriža kopica neznancev in ob snežnem metežu se morajo vsi skupaj zateči v osamljeno kočo. Tam se začnejo razkrivati zgodbe iz preteklosti, napetost zraste in le vprašanje časa je, kdaj bo v tipični Tarantinovi maniri izstreljen prvi metek, ki bo vse skupaj popeljal v kaos.

Film Podlih osem je imel od vseh Tarantinovih filmov najbolj težaven nastanek. Potem ko je imel leta 2013 že napisal scenarij, so se neznanci v začetku leta 2014 dokopali do kopije tega dokumenta in ga naložili na splet. Tarantino je ob velikem razočaranju želel sprva odpovedati celoten projekt in zgodbo izdati kot knjigo, potem pa si je nekaj mesecev kasneje premislil in napisal novo različico pripovedi, ki je bila tudi osnova za končni film.

Ko je film izšel, je predstavljal kar precejšnje presenečenje. V njem prvič v režiserjevi karieri ni šlo za kakšen presenetljivo nov izdelek, s kakršnimi nas je režiser razvajal v preteklosti, temveč bolj za mešanico motivov iz filmov, kot sta Django brez okovov (2012) in Stekli psi (1992). Še toliko bolj pa je v oči padel režiserjev počasen način pripovedovanja, ki je bil povsem v nasprotju z njegovimi najbolj slovitimi filmi. Tudi zaradi tega je Podlih osem marsikdo označil za najmanj prepričljiv film Tarantinove kariere.

Vseeno pa film razkriva nekaj pomembnih vidikov - in najbolj slovit od njih se skriva v glasbeni kulisi. Izvirno glasbo je namreč skomponiral zdaj že preminuli Ennio Morricone, s čimer se je Tarantinu izpolnila večna želja, da bi enkrat osebno sodeloval s slovitim italijanskim skladateljem filmske glasbe. To je bilo prvič po 34 letih, da se je Morricone spet lotil žanra vesterna, s katerim je zaslovel v šestdesetih letih minulega stoletja.

Z današnjega vidika je film, tako kot vsi Tarantinovi celovečerci, predstavljal pomembno postojanko v njegovi karieri. Prav s te točke je namreč režiser posnel svoj naslednji, toliko odmevnejši film Bilo je nekoč v Hollywoodu (2019), s katerim je svoj umirjeni slog popeljal na nov nivo. Seveda pa se filma Podlih osem niso izognile niti nagrade. Prav s tem filmom je Morricone osvojil edinega oskarja v svoji dolgi karieri, pri 87 letih pa je postal tudi najstarejši dobitnik v zgodovini oskarjev.