FILM: Zakon na zatožni klopi

Največji filmski festivali s svojimi nagradami venomer znova postrežejo z velikimi presenečenji, ki posledično krojijo filmsko zgodovino. To se je letos zgodilo tudi na majskem filmskem festivalu v Cannesu, ko je najprestižnejšo zlato palmo odnesla francoska režiserka Justine Triet s svojim četrtim igranim filmom Anatomija padca (Anatomie d’une chute). Čeprav se je film v tekmovalnem programu znašel obkrožen z odmevnimi filmi Pošast Hirokazuja Kore-ede, Interesno območje Jonathana Glazerja in Popolni dnevi Wima Wendersa, je prav Anatomija padca pobrala najpomembnejšo nagrado. Justine Triet je bila pred tem filmom kot avtorica večinoma poznana zgolj v Franciji, pa še to daleč od tega, da bi bili njeni filmi označeni kot kakšni veliki presežki. Zdaj, le nekaj mesecev po osvojeni nagradi, njeno ime že izgovarjajo v kontekstu najpomembnejših evropskih režiserk današnjega časa.

Danes je bolj ali manj jasno, zakaj je Anatomija padca film, ki je fasciniral tako cansko žirijo kot mnoge gledalce po svetu. Gre namreč za fascinantno izmuzljiv film, ki pod površjem skriva bistveno več, kot kaže na prvi pogled. Osrednji del filma se odvija v žanru sodne drame, potem ko pisateljica Sandra Voyter (Sandra Hüller) najde svojega soproga mrtvega pred hišo na švicarskem podeželju. Oblasti se po temeljiti raziskavi odločijo, da je Sandra glavna osumljenka, nakar mora na sodišču prestajati mučna zaslišanja o najbolj osebnih detajlih svojega zakona. Obenem je zaradi njenega statusa osumljenke pod pritiskom tudi odnos z njenim sinom, ki prav tako nosi pomembna spoznanja glede morebitnega zločina.

Pod to dokaj konvencionalno podobo pa je Anatomijo padca mogoče gledati tudi kot eno veliko metaforo o razmerjih med ženskami in moškimi, predvsem z vidika institucije zakona v vse bolj fluidni dobi 21. stoletja. Kot je v intervjuju za The Guardian povedala Justine Triet, je film v veliki meri nastal kot izraz njenega lastnega prezira do klasičnih pojmovanj poročnih razmerij. “Že sama ideja para je nekaj, česar ne prenesem,” je povedala 45-letna režiserka. “Mislim, da življenje v paru ni naravno, zato nenehno na novo izumljam način, kako živim.” Velika ironija te izjave je seveda ta, da je Justine Triet v stalnem razmerju s francoskim režiserjem, tudi rednim sodelavcem Arthurjem Hararijem, s katerim ima dva otroka. A kot gre soditi iz izjav, gre vendarle za manj konvencionalno skupno življenje in ni povsem mimo reči, da sta oba filmarja preko Anatomije padca pravzaprav razmišljala o svojem lastnem zakonu.

Justine Triet je ob prevzemu zlate palme v Franciji sicer sprožila kar nekaj burnih odzivov, ko se je postavila na stran protestnikov proti predsedniku Emmanuelu Macronu in tudi njegovi komercializaciji kulture. Očitki na njen račun so izpostavljali dejstvo, da je režiserka vse svoje filme posnela prav preko sistema podeljevanja javnih sredstev, ki jih je zdaj kritizirala. A kot je Justine Triet razložila po dogodku, je bila kritika izrečena v dobri veri in z namenom, da bi francoski sistem podpore filmu še najprej ostal najboljši na svetu, ne pa da bi ga spreminjali v škodo ustvarjalk in ustvarjalcev, ki želijo ustvarjati bolj komplekse art filme, kakršen je Anatomija padca.

Film Justine Triet, ki bo favorit za najboljši film leta tudi na prihajajočih evropskih filmskih nagradah, tako zaključuje izjemno leto za filmsko umetnost. Izvrstni filmi so se vrstili iz meseca v mesec in o mnogi od njih bodo pečat pustili tudi v prihajajoči sezoni nagrad na drugi strani Atlantika. Žal film Anatomija padca ne bo kandidiral za oskarja v kategoriji najboljši mednarodni film, saj je Francija za svojega kandidata izbrala film Okus strasti.