(FOTO) Iskanje pozabljenih starih sort vinske trte

Dobimo se (pre)zgodaj na Ptuju. Trije z Meranovega so, iz Univerzitetnega centra za vinogradništvo in vinarstvo Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede. Predavatelja dr. Borut Pulko, predstojnik centra, in dr. Stanko Vršič, pa mladi raziskovalec, doktorand Andrej Perko. Od tod naj jim v avtu sledim v Zgornje Gruškovje, v vinograd Franca Habjaniča. Ob pogledu na njihovo obutev se vprašam, ali bom pogrešala čevelj, s katerim se da dobro vkopati v strmino. Odgovor, ki pride kasneje v vinogradu, je eklatantno pritrdilen.
​Predzgodba je takšna: v začetku poletja ob nastajanju nekega drugega članka Stanko Vršič omeni, da za gensko banko na Meranovem s kolegi išče stare lokalne, udomačene in avtohtone sorte žlahtne vinske trte, ki so rasle na naših tleh, natančneje v vinorodni deželi Podravje, še preden so jih izrinile porenske in druge evropske sorte in še preden je konec 19. stoletja dokončen zapik z njimi zakrivila trtna uš. Najti jih je mogoče samo še v redkih zelo starih vinogradih, največkrat že napol ali povsem opuščenih. Rečem: Vzemite me s seboj na eno teh iskanj. In to je eno teh iskanj.

Moj praded, moj ded, moj oče

Med vožnjo k Habjaničevim bi se lahko čudila in uživala v raznolikosti perspektiv, v zdravem zraku globokih in svežih dolinic, v prijetnih sencah haloških host ... Pa se ne čudim in za volanom tudi ne uživam preveč, ker vse ozke ceste do tja ali visijo ali se postavljajo pokonci v vseh (ne)mogočih naklonih. Tu se pač še posebej potrjuje, da je naše vinogradništvo vezano skoraj izključno na gričevnate in strme predele. Kasneje izbrskam, da je okrog 30 odstotkov slovenskih vinogradniških površin na nagibih prek 45 odstotkov, 34 na nagibih od 20 do 45 odstotkov in za le nekaj odstotkov površin se ocenjuje, da spadajo med nagibe, ki so manjši od deset odstotkov. A to ima tudi svojo odlično vinsko plat: moč osvetlitve in s tem kakovost dozorevanja sta namreč močno odvisni od kota, pod katerim padajo sončni žarki. Ko se zadnji kolovoz pred Habjaniči postavi odločno preveč navpik, v avtomobilih pošteno zategnemo "ročne" in zlezemo v hrib proti "gorici", za katero Franc Habjanič reče: "Moj oče je bil star 85 let, ko je umrl, in zmeraj je govoril, da je bila ta gorica zelo stara že takrat, ko je bil še otrok. Zdaj pa si izračunajte ..." Nad kletjo je v les vrezana letnica 1877.

Obiralec grozdja na nebu

Moje predstave o določanju starih vinskih sort ne bi mogle biti dlje od resničnosti, kot so bile. Najpreprosteje bi bilo po mojem tako, da strokovnjak pogleda trto in reče "zirfandler", "zimmettraube" ali pa "postič". In kar je še sort, za katere nisem prej nikoli slišala. A v resnici je določanje sorte zelo kompleksno delo - gre za molekularne tehnike identifikacije na nivoju DNK - ki ga Andrej Perko "popreprosti" v razumljiv jezik: "Potrebuješ kvadratni centimeter mladega lista ali poganjka - mladi so najprimernejši material za izolacijo DNK -, izoliraš DNK, narediš molekulske analize in rezultate primerjaš z drugimi sortami; na podlagi tega lahko rečeš, za katero sorto gre. Prav to delam za doktorat. Na srečo lahko v okviru študija to opravljam na nemškem inštitutu za žlahtnjenje vinske trte v Geilweilerhofu, kjer se ukvarjajo s temi analizami že desetletja. Število vzorcev že gre proti 200 in dela mi ne bo zmanjkalo. A da lahko res stoodstotno potrdiš, da gre za neko določeno sorto, je pomembna tudi ampelografska opredelitev."

Zapravili največjo gensko banko na Balkanu

In ko smo že pri zvezdah ... Franc Habjanič: "Ponoči velikokrat sedim z ženo tu gori za mizo in gledava v množico zvezd. Smo kot v planinah. Saj imava na Ptuju hišo, a sva rajši v gorici ..." Zato, dodaja žena Danica, tudi nista pokazala nobene želje, da bi se cesta do njiju asfaltirala, ko so bile ponudbe. "S cesto pridejo vikendice, pridejo ljudje, luči, nemir ... Nama pa je najlepše tako, kot je in dokler je." Vajeno nas Franc vodi po gorici od enega starega trsa do drugega, stroka zapisuje, fotografira, označuje. Vsak trs, ki je "kandidat" za analizo, dobi številko, pod katero je voden. Še pred spomladansko rezjo bo treba znova sem, tokrat po cepiče, ki jih bodo odnesli na Meranovo in jih tam vključili v sortiment za vinsko trto, ki je začel nastajati leta 2000. Danes raste v njihovem kolekcijskem vinogradu že okoli 420 sort in podlag; že kmalu je začela nastajati tudi genska banka.

Rešiti, kar se rešiti še da

Kako izveš za stare vinograde, kjer se utegnejo skrivati sortni biseri? "Najbolj veseli smo takšnih srečanj, kot je bilo za prav ta vinograd. Gospod Habjanič je navezal stik z menoj, mi povedal, da ima zelo star del vinograda, in me vprašal, ali ga želim raziskati. Idealno, skratka. Ampak to se ti zgodi enkrat na sto primerov. Se nam je že zgodilo, da smo bili povabljeni, potem pa zelo ozmerjani, ker smo pohodili travo v vinogradu."
V sodobnem času, pripovedujejo "Meranovčani", so dostopni tudi tudi aerofotografija in tako imenovani ortoposnetki terena. A ko greš na obetavno območje, kjer vidiš star vinograd, se lahko zgodi, da ga ni več - posnetek je bil star eno leto, denimo, vmes pa je bil vinograd izkrčen.

Še za mulčenje ni

Odhajamo od prijetnih gostiteljev, in ko bodo analize končane, bo na Noetovi barki zelo verjetno kakšna sorta več. Ni naključje, da prav genske banke mnogi primerjajo z biblijsko Noetovo barko: zbrati, ovrednotiti, shraniti, ohraniti za prihodnje rodove, za žlahtnjenje, za izmenjavo, ne nazadnje, kot pravi Borut Pulko, "našim študentom dati možnost, da se spoznajo z bogato raznovrstnostjo vinskih sort na naših tleh".