Po ljudskem štetju je leta 1931 v Mariboru živelo 33.921 ljudi, mesto je vodil župan dr. Alojzij Juvan, po novembrskih volitvah ga je na magistratu zamenjal dotedanji podžupan dr. Franjo Lipold. Počasi je tudi Maribor najedala svetovna gospodarska kriza, zato oktobra tega leta ustanovijo Pomožno akcijo, ki je zbirala sredstva za najrevnejše sloje prebivalstva.
Kljub temu pa se je mesto še naprej razvijalo, leto poprej je bilo na Mariborskem otoku odprto eno izmed najmodernejših letnih kopališč in tujci, ki so poleg številnih Mariborčanov obiskovali to kopališče, se kar niso mogli načuditi dejstvu, da so pod soncem in v bazenih lahko uživali skupaj tako ženske kot moški. Ja, Mariborski otok je bil sila napredno kopališče in skupaj s svojo desetmetrsko skakalnico ena izmed najbolj priljubljenih poletnih mariborskih točk. Poleg novega kopališča je bilo med Mariborčani popularno seveda tudi Pohorje in v teku je bilo zbiranje sredstev za vzpenjačo, prav tako pa so v mestu zbirali prispevke za izgradnjo spomenika kralju Petru.
Izjemna zgodovina LZ 127
Graf Zeppelin je bil vodljiva toga zračna ladja za prevoz potnikov. Napolnjena je bila s helijem. Med letoma 1928 in 1937 so z njo izvajali prve komercialne polete čez Atlantski ocean. Poimenovana je bila po letalskem pionirju, grofu Ferdinandu von Zeppelinu, sicer pripadniku nemškega plemstva. Zasnoval in upravljal jo je dr. Hugo Eckener, predsednik podjetja Luftschiffbau Zeppelin.
Z ladjo LZ 127 Graf Zeppelin so izvedli 590 poletov, skupno dolgih 1,7 milijona kilometrov. Ladja je sprejela 20 potnikov, upravljala pa jo je posadka, ki je štela 36 članov. Ko so jo zgradili, je veljala za najdaljšo in največjo ladjo na svetu. Bila je prva zračna ladja, ki je obkrožila svet, in prva, ki je brez vmesnega pristanka po zraku prečkala Tihi ocean; to je bilo mogoče, ker je za gorivo uporabljala blaugas.
LZ 127 Graf Zeppelin so zgradili s sredstvi, zbranimi preko javne prodaje delnic, in z denarjem, ki ga je prispevala nemška vlada. Stroške upravljanja so pokrivali s prihodki od prodaje vozovnic potnikom in prevoza tovora, z zaslužkom od prodaje posebnih poštnih znamk zbirateljem ter s finančno podporo časopisnega magnata Williama Randolpha Hearsta.
Po več dolgih poletih med letoma 1928 in 1932, vključno s tistim na Arktiko, so z zračno ladjo LZ 127 Graf Zeppelin pet let opravljali komercialne potniške polete ter prevažali pošto med Nemčijo in Brazilijo. Nato jo je nacistična stranka, ko je prišla na oblast, uporabljala v propagandne namene. Po usodni nesreči cepelina Hindenburg leta 1937 so jo prizemljili, nato pa zavrgli med staro železo in njene ostanke leta 1940 uporabili za izgradnjo vojaških letal.
Propaganda
Potniki so morali za vozovnico za polet z zračno ladjo LZ 127 Graf Zeppelin odšteti precej denarja (polet med Nemčijo in Rio de Janeirom je leta 1934 stal 1500 reichsmark ali 590 tedanjih dolarjev, kar bi leta 2018 zneslo enajst tisoč dolarjev). Pomemben prihodek so pomenile tudi pristojbine, zaračunane za prevoz dragocenega tovora in pošte. Med prvim poletom je LZ 127 Graf Zeppelin na drugo stran Atlantika odpeljal 66 tisoč razglednic in pisemskih ovojnic.
Eckener je odkrito izražal svoj odpor do nacistične stranke, zaradi česar mu je opozorilo izrekel tudi Rudolf Diels, prvi vodja gestapa. Ko so nacisti leta 1933 prevzeli oblast, sta Joseph Goebbels (tedanji minister za propagando) in Hermann Göring (poveljnik nemškega vojaškega letalstva) Eckenerja odstavila in za predsednika nove letalske družbe Deutsche Zeppelin Reederei (DZR), ki je upravljala nemške zračne ladje, imenovala prvega oficirja Ernsta Lehmanna.
Upokojitev
Posadka cepelina je za nesrečo Hindenburga izvedela 6. maja 1937 preko radia med poletom iz Brazilije v Nemčijo; potnikom zanjo niso povedali, dokler 8. maja niso pristali, da jih ne bi vznemirili. Nesreča je omajala zaupanje javnosti v varnost, zaradi česar izvajanje potniških poletov z njimi ni bilo več mogoče, razen če bi jih predelali tako, da bi bili napolnjeni z nevnetljivim helijem. Hindenburg naj bi bil po prvih načrtih sicer napolnjen s helijem, a so tedaj skoraj vse svetovne zaloge helija nadzirale ZDA, ki so njegov izvoz leta 1925 močno omejile s posebnim zakonom. Malo po nesreči so dokončno prizemljili tudi LZ 127 Graf Zeppelin.
Številke
Zračna ladja LZ 127 Graf Zeppelin je preletela skoraj 1,7 milijona kilometrov in je bila prvi zrakoplov na svetu, ki je preletel več kot milijon milj oziroma več kot 1,6 milijona kilometrov. Kar 144-krat je letela čez ocean (143-krat čez Atlantski in enkrat čez Tihi ocean) in opravila za 17.177 ur (717 dni ali skoraj dve leti) poletov, ne da bi se pri tem poškodoval en sam potnik ali član posadke. Z njo je letelo 13.110 potnikov ter 106.700 kilogramov pošte in drugega tovora. Za zračno ladjo LZ 127 Graf Zeppelin so dejali, da je "najbolj uspešna zračna ladja na svetu", vendar ne v komercialnem smislu. Proizvajalci so upali, da bodo zračne ladje razreda Hindenburg, ki so jo nasledile, dovolj hitre in da bodo lahko sprejele dovolj potnikov, da bodo zagotovile zaslužek na priljubljeni severnoatlantski ruti.
V nedeljo dopoldan na promenado
Poletno vročino tistega 12. julija 1931 je nekoliko omilila nevihta, ki je prejšnjo noč divjala nad mestom in okolico, tako da je bilo zunaj prijetnih 26 stopinj. Neurje pa ni prineslo samo osvežitve, z Meljskega hriba se je ponoči utrgal zemeljski plaz in zasul cesto proti Svetemu Petru (danes Malečniku). Gmote kamenja in blata so, čeprav je bila nedelja, že od ranega jutra odstranjevali prostovoljci in kaznjenci iz mariborske kaznilnice.
Tisti bolj verni Mariborčani so se dopoldan odpravili k nedeljski maši in se nato pridružili nekoliko manj vernim, ki se maše niso udeležili, sprehajalcem na promenadi. Ta je potekala leta '31 po Gosposki ulici, od Glavnega trga do Slovenske ulice in nazaj. Promeniralo se je med 10.30 in 12.00, tisti z nekoliko več denarja so se ustavili tudi pri kakšni slaščičarni, revnejši pa so svojim otokom pri medičarju privoščili le pokalico in medenjake.
Ob nedeljah so se v mestnem parku ob 11. uri pričeli promenadni koncerti in marsikdo je s promenade v Gosposki zavil tja. Mariborčani so bili na svoj park sila ponosni, kar lahko razberemo tudi iz takratnih časopisov: "Mestni park je sedaj v svoji krasni obleki, in če ga gledaš od katerekoli strani, ga moraš občudovati. Pri vhodu v park te iz divnega ribnika pozdravljata dva lepa labuda in dve partiji rac in račk. Izpred godbenega paviljona, kjer je velik, krasen cvetličen rondo, prideš v glavni drevored in v šest stranskih poti. Lepa je bivša park kavarna, ki je pa žal zaprta. Prekrasen je tudi takozvani novi park, osobito s pogledom iz južne proti severni strani čez rondo z nasajenim gozdičem ravnih vrtnic v šumo mnogovrstnih in mnogobarvnih dreves. Tu se, dragi sprehajalec, vsedi in občudoval boš to krasno panoramo, ki se spreminja od pomladi do jeseni ob solncu ali senci v najpestrejšo sliko."
O gradivu
Gradivo za članek so prispevali Muzej narodne osvoboditve Maribor, Pokrajinski arhiv Maribor, Univerzitetna knjižnica Maribor, Umetnostna galerija Maribor in Jerneja Ferlež.
Popoldan na izlet
Kosili so meščani ob nedeljah po večini doma, popoldan pa so se radi odpravili na izlete. Tisti revnejši le do pušlšankov v okolici mesta, kjer so večkrat zapeli tudi pesti in noži. Nekoliko premožnejši so se pušlšankov izogibali, popoldneve so preživljali v okoliških gostilnah, celodnevni izletniki pa so se na Pohorje ali Kozjak odpravili že zjutraj. Na Pohorju so le slab mesec prej otvorili novi Pohorski dom, prav mogoče pa je, da je tisto julijsko nedeljo marsikaterega Mariborčana radovednost zanesla na Kozjak. Tam so že teden dni videvali opico, ki je po vsej verjetnosti pobegnila kakšnemu cirkusu in se je potikala po gozdovih v bližini Svetega Duha na Ostrem Vrhu.
Prenekateri Mariborčan se je 12. julija popoldan odpravil na prvo finalno tekmo nogometnega prvenstva Dravske banovine, na kateri so na veliko veselje domačinov nogometaši ISSK Maribor s kar 7:2 premagali Svobodo iz Ljubljane. Srečanje so podrobno opisali naslednji dan v Mariborskem večerniku Jutra, nekaj prostora pa so namenili tudi Leonu Štuklju, ki je prvi dan gimnastičnega svetovnega prvenstva v Parizu opravil svoje vaje z odliko.
Razstava
Projekt "90 let preleta zeppelina" je nastal v sodelovanju Večera in Muzeja narodne osvoboditve Maribor. V muzeju bo v soboto v okviru Poletne muzejske noči ob 18.00 odprta razstava, posvečena preletu Grafa Zeppelina.
Kjerkoli so tisti popoldan Mariborčani bili, pa so okoli tretje ure vsi zadrževali dih ob prizoru, ki ga zagotovo niso pozabili do konca življenja.
"Že delj časa so se vrstile napovedi o poletu zračne ladje 'Graf Zeppelin' nad Mariborom. Včeraj popoldne krog 15. je res majestetično priplul od zapada po toku Drave in je plaval preko Mariborskega otoka in Maribora v višini nekaj sto metrov, tako nizko, da se je razločno videl napis na zračni ladji. Naravno je bil prihod Zeppelina senzacija dneva in vse je hitelo iz stanovanj na ulice, da vidijo zračnega orjaka. Na Mariborskem otoku, kjer je bilo na tisoče kopalcev, pa so ga ti seveda navdušeno pozdravljali," opišejo v Mariborskem večerniku Jutra prelet tega 236,6 metra dolgega in takrat največjega "dirižabla" na svetu LZ 127 Graf Zeppelin.
Slovenci in cepelini
Ko so se po letu 1900 začeli postopoma uveljavljati zračne ladje in predvsem cepelini, so tudi na Slovenskem vzbujali precej pozornosti. Časopisje je o njih pisalo že zaradi atraktivnosti: širokopotezne gradnje, drzni poleti, odmevne nesreče. Strokovna publicistika pa je bila do cepelinov vedno kritična in pogosto kar odklonilna, a ne samo iz tehničnih razlogov, marveč tudi iz narodnostnoobrambnih.
"Nekaj posebnega mora biti na Zeppelinovem načrtu, če ne, pa bi se ne bilo osnovalo po nasvetu inženirjev in fizikov posebno društvo, ki je že zbralo dosti denarne podpore," je zapisal Simon Šubic leta 1900, ko je grof Zeppelin gradil svoje prvo zračno plovilo. Ob zavlačevanju poskusnega poleta z njim pa je pokazal na tehnično nezanesljivost njegovih naprav in na tvegano naložbo velikega kapitala: "Sredi jeseni je obetal teden za tednom, da vzleti zdaj in zdaj – pa se je nenadoma skesal in preložil, kakor sporočajo časopisi, to nevarno podjetje do prihodnjega poletja. Kaj ga je prestrašilo, tega ne bomo to leto natanko zvedeli, saj se ne sme preveč odkritosrčno govoriti in ne prehitro razglasiti pravega vzroka, pa tudi ne odkriti pred svetom vse zamude, iz katere izvira zadržek, da ne pride prezgodaj ob podporo svojih imovitih plemenitašev!" Na prehodu iz leta 1908 v naslednje, ko sta se brata Rusjan že pripravljala na gradnjo svojih letal, je Josip Demšar odločno zapisal: "Iz izkušenj, ki jih imamo do sedaj glede zrakoplova sklepajo nekateri, da z zrakoplovom sploh nikdar ne bo mogoče varno potovati po zraku, primernejši pa se jim zde za tako potovanje letalni stroji." Zanimanje za cepeline se v tem času med Slovenci ni zmanjšalo, nezaupanje pa se je nadaljevalo. Ko je slikar Milan Klemenčič nekega avgustovskega dne leta 1910 zagledal nad Münchnom veliko zračno ladjo, jo je nemudoma ujel v objektiv svojega fotografskega aparata. Zajel je še del historične arhitekture in dvoje časovnih razsežnosti – preteklost in prihodnost – je dalo njegovemu posnetku dramatičen poudarek. Nemški cepelin pa je že takrat pomenil Slovencem tudi drugačen simbol: močne koncentracije kapitala in preteče vojne nevarnosti. Zato je slovenska strokovna publicistika načeloma zavračala zračne ladje. "Naravnost ogromni so tudi stroški, ki se izdajo za gradnjo takih velikanov," je zapisal Jakob Zupančič leta 1911. "Kako bodo baloni v prihodnje obveljali, tega še ni mogoče presoditi. Za razno uporabo bodo najbrž služile tudi razne vrste … Princip vodljivega zrakoplova je rešen, tehniška izpopolnitev se je pa komaj pričela. Nekateri oboževatelji Zeppelina in ljubitelji zrakoplovstva pričakujejo od balonov, kakor navadni ljudje od vsake nove iznajdbe, neverjetne in nemogoče stvari. Vojne se bodo bojda odločevale v zraku in državne meje bodo postale nepotrebne. Tisti narod bo zagospodoval vsemu svetu, ki bo imel največjo in najboljšo zračno ladjevje. Res čudna muzika čudnih prerokov!"
Tri leta kasneje se je vizija, ki jo je slikal avtor prve slovenske knjige o letalstvu, začela uresničevati v prvi svetovni vojni.
Iz knjige Letalstvo in Slovenci, Sandi Sitar, Založba Borec, 1985
Državno mejo s takratno Kraljevino Jugoslavijo je preletel na Koroškem in nad Dravogradom zavil nad reko Dravo proti Mariboru. "Na tisoče prebivalcev Dravske doline, našega mesta in okoliških krajev vse do Radgone je imelo včeraj popoldan priložnost v zraku opazovati ponosno nemško zračno ladjo Graf Zeppelin (LZ 127). Zračna ladja je po svojem vzletu v Aspernu pri Dunaju preletela Wiener Neustadt, Semmering, Bruck, Leoben, Waizenkirchen, Wolfsberg, St. Paul, Völkermarkt, Klagenfurt (Celovec), Villach (Beljak), Dravograd, Marenberg (Radlje ob Dravi) in Maribor. Čudaško zamolklo brnenje motorjev je ob približno drugi uri in petinštirideset minut popoldan na tisoče ljudi pognalo iz hiš, na okna ali druga mesta z dobrim razgledom, od koder so lahko z navdušenim mahanjem z rutami in tudi vzklikanjem pozdravili zračno ladjo," je pisal Marburger Zeitung.
"Še danes ga vidim"
"Brskam po spominu, bilo je leta 1931 in najavili so prihod cepelina. Senzacija za Maribor, nekaj novega, nenavadnega! Ulice so bile polne ljudi, to veliko zračno ladjo smo vsi nestrpno pričakovali. Cepelin je priplul počasi, skoraj brez hrupa, vzklikali smo in pozdravljali potnike v kabini. Lebdel je nad mestom, se počasi premikal, da smo si ga lahko dobro ogledali. Za nas otroke je bilo to pravo čudo ... Še danes ga vidim, tako neizbrisna mi je njegova slika. Čudili smo se, da zrak vzdrži takšno težo. Pozneje so nas v šoli poučili o vsem tem, tudi, da je cepelin dobil ime po svojem konstruktorju, grofu Zeppelinu."
Fanika Kliček, rojena leta 1925
Nad samim mestom se je graf Zeppelin spustil še nekoliko nižje, saj so preleti zračnih ladij imeli (tudi) propagandne namene in verjetno je bila rana izgube naših krajev po koncu prve svetovne vojne še vedno odprta.
Eminentna družba nad Mariborom
V časniku Jugoslovan 14. julija 1931 izvemo, kdo vse je bil takrat na krovu, in verjetno nad Mariborom vse do danes ni letela tako eminentna druščina.
"Zrakoplov je vodil znani kapitan von Schiller, v kabinah so pa bili: vodja Zeppelinovih delavnic dr. Eckener, avstrijski zvezni kancelar Buresch z ženo, zunanji minister dr. Schober (znan po svojih izjavah, s katerimi je zahteval priključitev Maribora k Avstriji), ministri Winkler, Dollfuss in Heinl, predsednik Renner z ženo, deželni glavar Reither, prezidiani šef prosvetnega ministrstva dr. Perntner, pehotni general Schiebl, polkovnik Aleksander Löhr, ravnatelj nižjeavstrijske kmečke zveze Josef Sturm, nemški poslanik Kieth, ameriški poslanik Stockton, zastopniki avstrijskega aerokluba, knez Lichtenstein, prof. dr. Halban s svojo ženo Selmo Kure, ravnatelj dr. Hugo Sonnenwald, nadalje: grof dr. Recke z ženo Leonie Lenz, ritmojster Mauthner, okrajni glavar dr. A. Mauthner, ravnatelj dr. Hoffmann - Ostenhof, od Luftverkehr A. G. stotnik Pizzini, od madjarskega aerokluba Paul pl. Bethlen - Falva in od češkoslovaškega aerokluba dr. Antonin Filek iz Prage, od avstrijskih železnic generalni ravnatelj Seefehlner ter nadalje še: komercialni svetnik Rospissing, inž. Spiess, ministerialni svetnik dr. Altmann, centralni inšpektor avstrijske policije dr. Skubl, šef letalske policije Marwill in zastopniki dunajskega tiska."
Verjetno gre razloge za tako izborno zasedbo potnikov iskati tudi v dejstvu, da je bil to zadnji Zeppelinov let pred poletom na severni pol, na katerega se je zračna ladja odpravila le dober teden dni kasneje. V čast temu podvigu je nemška pošta natisnila celo priložnostne znamke. Od vseh predsednikov, ministrov, veleposlanikov, častnikov in kar je še na krovu bilo imenitnežev, pa sta dva potnika za nas še posebej zanimiva.
Prvi je polkovnik Alexander Löhr. Slabih deset let kasneje je taisti Alexander Löhr, takrat že s činom generala, poveljeval Luftflotte 4, ki je 6. aprila 1941 bombardirala Beograd. S tem se je tudi v Jugoslaviji začela druga svetovna vojna, prav tako v Jugoslaviji pa se je šest let kasneje končalo generalovo življenje. 15. maja 1945 so ga med begom v Avstrijo zajeli na Koroškem. Prepeljali so ga v Maribor in nato v Beograd, kjer so mu sodili in ga obsodili na smrt. Kazen nad njim so izvršili 26. februarja 1947.
Zagotovo pa se tisto nedeljo med preletom Maribora polkovniku Löhru ni niti sanjalo, kaj vse mu bo prineslo naslednje desetletje in pol ter da bo naslednjič mesto pod seboj obiskal kot vojni ujetnik.
Zeppelinova ulica v Mariboru
Leta 1926 so novo ulico na Pobrežju poimenovali Gubčeva ulica. Po nemški okupaciji leta 1941 so jo razdelili na dva dela. Vzhodni del so preimenovali v Eckener Gasse po nemškem konstruktorju cepelinov Hugu Eckenerju, zahodni del pa v Zeppelin Gasse po nemškem konstruktorju cepelinov grofu Ferdinandu Zeppelinu. Leta 1945 so celotni ulici vrnili ime Gubčeva ulica.
Vprašanje, ali se je leta 1931 centralni inšpektor avstrijske policije dr. Michael Skubl še spomnil mladeniča, ki ga je kot takratni nadkomisar na kratko zaslišal v Ljubljani leta 1914, in ali je vedel, da je ta njuna epizoda ostala zapisana za vedno. Ljubljanski mladenič ni bil nihče drug kot Ivan Cankar, ki je takoj po izbruhu prve svetovne vojne že drugič pristal v zaporu, saj naj bi "baje zinil prijazno besedo o Srbih". Takole je zapisal:
"Že drugi dan po ovadbi so me na Vrhniki aretirali. Žandar je bil sposoben človek, nobene besede nimam zoper njega. Nekakšno dve uri sem ostal v zaporu, nato so me poklicali k sodniku. Ta sodnik je bil pameten mož. Po kratkem zaslišanju je izrazil, da stvar ne more imeti hudih posledic; poslal me je domov. In ta pametni mož se je zmotil. Dne 23. avgusta 1914 se prikažeta pri meni dva detektiva, dva čedna gospoda, ter me povabita s seboj h gospodu nadkomisarju doktorju Skublu. Prekrasno jutro je bilo! Poletje brez primere! Gospod nadkomisar doktor Skubl je prijazen in evropejski mož. Zasliševal me je precej na kratko ter nazadnje dejal, da stvar nikakor ne more imeti hudih posledic. Tudi prijazni in evropejski mož se je hudo zmotil. Še isti dan sem se napotil v spremstvu detektiva v Marianum, kjer je takrat imelo svoje domovanje divizijsko sodišče. Tam me živ krst niti pogledal ni, temveč kar tako so me poslali na Grad."
Za trenutek ustavljen čas
Mariborčanov pa tisto poletno nedeljsko popoldne zagotovo ni zanimala ne posadka ne potniki na krovu Zeppelina, pa tudi preteklost in prihodnost ne. Za tistih nekaj minut, ko je nad mestom plavala veličastna zračna ladja in metala na ulice in hiše svojo ogromno senco, se je zanje ustavil čas. Pozabili so na vsakdanje skrbi in težave ter se prepustili sanjarjenju in lepoti videnega.
Maketa, težka deset kilogramov
Lesena maketa Grafa Zeppelina je nastala na Srednji lesarski in gozdarski šoli Maribor. Direktor in ravnatelj šole Aleš Hus je bil nad idejo, da bi v pripravo razstave vključili tudi dijake, takoj navdušen. In tako so Luka Mertük, Andreas Kranjc in Nik Gračner v sklopu dodatnih dejavnosti maketarstva-modelarstva z mentorjem, inženirjem lesarstva Marjanom Kumrom izdelali maketo v merilu 1:100. Za to so potrebovali preko 240 ur.
Nekaj preglavic je v začetku povzročalo dejstvo, da ni natančnih načrtov, po katerih bi lahko delali. Zato so se zakopali v raziskovanje, iskanje arhivskega slikovnega in drugega materiala. A kljub težavam so vse podatke na koncu vendarle spravili na papir, da so lahko zasnovali maketo. Načrte je zrisal Nik Gračner. Pri projektu je pomagal tudi inženir lesarstva in laborant Igor Hovnik iz Višje strokovne šole za les in oblikovanje, ki je bil tudi somentor.
Izziv je bila tudi namestitev stranskih, majhnih gondol, v katerih so bili motorji. Sprva so razmišljali tudi o tem, da bi čez ogrodje balona cepelina namestili platno, a so nato maketo v celoti izdelali iz lesa, dodali pa le nekaj barve, da je videti čim bolj avtentično, podobno originalu. Če bi uporabili blago, bi sicer potrebovali manj ur za izdelavo, a so presodili, da je prav, da je maketa v celoti iz lesa. "Smo lesarska šola, zato je prav, da pokažemo, kaj vse se da narediti iz lesa," je še dodal mentor Kumer.
Maketa cepelina, ki v dolžino meri več kakor dva metra, je težka okoli deset kilogramov.
Branka Bezjak
"Prebivalstvo je povsod drlo k oknom, na balkone, strehe ter na ulice in trge, da bi ga bolje videlo. Nekateri so ga pozdravljali z robci in vzkliki, katerih pa potniki na orjaku seveda niso slišali. Naposled je kot ogromna cigara zatonil na severovzhodu za Stolnim hribom, preletel po sredini Slovenske gorice in pri Radgoni zapustil jugoslovansko državno ozemlje, nad katerim je letel mnogo bolj počasi kakor nad avstrijskim."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
