(FOTO) Noč med sovami: Je bil to skovik al’ füčka Marjan?

Popoldanski trebušasti oblaki me niso navdajali z vedrino, in če bo padalo, ne bo nič z nočnim ornitološkim izletom in poslušanjem sov v goričkih Bokračih. Gorička zemlja, drži, je že pregovorno presušena in potrebuje vsako dežno kapljo, ampak ne ravno nocoj, no ...
Običajno skrb za volanom (vsakično, ko grem na Goričko), ali bom ob dogovorjenem času na dogovorjenem kraju, ne da bi se izgubljala po potjih in brezpotjih, z veseljem prepustim fotokolegu Andreju. "Eh," me kasneje utolaži prekmurski Jernej, "še Prekmurci se izgubijo na Goričkem. Ravno prej smo se pogovarjali: v Fokovcih ne vejo za Ocinje, v Rogašovcih ne za Krnce - pa je vse na dvajsetih kilometrih razdalje. To so naselja proč od prometnih poti, dnevna mobilnost je pa tako naravnana, da nima nihče časa zaviti na stranske ceste. Mi kar paše, da smo malo skriti."
​"Težko rečem, koliko ljudi bo," mi dopoldne istega dne po telefonu odgovarja Željko Šalamun, varstveni ornitolog Društva za opazovanje in proučevanje ptic (DOPPS) in vodja sovje odprave. "Pet, deset, dvajset ... Nikoli ne veš." Bomo kakšno sovo tudi videli? "Najverjetneje ne. Bomo pa najbrž slišali velikega skovika, lesno sovo in malo uharico ..." Meni zadostuje, fotokolega se težje sprijazni.
Dobimo se pri pokopališču v Bokračih. Pokopališče je sicer prostor, ki da človeku prava merila, a tokrat je štelo zgolj to, da je tu spodoben parkirni prostor. Pa se je pokazalo, da bo treba avtomobile zelo racionalno postaviti., ker se nas je nabralo čez trideset. "Malo sem presenečen," reče Šalamun in v tonu se je natančno razumelo, da ne bi imel nič proti, če bi bila zasedba nočnih ptičarskih izletov zmeraj tako čezmerna.

Ko se res stemni

Potem se malo zaplete in zvonijo telefoni; nekaj kandidatov za izlet se je zbralo na drugem pokopališču v Bokračih. Kako dve pokopališči? se (očitno glasno) vprašam. Naselje, ki ima po statističnih podatkih iz leta 2019 samo 69 prebivalcev, ima dve pokopališči? "Katoliško in luteransko," čujem z več strani. No, google map očitno preferira katoličane, ker naju je pripeljal na pravo mesto.

Čukanje velikega skovika

Izvemo: na Goričkem živi šest vrst sov, štirim se ne piše dobro. Pegasti sovi, veliki uharici, čuku in velikemu skoviku grozi, da bodo izginili iz teh krajev. Izginjajo njihovi prehranjevalni in gnezditveni habitati, hkrati pa pomenijo veliko nevarnost za njihovo preživetje s pesticidi zastrupljene velike žuželke in glodavci. Bolje kaže mali uharici in lesni sovi.
​Naš nočni ornitološki izlet je organiziran v okviru naravovarstvenega projekta Gorička krajina (2017-2021); vodilni partner projekta, ki ga sofinancirata Slovenija in Evropska unija, je javni zavod Krajinski park Goričko, ki se mu kot partnerja pridružujeta DOPPS in Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije (Zavod Murska Sobota). Naravovarstveni projekt je namenjen izboljšanju življenjskih razmer za deset živalskih vrst in izboljšanju stanja treh tipov travnikov. V desetino živalskih vrst na seznamu za reševanje sodi najmanjša gorička sova - veliki skovik.

Obvezna oprema vsake filmske grozljivke

​Pri najmlajših zbranost popušča. Bolj kot razlaga jih zaposluje veliko sovje pero, ki odstira skrivnost sovjega neslišnega leta.
​Že pred leti so znanstveniki odkrili fizikalne značilnosti sestave kril, ki tem nočnim plenilkam omogočajo, da lovijo in ujamejo svoj plen v popolni tišini. Sove imajo stabilna peresa na sprednjem delu peruti, fleksibilna na robu zunanjega dela in mehke, žametne puhaste resice, razporejene po vrhu krila. Gre za učinkovito naravno "tehnologijo" in kar je tako sijajno ustvarila narava, je vredno posnemanja. Strokovnjaki menijo, da bi lahko tehnologijo sovjih kril uporabili za razvoj tišjih zračnih in vodnih plovil ter vetrnih turbin.
Odpravimo se proti bližnjemu grebenu, disciplina tišine počasi popušča, posebno po tem, ko se začne "natečaj" oponašanja klica lesne sove - to je prav tisti klic, ki je postal sinonim za sovje oglašanje in je skorajda obvezna oprema vsake filmske grozljivke, epizode Umorov na podeželju denimo si brez srhljivega huuuuuu sploh ni mogoče zamisliti. Veliko ponesrečenih poskusov, ki izzovejo smeh, nekaj dobrih ("Je b'la to sova al' fučka Marjan?"), tako da skoraj preslišimo lesno sovo, ki nam je demonstrirala original.
Lesna sova, pravi Željko Šalamun, je naša najbolj razširjena sova, ki se je privadila življenju v kulturni krajini, slednjič pa tudi v urbanem okolju. Lesno sovo je mogoče videti, kako kuka iz dimnikov starih hiš, iz lin v zvonikih, pogosto gnezdi na podstrešjih ... Goričko je zanjo idealno; ker se kot v mozaiku izmenjujejo gozdovi in polja, rada pride na gozdni rob, od koder lovi.
Pojavlja se v dveh barvnih različicah, v sivi in rjavi. Zanimiva je bila raziskava, ki so jo naredili v Veliki Britaniji: barva perja je dedna lastnost, ki se preprosto prenese na potomce. Pri lesnih sovah v Veliki Britaniji je bila siva prevladujoča barva, temnejše obarvano perje je pomenilo tudi večjo smrtnost, ker so bile v zimski pokrajini bolj opazne in izpostavljene plenilcem. Toda odkar so zime krajše in toplejše zaradi klimatskih sprememb, vse več rjavih preživi in prenese barvo na potomce. Populacija rjavih lesnih sov, pravijo znanstveniki, je v pravem razcvetu.

Od ježev le še ježice

Sova, ki jo pozimi pogosto vidimo na obcestnih količkih, je mala uharica - čaka na male glodavce, ki pridejo na spluženo cesto. To je sova, ki je pogosta gnezdilka v nižinskih predelih. "Ko se mladiči speljejo iz gnezda, nenehno kličejo starše, da jim nosijo hrano. Kar je lahko velik problem - če imaš v bližini hiše na primer štiri mladiče, ki se oglašajo celo noč, se lahko kar posloviš od spanja," pove Šalamun.

O "mrtvečem ptiču"

Mit, da sova prikliče smrt, je sovam v preteklosti zelo grenil življenje; ljudje so zadelovali line, da ne bi mogle gnezditi na podstrešju, jih zastrupljali in lovili. Naši predniki so uvedli mnoge obrazce, ki so jim pomagali lajšati njihove vsakodnevne težave in ki seveda niso temeljili na razumu in realnem dojemanju sveta, a iracionalne dogme so marsikdaj temeljiteje vplivale na življenje ljudi kot razumske. Mit o "mrtvečem ptiču" se še zmeraj ohranja tako na Goričkem kot po vsej naši deželi, pa tudi marsikje po svetu. In če smo že omenjali Erjavca, poglejmo, kaj je pisal o tem "babjeverju":