(INTERVJU) Darko Jan Spasov: Z dedkovim kovčkom, kruhom in slanino v Maribor

Darko Jan Spasov, prevajalec in dramaturg iz Skopja, je bil nasmejan, zadovoljen, ker je največji makedonski založbi Literatura.mk pravkar oddal svoj prevod zadnjega Jančarjevega romana In ljubezen tudi. O njem bi lahko govorila ure in ure, a se nama je sproti odpiralo še toliko drugih tem. Tudi kakšna žalostna, recimo o tem, kako je bil aprila 2016 priča smrti Tomaža Pandurja.

V glavnem prevajate iz slovenščine, še zlasti leposlovje. Od kod to vaše zanimanje prav za slovenski jezik?

"Vedno me je zanimalo, kaj kdo piše in kako. Že v osnovni šolo smo se učili o slovenskih literatih, Cankarju, Prešernu, tudi o drugih. Ko se je bilo po gimnaziji, ki sem jo končal v Kočanih, treba odločiti, kaj bom študiral, sem izbral južnoslovansko književnost, zraven pa študij češčine in beloruščine, slovenščine takrat na univerzi v Skopju še nisi mogel študirati. Šele pozneje je bilo to mogoče in vem, da je vaša Ustanova patra Škrabca dajala štipendije študentom po Balkanu, ki želijo študirati slovenščino. Češčino sem najbrž izbral tudi zaradi Škode, doma smo imeli ves čas avto te znamke in oče je vedno govoril, da so Škodini avtomobil najboljši na svetu, boljši od nemških. Med Škodo in Češko je enačaj, potem vzljubiš tudi deželo in ljudi, tako to gre. Očitno sem simbolist, simboli so mi zelo pomembni, tudi v prevajalskem slogu."

Do tega še prideva, zdaj sva pri odločitvi za slovenščino.

"V Ljubljani imam teto, mamino sestro, tja jo je odpeljala ljubezen, poročila se je s Slovencem. Še ko sem bil otrok, nam je razkazala Slovenijo, dežela se mi je zdela zanimiva. Bil sem vzgajan v slovanskem duhu, v nekakšni panslovanski ideji, v prepričanju, kako zanimivi so Slovani, sploh najbolj zahodni, Slovenci, ki so malo drugačni od nas. In ko sem odraščal, sem si želel biti malo drugačen, vsak otrok si najbrž želi, da bi bil nekaj drugega."

V kakšni družini ste rasli?

"Mama računovodkinja, oče šofer, ki je vandral po celem svetu. Dedek je bil sodar, izdeloval je sode in prosil sem ga, da bi me naučil te obrti, če ne bom mogel študirati ..."

Zakaj pa ne bi mogli?

"Ker so bili čudni časi, polni napetosti z Albanci. Ti so pri nas ustanovili celo svojo vojsko. Leta 2001 je prišlo do državljanske vojne, resda kratke, pravijo, ampak za vojno je težko govoriti, ali je kratka ali dolga. No, ko sem rekel dedku, naj me nauči sodarske obrti, me je debelo pogledal, seveda ni verjel, da mislim resno. Potem je rekel: 'Na tvojem mestu bi odšel stran, nekam daleč.' Zdaj sem pa jaz debelo pogledal, o čem govori on, ki se ni nikoli premaknil z doma. Pa mi je povedal: leta 1938 je bil vojak v Mariboru in tam se je zaljubil v Slovenko Marijo. Ko je prišel domov v kočanske hribe na vojaški dopust in oznanil, da se ne bo vrnil, ker bo ostal v Sloveniji, je njegov oče udaril po mizi, ni govora, tvoje mesto je tukaj, v domači planinski vasi, potrebujemo tvoje roke. Ubogal ga je in se vrnil, Marije ni videl nikoli več. Zapustil mi je lesen zabojček, ki ga je spremljal, ko je moral iz Kočanov v vojsko, v njem je imel popotnico, slanino in kar dva hlebca kruha, ker je vedel, da gre nekam daleč in bo pot z vlakom dolga. Ta zabojček, lepo ohranjen, skrbno hranim kot simbol dedove ljubezni in moj prvi simbol Slovenije."

Vi pa ste deda poslušali in odšli v Slovenijo?

"Med študijem, maja 2001, sem na hitro emigriral, najprej k teti v Ljubljano, potem sem živel v Kamniku. Dve leti se nisem mogel vrniti, ker sem bil vojaški obveznik, ki je dezertiral, potem pa so za naša letnika, 1976 in 1977, razglasili amnestijo, da se lahko vrnemo in nam ni treba v vojsko. Tako sem lahko položil izpite, ki so mi še ostali."

Kakšni so bili vaši slovenski začetki?

"Preden sem šel v Slovenijo, sem delal za italijanskega diplomata, bil sem njegov osebni asistent, lahko bi šel z njim v Italijo ali kam drugam, a sem se odločil, da ostanem med našimi. Slovence imam za naše, ker smo iste gore list, ne morem reči balkanske, ker se takoj opazi, da ne, smo pa enako sočutni, pojemo in pijemo. Sam pravim, boj se človeka, ki s teboj ni pripravljen spiti kozarčka, tak se boji, da bi sebe odkril. Hitro sem se začel učiti slovensko, ker sem spoznal, da mi to odpira vrata, raziskoval sem deželo, njene ljudi, književnost. Kmalu sem ugotovil, da smo si po eni strani tako podobni, po drugi pa tako različni, tako daleč vsaksebi, ne le geografsko."

Po čem?

"Pred odhodom v Slovenijo so me pripravili, da grem med zaprte ljudi, ki se držijo vsak zase. Ta stereotip morda drži v tem pogledu, da so Slovenci bolj previdni, ker se jim je v zgodovini marsikaj pripetilo. Makedonski pregovor pravi, stegni svoje noge, kolikor je dolga tvoja odeja. Slovenci se tega držite, Makedonci pa radi hitro obljubimo, potem pa se izmikamo, iščemo opravičila, ker obljubljenega ne moremo izpolniti. Slovenci veste, kaj lahko obljubite in česa ne, to kaže osebnostno rast, zrelost ne le človeka, marveč družbe. To občudujem. In sploh ne drži tisti stereotip iz časa Jugoslavije, da Slovenci, v nasprotju s Srbi ali Makedonci, niste topli, verjetno pa vas želja, da bi bili drugačni, bolj zahodni, malo ovira pri tem, da pokažete, koliko ste naši."

V čem pa so po vašem velike razlike med obema družbama?

"V Makedoniji manjkajo cele epohe, tudi v književnosti, kar preskočili smo jih, medtem ko je bil razvoj v Sloveniji kontinuiran, brez lukenj in preskokov. Pozna se, da se je Slovenija kot severni del Kraljevine SHS ponašala z visoko stopnjo pismenosti in izobraženosti, mi na jugu, v Vardarski banovini, pa ne, ravno nasprotno. Sam nisem nikoli razmišljal, da bom za vekomaj ostal v Sloveniji in postal zdomec, sem se pa želel učiti. Videl sem, da je življenjski slog čisto drugačen, da se lahko veliko naučim, a lahko tudi sam nekaj dam. Rad pripovedujem anekdoto o Slovencih, ki so prišli po prvi svetovni vojni živet v Makedonijo. Veliko, zlasti iz istrskega dela, se jih je naselilo v okolici Dojranskega jezera, tam je Pavle Marušič, brat bana Dravske banovine, ustanovil celo posebno slovensko naselbino. V skladu s svojimi navadami, s slovensko redoljubnostjo in željo po urejenosti so prišleki pobrali vse po polju razmetane kamne in začeli postavljati suhe zidove. 'Lepo, fantastično,' so jim rekli domačini, 'ampak napačno, ker so pri nas drugačne razmere, treba je pustiti kamne, kjer so, ker so to zavezniki nas, južnih kmetov, kajti v hudi vročini ohranja kamen vlago dalj časa, kot če je zemlja gola.' V tej zgodbi je veliko meni tako ljube simbolike. V skladu z njo sem si rekel, da lahko tudi jaz kaj dam Sloveniji. Moram pa reči, da bi se prav lahko zgodilo, da ne bi ostal nekaj let pri vas."

Kako to?

"Ker so mi vsi Slovenci rekli, kaj si nor, tukaj boš ostal, pojdi raje na zahod, v ZDA, Avstralijo, Nemčijo, Italijo ... Ugotovil sem, da si tudi Slovenci očitno želijo biti nekaj drugega. Odgovarjal sem jim, saj veste, ko govoriš o drugem, govoriš tudi o sebi: 'Ne, nočem, vi ste zelo zanimivi.' Sem se pa takrat odločil, da zaokrožim en življenjski cikel v Sloveniji, potem pa se vrnem domov v Makedonijo, kajti najbolj rasteš doma. Ko sem se vrnil v Skopje, pa sem spet poslušal, in še poslušam, zakaj sem se vrnil."

Najbrž ste v tem pogledu res bela vrana.

"Sam ne poznam nikogar, ki je odšel in bi se vrnil, kot sem se jaz. A če sva že pri selitvah, zanimiva je zgodovina selitev v nasprotni smeri, iz Slovenije v Makedonijo. Sem so po prvi svetovni vojni, v kraljevini SHS, prihajali begunci izpod fašizma, potem pa tudi kolonisti, ki so so dobili hiše in zemljo, da bi jo obdelovali, zlasti ob bolgarski meji, da ni bilo stika med Makedonci v Pirinski Makedoniji, torej v zahodni Bolgariji, in Makedonci v Vardarski Makedoniji, temu se reče inženiring. Leta 1921 je v Makedoniji živelo 324 Slovencev, leta 1931 pa kar 1200. Ne samo kmetje in delavci, tudi slovenski izobraženci in umetniki so prihajali: velika igralka Milena Godina, znameniti režiser Bojan Stupica, matematik dr. Jože Ulčar, umetnostni zgodovinar Franc Mesesnel, ki so ga potem tik pred koncem vojne pri vas ustrelili domobranci."

Zdaj pa živi v vaši državi le še 300 Slovencev.

"Tristo trije. (Smeh.) Vključno z menoj in mojima otrokoma, Damjanom in Iskro, ki imata tudi slovensko državljanstvo. Le žena ima samo makedonsko."

Kaj ste počeli, s čim ste se preživljali v Sloveniji?

"Tetina družina v Ljubljani ima velik masažni salon, sprva sem tudi jaz masiral, a mi to ni bilo pisano na kožo. Začel sem prevajati iz slovenščine v makedonščino. Potem sem začel delati kot dramaturg, najprej v Šentjakobskem gledališču, pa v celjskem gledališču pri Borutu Alujeviču in Tini Kosi. Priložnostno sem delal tudi v Prešernovi družbi. Ugotovil sem, da Slovenija veliko bolj ceni domačo, avtohtono književnost kot Makedonija in da je pri vas knjižničarska kultura zelo razvita. Odločil sem se, da bom spoznaval poleg vaših starih avtorjev, o katerih sem se učil v šoli, tudi sodobno slovensko književnost, to je bil odločilno, da sem še nekaj časa ostal v Sloveniji. Vzljubil sem slovenske pisce in jih veliko prevedel, po eno ali dve knjigi, je pa še veliko za postoriti. Tako sem se odločil, da se vrnem v Makedonijo in da makedonskih bralcem približam slovensko literaturo, slovenske avtorje."

Kaj vam je poleg ljubezni do slovenskih avtorjev dala Slovenija?

"Prva resna prijateljstva, če ne štejem tistih iz otroških in študentskih let. Prvič sem se tesno povezal z ljudmi drugačnega življenjskega sloga, predvsem pa spoznal, kaj pomeni imeti prijatelja, ko si daleč od doma in ti je težko. V poklicnem smislu so bila to leta urjenja, učenja, da je treba pri prevajanju spoštovati roke in biti natančen, skratka, spoštljivega odnosa do dela. Brez Slovenije tudi ne bi vedel, da sem lahko dramaturg. V Makedoniji praktična dramaturgija po slovenskem zgledu, da bi vsak režiser imel dramaturga, ki bi razčlenil zgodbo, ni bila v navadi. Po vrnitvi v Skopje sem nadaljeval dramaturško delo."

V Skopju ste kratek čas sodelovali tudi z našim Tomažem Pandurjem pri njegovi žal zadnji predstavi Kralj Lear.

"To je bilo najbolj zanimivo obdobje makedonskega gledališča, ki je naredilo velik preskok, ko se je odločilo, da povabi k sodelovanju najvznemirljivejše režiserje mednarodnega slovesa. Ravnatelj Makedonskega narodnega gledališča me je povabil, da prevedem v makedonščino Kralja Leara, ki ga je za oder priredila Livija Pandur. Bil sem ponosen, da sem kot ustvarjalec zraven, in želel sem si, da to obdobje traja in traja, žal se je obrnilo drugače. Spominjam se, da so mi na prvi vaji podvojili honorar, ker je bil ravnatelj zadovoljen, da je bil Tomaž Pandur tako navdušen nad tem, kako Kralj Lear zveni v makedonskem jeziku. Žal smo imeli samo dve vaji, na drugi je Tomaž ... ne bom rekel umrl, ampak odšel v resnico, o kateri nam je že prej govoril, češ, vsi smo del nebeške resnice, z eno nogo tam gori."

Kako vas je to zaznamovalo?

"Prvič sem tako od blizu videl smrt, prvič sem bil priča, kako se oči zaprejo in se ne odprejo več. Vedno sem mislil, da se svet, ko nekdo umre, ustavi, da začne reka, kot pravi Ivo Andrić, teči nazaj, da ptiči obmolknejo ... Tomaž je obležal, življenje pa se ni ustavilo. Trije, štirje smo ga skušali oživljati, zaman. Masiral sem mu roko in mu prigovarjal, ne ravno zdaj, ne moreš oditi zdaj, ko smo na pravi poti, ko smo še mi kot gledališče postali center evropskega gledališkega sveta ... Čisto mirno je ležal, imeli smo občutek, da bo vsak čas vstal in se zasmejal, ha, dobro sem vas vrgel na finto ... Kot človek sem bil zelo prizadet, ganjen, strašansko žalosten, kot dramaturgu pa mi je to odprlo novo zgodbo o režiserju, ki je s svojo smrtjo naredil predstavo. Njegova smrt je bila predstava in mi okrog njega sodelujoči v njej. Vsak od nas ima seveda svojo zgodbo in mika me, da bi svojo literarno ubesedil."

Kako?

"Takrat se mi je zdelo, kot da smo del Shakespearove igre. Prišla sta dva policista ali mrliška oglednika in se med seboj pogovarjala o nenavadnem naključju, da je ob tem istem času nekemu mimoidočemu moškemu le nekaj kilometrov stran padel na glavo dimnik z neke hiše in ga ubil. Pokojni je bil rojen istega leta kot Tomaž. Tedaj me je prešinilo, da je Tomaž ves čas poudarjal, da smo vsi posebneži in da je izbral Skopje kot najbolj posebno mesto, da ustvari nekaj močnega, govoril je o metafiziki gledališča, in njegova smrt je bila metafizika. Pa še sama režiserska zamisel je bila taka, da naj bi bil kralj Lear v skopski izvedbi moški srednjih let, in ne ostareli človek, treba je umreti mlad in zapustiti ta svet, ko si še pri močeh, takšnega kralja si želim, ne potrebujemo starega kralja Leara, tako je govoril. Rad bi napisal dramo o tem, kako vidim vse skupaj jaz in kako on, ki je zgoraj in nas gleda, medtem ko vadimo."

Gledališča, tudi vaš Teater Komedija, so zdaj zaprta. O koroni in njenih posledicah za makedonsko kulturo nisva še nič rekla.

"Že od marca so zaprta in najbrž še dolgo ne bo nič. Verjetno se bomo vrnili na odprto prizorišče pod milim nebom kot v davnih časih starogrške arene, najbrž, če bo le mogoče, s komedijo, smehom, ljudje si ne želijo poglobljenih problemskih predstav. Makedonska kultura zdaj sopiha oziroma diha na škrge. Pred korono sem bil zadovoljen - ne s književnostjo oziroma z načinom, kako se ta pri nas trži in z bralno kulturo, to nikakor ne, z gledališčem, glasbo, s slikarstvom pa. A koronakriza je pokazala, da služita umetnost in šport samo za nekakšno mašilo pozornosti. Le knjiga lahko v takšnih časih obstane."

In zdaj pridno prevajate ...

"Prevajam, poslušam vaš radio Ars in berem. Trenutno s kresnikom nagrajeno Ivano pred morjem Veronike Simoniti. Navdušen sem, rad bi jo prevedel."

Kdo je vaš najljubši slovenski avtor ali avtorica?

"Drago Jančar. Pred devetimi ali desetimi leti sem bil na prevajalskem seminarju slovenske Javne agencije za knjigo v Novem mestu, obravnavali smo Jančarjev roman To noč sem jo videl, potem sem spoznal še pisatelja osebno, zdel se mi je podoben mojemu očetu, pa še isti letnik sta ... Boječe, s strahospoštovanjem sem ga nagovoril, da bi rad prevedel njegov roman. Najprej ga je izdala manjša študentska makedonska založba, kar se mi je za tako dober roman zdelo premalo, zato sem potrkal pri največji makedonski založbi, Literaturi.mk, bili so navdušeni. Izšel je še enkrat in bil zelo dobro sprejet; starejši so Jančarja že poznali, ker so tu že prevedli in postavili na oder njegov Veliki briljantni valček, mlajši pa ne. Rekli so mi, naj prevedem še kaj Jančarjevega, tako sem zdaj dokončal prevod njegovega zadnjega romana In ljubezen tudi. Jančar je mojster pripovedovanja zgodb, ki so se resnično zgodile, pripoveduje o drugačni resnici, postavi se v položaj zunanjega opazovalca, ki vse ve in vidi, ki pozna resnico o prvih, drugih, tretjih, saj je vedno več strani, ali kot pravi k partizanom prebegli Rommel, eden njegovih junakov v zadnjem romanu: 'Potem smo pa v barvah naše zastave: beli, plavi, rdeči ...'"

In mu reče sotrpin, naj, bedak, molči, saj ga bodo ustrelili, če bo take govoril.

"To. Vidite, ko ugotovim, da je nekdo prebral knjigo, ki sem jo prevajal, je to res prijeten občutek, kot da sva bila oba na vrhu iste gore. Sicer pa je prevajanje Jančarja kot vzpon, ne vzpon, kot sprehod na Urban."

Ste že bili na Urbanu?

(Smeh.) "Ne, tja sta zahajala glavna junaka iz knjige In ljubezen tudi, sam pa v Mariboru še nisem bil nikoli, čeprav hodim z družino veliko po Sloveniji. Ampak nekega dne bom vzel tisti kovček mojega dedka, ga napolnil s kruhom in slanino in šel z družino v Maribor, da pokažem otrokoma, kje je bil njun pradedek vojak."

Se ne bojite, da bi bila makedonskemu bralcu tematika, kot je druga svetovna vojna v Mariboru, tuja?

"Ne, je pa vsekakor bolj pogumno obdelana, kot bi bila pri nas. Jančar piše tako, da se zaveš, da krogla ne sprašuje, kdo je na drugi strani, da ji je vseeno, ker ne čuti nobene empatije do tistega, ki mu je namenjena. Ko Drago piše, imaš občutek, da je na tej krogli pritrjena kamera, ki pripoveduje, kako je bilo tistemu, ki je sprožil, in onemu, ki ga je zadela, pa tudi tistemu, ki ga ni zadela, ker je imel srečo in mu je kladivo usode prizaneslo. O sreči, ljubezni, tudi megli, ne, bolj meglicah, linah, skozi katere na koncu le vdre svetloba, piše, kot da slika, ali še bolje, kot da režira film, tako močne so njegove podobe, to je metafizika. Ko prebereš njegovo knjigo, imaš občutek, da si ure in ure presedel pred televizorjem in gledal National Geographic oziroma History Channel."

Zakaj pravite, da je njegova obdelava pogumnejša, kot bi bila pri vas v Makedoniji?

"Ker tako obdelane druge svetovne vojne v makedonski književnosti nimamo. Imamo feljtone, spomine, ne pa književnosti. Kot da si ne upamo. O davnih časih pod Turki si še upamo tako pisati, o drugi svetovni vojni ne. Ali pa o gemidžijah, anarhistih, ki so že leta 1903 vdirali v Solun z nasilnimi akcijami, da bi destabilizirali Osmansko cesarstvo in pritegnili pozornost velikih sil za makedonsko vprašanje. Kar je, ni napisano tako, da bi predramilo sodobnega bralca, verjetno je kriv strah, imamo nerazčiščene odnose."

Ta hip vas najbolj bremenijo odnosi z Bolgari. Kako gledate na to nič kaj lahko tematiko?

"Nemški nacionalsocialisti so v tedanji zmedeni Evropi našli svoje prijatelje v carski Bolgariji, ta je kot Hitlerjev zaveznik leta 1941 vdrla v Skopje in zavzela oziroma, tako pravi bolgarska stran, 'osvobodila' to ozemlje, ki se mu je tedaj reklo Vardarska banovina. Njegovi prebivalci so bili znani kot Bolgari, ne Makedonci, ozemlje pa je bilo takrat, v kraljevini SHS, pod okupacijo Srbov in Bolgari so se želeli vrniti sem. V času njihove okupacije, po njihovem 'osvoboditve', so kar 7400 makedonskih Judov poslali v zloglasno Treblinko, ampak če sodobnega Bolgara vprašaš kaj o tem, nič ne ve, še več, rekel bo, da so oni osvoboditelji in da nikoli niso bili na strani fašistov. Naša zgodba je čisto drugačna od njihove, in če jo izpostavimo, nam Bolgari očitajo, da jih blatimo, hkrati nam podtikajo, da smo bili srbski vazali. Skratka, bolgarska in makedonska stran vidita zgodovino čisto drugače. Sploh ima spor z Bolgarijo že dolgo zgodovino, car Samuel, recimo, vladar Prvega bolgarskega cesarstva pred tisoč leti, je bil armenskega rodu, pred bolgarskim pa je bilo tod Vzhodno rimsko cesarstvo. Vedno da večji ime manjšemu, in če se je tukajšnje cesarstvo imenovalo bolgarsko, to še ne pomeni, da smo mi vsi Bolgari. Ne postaneš nujno to, kar je poveljnik, ki o tebi odloča. Prevajal sem strokovna besedila iz taksonomije in vem, ko se pojavi neka posebna rastlina, je označena, da obstaja, ne glede na to, kako je nastala. Makedonci smo zadnji dobili državo, zdaj pa nam Bolgari pravijo, da nimamo pravice odločati, da smo Makedonci. Toda mi smo, obstajamo."

In makedonščina kot jezik tudi, čeprav je za Bolgare le eno od bolgarskih narečij?

"Kako naj bo eno od njihovih narečij, če pa drug drugega ne razumemo. Če dam brati svoj prevod Jančarjevega romana bolgarskemu bralcu, ne bo nič razumel. Slovenci najbrž lahko razumete naše nasprotovanje temu bolgarskemu stališču bolj kot marsikdo drug. Leta 1945 je bil makedonski jezik kodificiran kot uradni knjižni jezik. Pred nekaj leti sem našel prvi prevod Shakespearovega Beneškega trgovca v makedonskem jeziku, ki se sicer takrat ni imenoval tako, a je obstajal. Ne iz angleščine, ampak iz francoščine ga je leta 1908 prevedel neki naš bojevnik, našel pa sem ga po zaslugi vašega sistema Cobiss. V Skopju smo pripravili veliko promocijo, a se je oglasil eden od gospodov v naši Narodni knjižnici, češ da moramo napisati, da je to bolgarski jezik, in okrog tega najdragocenejšega arhivskega gradiva Makedonije je nastala prava drama. Hočem reči, Balkan je zapleten, s toliko različnimi vplivi, mi pa premajhni za spoznanje, da smo vseh vrst. Makedonci pred prvo in drugo svetovno vojno nismo imeli države, nismo imeli nič, naši ljudje so hodili študirat v Sofijo, če se izobražuješ tam, ti seveda rečejo, da si Bolgar. Vedno večji dominira. In čeprav smo bili v Jugoslaviji od Bolgarov zelo ločeni, je zdaj prišel čas, ko si slednji spet želijo, da potrdimo, da so bili naši predniki Bolgari in da govorimo različico bolgarskega jezika. Jasno, da se s tem ne morem sprijazniti."

Tudi vaša politika seveda ne?

"Zanjo ne bi dal roke v ogenj. Premier Zaev in njegovi socialdemokrati znajo narediti kompromise v to smer, marsikaterega so že naredili v zadnjem času. Prejšnji, zmerno desni, so zastavili nekakšen proces ponovnega prebujanja, a je bil prehitro prekinjen, zdaj pa je v igri nekaj drugega, nekakšna evropska pravila, ki nas, drugače vzgojene, malo begajo. Mene že."

V kakšnem smislu?

"Če bi mojemu devetletnemu sinu zdaj odvzeli spomenike, ki kažejo, da imamo svojo zgodovino, bi bil zelo šokiran, to je del njegovega odraščanja. Res je spomenik Aleksandra Velikega del helenske kulture, ampak tudi ta kultura je del nas. Ko je prišel moj oče v Skopje pogledat vse te na novo postavljene spomenike, pa je bil šokiran, saj niso bili del njegovega odraščanja. Prejšnja oblastna garnitura pred sedanjo socialdemokratsko je imela projekt vračanja h koreninam, ne zaradi nas, zaradi naših otrok, da bodo tudi na Danskem, Švedskem, v Estoniji, ali kjerkoli že bodo, vedeli, kdo so, od kod prihajajo. Zdaj pa, kot da smo izgubili stik z realnostjo, z vrednotami. Verjetno bo marsikdo rekel, kaj govorim, češ, prej je bilo vse nazadnjaško, anahrono, vračalo nas je k zastarelemu, a zakaj bi si lagal, najbolj strašno je lagati samemu sebi. Čeprav zdaj vsi uporabljajo blazirano govorico, češ, dobro je, dobro, tu so evrointegracije, pa bomo videli ..."

Ampak zdi se, da si Severna Makedonija res najbolj iskreno od vseh želi v EU.

"To je zmoten občutek, oni nam to govorijo."

Kdo oni?

"Televizija, mediji, pa tisti iz EU. Poglejte, moja stara mama, ki s kočanskih planin niti do Skopja ni prav prišla, je rada rekla, da ji ni bilo treba nikamor iti, pa je zamenjala kar štiri države. Zdaj pa nam stalno govorijo, da gremo nekam. Politiki govorijo o miru in stabilnosti v 21. stoletju, ampak kaj je to drugega kot floskula, če tod še vedno rožlja orožje. Kot pravi nekdo v eni od dram našega znanega dramatika Koleta Čašule: 'Kaj bi se vznemirjali zaradi nekajminutne zamude, ko pa pri nas na Balkanu vse zamuja stoletja.' Ker smo bili v času Osmanskega cesarstva zavirani, moramo zdaj delati velikanske skoke, ne le v književnosti, povsod, to pa je težko. Moj oče se je rodil še v slamnati hiši, kar naenkrat pa je okrog njega sama plastika. Prehitro se nam vse dogaja, preveliki šoki so to. Slovenci me vedno sprašujete, zakaj živimo v takšni umazaniji, zakaj je vse onesnaženo ..."

Priznam, tudi jaz sem vas hotela to vprašati.

"Bom odgovoril. Vrč, iz katerega je pil moj oče, je bil iz zemlje, glinen, če se je razbil, je strohnel, bil je del narave, enako hrana, človek je pojedel jabolko, odvrgel ogrizek in ta se je razgradil. Danes je vse iz plastike. V našem primordialnem možganskem sistemu je zapisano, da je treba to, česar ne potrebuješ, odvreči, torej potrebujemo čas, da se navadimo na to, ker prej nismo imeli plastike. Ko smo se kot otroci vračali z grškega morja, smo od tam nosili za spomin domov plastenke, bile so nam zanimive, ker jih pri nas ni bilo."

Ko že govoriva o nekdanjih časih, kako pa je pri vas z jugonostalgijo?

"Sem tudi turistični vodič, že deset let vodim slovenske turiste po Makedoniji in opazil sem, da se, ko pridejo Slovenci v Makedonijo, takoj zasliši pesem Jugoslavija, Jugoslavija ... Mi pa smo s tem prekinili, pri nas se jugonostalgija ne čuti, verjetno imajo mnogi bolj nostalgijo po Srbiji, srbski vpliv je prek glasbe, turbofolka, zelo močan. Mladina na veliko poje srbske pesmi, kar mi ni ravno všeč."

Kako pa je s Titom, ki je zdaj zaradi bolgarskih očitkov, da niste prekinili z njim, spet aktualen?

"V bližini našega gledališča vem za majhen Titov spomenik pri neki šoli, drugače pa so vse njegove spomenike že pred časom umaknili; tudi ulic, poimenovanih po Titu, ni več. Kakšen Tito, kakšna Jugoslavija, čedalje večji vpliv prihaja z zahoda, iz Albanije ..."

Saj res, kaj pa albansko-makedonsko sožitje? Imate kak recept zanj?

"Najboljši način je učiti se albansko. Moje gledališče ni samo makedonsko, ampak tudi albansko in turško, najprej sem se učil albansko s snažilko, potem z uslužbenci. Ko grem, recimo, na banko, in vidim za okencem Albanca, najprej spregovorim nekaj besed po albansko in že je stik drugačen. Skratka, ljudi je treba izobraževati, ne govoriti o vojni. Tudi svoja otroka vzgajam tako. Učita se tudi slovenščine, čeprav se hči zdaj zaradi risanke Maša in medved bolj navdušuje nad ruščino. Vidite, kako pomembne so blagovne znamke, tudi v kulturi ..."

Kako vidite svojo Makedonijo v prihodnosti?

"Govorijo nam že o multinacionalnem, multikonfesionalnem, multipraktičnem, verjetno pa bomo Bangladeš Evrope. Če seveda prepričamo svet, da naši otroci ne bodo hodili delat v tujino, ampak bodo tujci pripeljali svoje tovarne k nam in nam poslali še svoje šefe. Saj je sedanji premier rekel, da potrebujemo šefa z bičem. Preostro je reči, da bomo protektorat, če pa že bomo, bodimo vsaj protektorat neke male franšize, recimo Slovenije, pa naj ima vsako podjetje šefa Slovenca, še bolje Slovenko ... (Smeh.) Zdaj pa brez šale: družba se spremeni, ko se ženska spremeni, za Slovenijo to že velja in reči moram, da občudujem samozavest Slovenk. Tudi pri nas se bo marsikaj spremenilo, ko se bodo spremenile naše žene, in upam, da bo to čim prej in na boljše."