(INTERVJU) Psihologinja dr. Corine de Ruiter: Če bi lahko ustavili zlorabe otrok, bi imeli zelo drugačno družbo

Dr. Corine de Ruiter je klinična psihologinja, profesorica forenzične psihologije na Univerzi v Maastrichtu na Nizozemskem. Raziskovalno se ukvarja z nasiljem v družini, na tem področju deluje kot sodna izvedenka, ugotavlja kazensko odgovornost storilcev, ocenjuje tveganje za nasilje v prihodnje in odloča o uvedbi nadzora in zdravljenja storilcev. O nasilju v družini in duševnem zdravju, dejavnikih tveganja, preprečevanju in zdravljenju storilcev in žrtev je pred dnevi predavala v Mariboru na 1. Šalijevih dnevih, strokovnem simpoziju slovenskih kliničnih psihologov in psihologov v zdravstvu.

Kot klinična psihologinja, profesorica forenzične psihologije in sodna izvedenka imate ogromno izkušenj. Če bi morali dati neko splošno oceno, kaj bi rekli, kako zdrava oziroma nezdrava je današnja družba?

"Ne vem, kako je v Sloveniji, a na Nizozemskem še posebno mladi veliko bolj trpijo zaradi težav v duševnem zdravju, kot je bilo to značilno zanje pred obdobjem covida. Ne vemo, ali je to povzročil covid, ker tega ni mogoče dokazati, gotovo pa imajo mladi zdaj več težav. Več je depresije, bolj so negotovi. To opažam tudi pri svojih študentih na univerzi. V stresu so že zaradi malenkosti, ko recimo ne dobijo tako dobre ocene, kot bi jo želeli, in se jim takoj zdi, da bo konec sveta. To pa ni dobro."

Tudi pri nas strokovnjaki izpostavljajo, da imajo mladi več duševnih težav. Bi vseeno lahko podali razloge za to?

"Večinoma težave opažam pri mladih in mislim, da imajo ob trenutnem stanju v svetu, ob klimatskih spremembah, migracijah, razlog za zaskrbljenost. Veliko je težav, za katere imajo občutek, da jih ne morejo kontrolirati, vemo pa, da bodo rasle in imele velik vpliv na prihodnost mladih. Morda kdaj čutijo tudi to, da morajo izpolniti določene cilje svojih staršev, morda starši pritiskajo nanje, lahko tudi na čisto nezavedni ravni, mladi pa to čutijo, bojijo se, da bodo ob vseh priložnostih, ki jim jih starši omogočajo, recimo študij, slednje razočarali, če se ne bodo dovolj izkazali. Veliko tega vidim v predavalnici - študenti so zelo osredotočeni na svoje ocene. Če te niso dobre, mislijo, da nikoli ne bodo dobili službe. Seveda jim povem, da so taki strahovi smešni. Če je nekaj, kar študiraš, tvoja strast, boš v tem zagotovo dober, ker boš poklicu predan. Zato ni treba skrbeti zaradi takih malenkosti."

V Mariboru ste predavali o nasilju v družini. Koliko pa smo (ne)nasilna družba, koliko je med nami nasilja?

"Nasilje v družini se dogaja za štirimi stenami, za zaprtimi vrati in ga ne moremo videti. Lahko pa rečemo, da ga je veliko več, kot vemo, da ga je, in kot se o njem poroča policiji oziroma ga je v uradnih statistikah. Gre za povsod zelo razširjen problem. Na predavanju sem prikazala nekaj podatkov o pojavu femicida, ko partner ali nekdanji partner ubije svojo ženo, in povedali so mi, da je to prav tako velik problem tudi pri vas, ne le pri nas na Nizozemskem, kjer je večino žensk, ki so bile umorjene, umoril njihov sedanji ali bivši partner, medtem ko je moške večinoma umoril neznanec. Za žensko je lahko dom še vedno zelo nevarno mesto."

Se nasilje v družinah povečuje ali pa postajamo bolj senzibilni in ga pogosteje zaznavamo?

"Tega ne bi mogla reči. Vedno je bilo prisotno in mislim, da je še vedno velik problem."

"Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje," pravi v Ani Karenini Lev Nikolajevič Tolstoj. Bi se strinjali z njegovo mislijo? Je nasilje v družini univerzalen pojav ali se zelo razlikuje od družine do družine in tudi v različnih kulturnih okoljih?

"Raziskave o nasilju v družini kažejo, da obstajajo določeni vzorci, ki jih je mogoče opaziti. Eden od takih primerov je nadzorovalno vedenje, nekateri mu pravijo intimni teror, pri katerem je storilec jasen, običajno je to moški, jasno je tudi, kdo je žrtev. Gre za enostransko nasilje, za tip nasilja v družini, ki je tudi najbolj nevarno. Če se žrtev odloči oditi iz takega odnosa, torej zapustiti nasilno razmerje, je v veliki nevarnosti, da bo ubita oziroma umorjena. Drugi tip nasilja, pri katerem je mogoče opaziti določene vzorce, je nekoliko 'manj nevaren'. Običajno gre za dve osebi, ki imata težave z obvladovanjem jeze. Ko se ne strinjata, jima stvari hitro uidejo izpod nadzora, začneta preklinjati, se zmerjati, eden morda udari, drugi udari nazaj ... gre za medsebojno obračunavanje. Ti primeri niso tako nevarni za tveganje femicida. Še vedno pa to za otroke, ki gledajo svoje starše pri tem, ni dobro. Bivati v takšnem okolju ni niti varno niti zdravo."

Večina nasilja v družini je povezana s problematičnimi osebnostnimi potezami in težavami z zlorabo substanc, pogosto poudarjate.

"Ne le problematične osebnostne poteze, vzrok so lahko tudi težave v duševnem zdravju, na primer depresiven starš lahko zanemarja otroka. Problematične osebnostne poteze, kot so pri osebah z borderline ali narcisističnimi značilnostmi, še posebno v kombinaciji z zlorabo določenih substanc, bodisi alkohola ali drog, so strupen koktajl težav, ki lahko privede ljudi do tega, da se agresivno vedejo do tistih, ki jih imajo radi."

Nasilje v družini ima mnogo obrazov. Kako ga sploh prepoznati?

"To je zelo široko področje, ki vključuje vsa možna nasilja znotraj doma, vključuje tako zlorabo otrok kot tudi starejših. Če je trpinčen starejši, na primer babica, ki živi z družino, to prav tako sodi k nasilju v družini. Večina ob besedni zvezi nasilje v družini najprej pomisli na fizično nasilje, a to je le delček. Tu so tudi psihično nasilje, čustvene zlorabe, ko te nekdo zmerja, ti grozi, te straši, ponižuje. Primer: žena kuha, in četudi se zelo trudi s pripravo obroka, partner reče, da je obrok neokusen, da je slaba, grozna kuharica, in to se ponavlja iz dneva v dan. Mnogi podcenjujejo vpliv take čustvene zlorabe na psihično funkcioniranje človeka. Najbrž je marsikateri žrtvi nasilja celo bolje biti enkrat na teden tepena, kot da je čustveno zlorabljena vsak dan. Proti temu se namreč težko ubraniš. Med nasilje sodi tudi finančna kontrola, ko posameznik kontrolira porabo denarja v gospodinjstvu, ko recimo mož odloča, koliko denarja bo imela žena na razpolago za nakup živil. O spolnem nasilju v partnerskem razmerju lahko govorimo, ko partner sili drugega, da počne stvari, ki jih ta ne želi. V družinsko nasilje sodi tudi zalezovanje, ko ti nekdo sledi, neprestano pošilja sporočila, ki jih ne maraš ali jih ne želiš prejemati. To običajno počnejo bivši partnerji, a sodi med nasilje v družini."

Gotovo slišite veliko zgodb, tudi takih, ki pretresejo. Bi lahko s kakšno, ki se vas je še posebej dotaknila, ilustrirali razsežnost in grozovitost nasilja?

"Eden od primerov mi bo za vedno ostal v spominu. Pogosto mislimo, da vemo, približno kakšna je videti žrtev nasilja v družini. Marsikdo si predstavlja ubogo žensko z nizkim socialno-ekonomskim statusom. Intervjuvala sem žensko, ki je trpela za posttravmatskim stresnim sindromom in je bila na zdravljenju. Poskušala sem ugotoviti, kaj je bilo narobe. Ugotovila sem, da je bila v zelo nasilnem partnerskem odnosu, enem od teh, kjer mož izvaja nadzor, popolno kontrolo. V tistem času je bila še vedno zelo uspešna odvetnica s svojo odvetniško pisarno, bila je direktorica, finančno dobro preskrbljena, izbrano oblečena ... Opisala je potek svojega razmerja. Na začetku je bila zelo zaljubljena v partnerja, bil je prijeten, prijazen, obsipaval jo je z darili, zasnubil jo je ... Potem pa ji je skozi leta nadel okove. Postala je njegova marioneta. Imel je dostop do njenega bančnega računa. Seveda je bila zelo premožna, on pa ne. Povedala mi je, da ji je večinoma le grozil in ni izvajal veliko fizičnega nasilja. Najbolj me je prizadelo, kar sledi. Omenjena odvetnica je imela rada živali, imela je konje in nekaj psov. Nekega dne je njen partner skoraj do smrti z bejzbolskim kijem pobil njenega psa. Peljala ga je k veterinarju, da ga uspavajo, ker ne bi preživel. Upala je, da jo bo veterinar vprašal, kaj se je zgodilo psu. Res se je zelo bala svojega moža, vedela je, da ima pištolo, strah jo je bilo za življenje. A veterinar je ni vprašal, kaj se je zgodilo. Po tem dogodku ji je mož vsakič, ko ni naredila tistega, kar je želel od nje, recimo, da mu da PIN-kodo svoje kreditne kartice, zagrozil, da bo končala, kot je njen pes. Zame je to ... Že to, da ubiješ psa ..."

Pretresljivo.

"Ta primer me je naučil, da ne smemo imeti očitnih predpostavk, kakšna je tipična žrtev družinskega nasilja. Pogosto se zgodi in tudi v tem primeru se je, da tej ženski pristojne službe niso verjele. 'Saj pa ste odvetnica, bolje bi morali vedeti, kaj se dogaja, zapustiti bi morali moža.' Naj spomnim, da je bilo na začetku razmerje v redu, počasi pa te žrtve postanejo vse bolj izolirane od svoje družine in prijateljev, ker jih storilci kontrolirajo. Zmožni so poklicati prijateljico, s katero je žena naslednji dan dogovorjena, in reči, da ne bo prišla, ker je bolna. Popolnoma prevzamejo kontrolo in jo izolirajo od družine, za to so se pripravljeni tudi skregati z njenimi družinskimi člani, manipulirajo na vse strani. Na koncu postane žrtev tako izolirana, tako jo je strah za življenje, da naredi karkoli, kar storilec od nje zahteva. Težko si je predstavljati, kaj vse se lahko dogaja eni osebi. V omenjenem primeru je bila to močna ženska, uspešna v poslu, pa se ji je zgodilo."

Ima zgodba vsaj srečen konec?

"Gre za zelo kompleksno zgodbo, je pa ženska preživela."

Običajno so žrtve najšibkejši člani v družini, torej ženske in otroci, starejši. Kako storilci najdejo svoje žrtve?

"Mislim, da imajo na žalost nekaj takega, kot je 'oko za žrtve'".

Prej ste že omenili veliko število femicidov v vaši domovini, tudi pri nas jih je veliko.

"Tipični storilec femicida je eden od teh moških, ki popolnoma nadzorujejo žensko in ne morejo prezreti dejstva, da se je ženska odločila oditi. Običajno se femicid zgodi, ko se ženska odloči oditi, ko naznani, da bo odšla, ali pa je že odšla. Storilec si reče, da če je on ne more imeti, je ne bo mogel imeti nihče drug. Ko se razmerje, nad katerim so imeli popolno kontrolo, konča, gre za ultimativno izgubo nadzora. Femicid lahko razumemo kot način, da bi spet prevzeli nadzor."

Kaj storiti, da bi število umorov žensk zmanjšali?

"Če pristojne službe, kot so policija, strokovnjaki s področja duševnega zdravja, poznajo očitne vzorce, bodo hitro prepoznali, da je žrtev v nevarnosti. Obstaja tudi zelo kratka presejalna metoda. Femicid ne pride na dan iz nič, nekatere stvari so vidne že prej. Če govoriš z žrtvijo nasilja, jo lahko marsikaj vprašaš. Obstaja inštrument, ki napove smrtno ogroženost. Vključuje enajst vprašanj, ki jih lahko postaviš žrtvi. Eno takih je, ali je storilec izražal specifične grožnje s smrtjo. Ali ima težave z zlorabo substanc. Če oseba na določeno število teh vprašanj odgovori pritrdilno, potem obstaja velika ogroženost in v tem primeru moramo žrtvi nuditi ustrezne rešitve, skupaj z njo pripraviti varnostni načrt. Iz raziskav vemo, da je od napovedi, da bo ženska zapustila moža, do približno šest mesecev kasneje, obdobje, ko se običajno zgodi femicid. V obdobju največje nevarnosti je treba imeti dober varnostni načrt, po možnosti je treba pomagati tudi storilcu. Če ne bo spremenil vedenja, bo morda v naslednjem razmerju počel enako in bo ogrožena naslednja ženska."

Zakaj se žrtve pogosto zelo težko umaknejo iz nasilnega odnosa? Kaj bi jim svetovali, kako naj se zaščitijo?

"Težko se umaknejo, ker so pogosto travmatizirane, lahko so depresivne, zelo prestrašene. Zelo jasno jim mora biti, kje lahko najdejo pomoč. Večina držav ima telefon za pomoč žrtvam družinskega nasilja, kamor lahko pokličeš in se pogovoriš (pri nas imamo SOS-telefon 080-11-55, op. p.). Na drugi strani mora biti nekdo, ki res veliko ve o tej vrsti nasilja, postaviti mora veliko vprašanj in narediti varnostni načrt. Morda je žrtev s storilcem še vedno v istem domu. Morda se je že odločila, da bo odšla, a mora sprejeti še druge odločitve, kot so, kam bo šla - v zavetišče, k družini, dobremu prijatelju -, kaj mora vzeti s seboj - osnovne potrebščine za preživetje, nekaj oblačil za prve dni, vozniško dovoljenje, poročni list, če se namerava ločiti. Vse je treba dobro premisliti in oditi. Pogosto bodo trpinčene ženske povedale, da se bojijo za življenje, in ta njihov občutek moramo vedno vzeti resno! Ko odidejo, storilec ne sme vedeti, kje so. Potem je možno raziskati, kaj se je dogajalo in kaj lahko naredimo, da bo žrtev varna. Če so storilci odprti za možnost pomoči, rešujemo tudi njihove težave, kot so zloraba substanc ali težave v duševnem zdravju."

Katere težave imajo običajno storilci?

"Veliko je možnosti, lahko so manično-depresivni, lahko imajo psihoze, depresijo, težave z zlorabo substanc, kot sta alkohol in droga, odvisnost od iger na srečo, kjer izgubijo veliko denarja ... Vse to kreira stres doma, vsak tip stresa pa je za družinsko nasilje slab."

Ali imajo tudi žrtve kakšne tipične psihološke značilnosti?

"Žrtve družinskega nasilja imajo pogosteje depresije, več anksioznih motenj, posttravmatskih stresnih motenj. Tu gre za podobno vprašanje, kot je, ali je bila prej kura ali jajce. So imele osebe te motnje že prej, še preden so bile v takem razmerju, ali jih je povzročilo nasilje? Najverjetneje jih je povzročilo nasilje, ampak morda nekateri storilci izberejo ranljivo žrtev, morda že izberejo nekoga, ki mentalno ni tako stabilen, in potem postane samo slabše."

Bržkone gre pri zdravljenju tako žrtve kot storilca nasilja za dolgotrajen proces?

"Ja. Če žrtve ne zdraviš pravilno, je možnost reviktimizacije, torej, da bo ženska, ki jo je partner obravnaval nasilno, končala v novem razmerju z enakim vzorcem, visoka. S pomočjo različnih terapij moramo žrtev opolnomočiti. Tudi storilec potrebuje zdravljenje, najprej moramo ugotoviti, zaradi katerih dejavnikov je nasilen, ali so to zloraba substanc, težave v mentalnem zdravju, prepričanje, da si ženska ne zasluži, da bi bila lepo obravnavana in mora pač samo ubogati moža ..."

Lahko nasilneže prepoznamo že zelo zgodaj, denimo med otroki v vrtcu?

"Poznamo določene dejavnike tveganja. Otroci se še vedno razvijajo, zato je nemogoče reči, da bo osemletnik, ki ustrahuje druge otroke, krade ali počne kaj podobno nezaželenega, pri 24-ih postal kriminalec. Lahko pa opazimo dejavnike tveganja v zgodnjem otroštvu in kot družba zmanjšujemo tveganje, da bi posamezni otroci končali na neželeni poti. Če imajo starši otroka, ki se antisocialno vede, potrebujejo pomoč."

Kako lahko starši prepoznajo neugodno vedenje?

"Otrok, ki se zelo upira, ne uboga, odreagira ob najmanjši zahtevi staršev, ko mu starši rečejo, da mora obuti čevlje, nase potegne pozornost z burnim odzivom, v kombinaciji z antisocialnim vedenjem, kot so kraja, laganje, prepiranje z drugimi otroki, ustrahovanje drugih otrok ... Pravzaprav karkoli, kar ni socialno vedenje. Zelo pomembno starostno obdobje za intervencijo v potencialni razvoj antisocialnega vedenja je obdobje med šestim in dvanajstim letom. Pri nas smo implementirali kar nekaj učinkovitih starševskih programov za pomoč staršem s težavnimi otroki, da postanejo boljši starši, da se nekako prepričajo, da otrok ne bo več razvijal antisocialnega vedenja. Dva izmed programov sta bila razvita v Severni Ameriki, mi smo ju prilagodili nizozemski situaciji in mnogo staršev in otrok žanje koristi od obeh in dobiva pravo pomoč. Programi trajajo tri mesece, starši in otroci imajo tretma vsak teden. Preventiva je vedno boljša kot to, da gredo stvari narobe."

Lahko gledanje nasilnih filmov ali igranje videoiger z nasilno vsebino njihovo vedenje še poslabša?

"Same po sebi nasilne videoigre nimajo vpliva. Vse je odvisno od osebnosti posameznega otroka. Če ima otrok težave z obvladovanjem jeze ali razvija antisocialno vedenje, potem lahko gledanje nasilnih filmov ali igranje iger okrepi takšno vedenje. Gre za interakcijo. Igranje videoiger z nasilno vsebino ne napoveduje tega, ali bo nekdo postal kriminalec, saj bi sicer veliko več ljudi postalo kriminalcev, ker veliko otrok igra videoigre."

Pogosto ob različnih tragedijah poslušamo, da so sosedje ali prijatelji vedeli, da se nekaj dogaja, ukrepal pa ni nihče. Kako se pravilno odzvati ob nekaterih opozorilnih znakih, kdaj nas mora skrbeti, da se v neki družini dogaja nasilje?

"Zelo težko je vedeti, kaj se dogaja za štirimi stenami. A če imaš prijateljico in opaziš, da se je, odkar je v novem razmerju, začela spreminjati - te spremembe so včasih prav nenadne -, recimo, da nenehno gleda na telefon, ker ji morda novi partner ves čas pošilja sporočila, ji sledi, preverja, kaj počne, je najpomembneje postaviti vprašanja. Ne vprašamo, ali je novi partner nasilen do nje, ampak postavljamo odprta vprašanja. Poveš, katere spremembe si opazil, in vprašaš, ali ti lahko pove, kaj se dogaja. Ne pričakujem, da bo splošna javnost postala forenzičen psiholog, to ni mogoče! Biti občutljiv za signale, ki v nas zbudijo skrb, in izraziti, kaj opažaš, in to deliti z osebo, pa se da. Vprašajte in ne ponujajte odgovorov, vprašanje naj bo odprto in boste videli, kaj se bo zgodilo."

Se o nasilju že dovolj govori ali je še vedno tabu tema?

"Če sodim po svoji državi, je še vedno velik tabu, pogosto ga pometemo pod preprogo. Ljudje te teme ne marajo. Če kaj opaziš, namreč moraš nekaj storiti, ti pa ne veš, kaj bi. Včasih te nasilje nad drugim morda sooči z lastno izkušnjo nasilja iz primarne družine, morda iz preteklega razmerja. Zanimiv je paradoks, da ljudje radi gledajo nasilne filme, serije o preiskavah na kraju zločina, ampak če se nasilje dogaja v njihovem osebnem življenju ali blizu doma, se radi distancirajo od njega. Po eni strani fascinacija z nasiljem, po drugi zanikanje."

Ko ste ravno omenili - zakaj so kriminalne serije tako uspešne, gledane?

"Mislim, da so ljudje očarani nad ekstremnim vedenjem. Tovrstne serije so neverjetno romantizirane, zelo nerealistične. Nikoli ne gledam detektivk ali tovrstnih programov, ker primeri iz resničnega življenja niso tako preprosti, kot jih prikazujejo."

Pogovarjali sva se o tabujih. Je o spolnem nasilju, ki vključuje dva tabuja, torej seksualnost in nasilje, še posebno težko govoriti?

"Stvari se nekoliko spreminjajo, a zelo počasi. Pri nas se o spolnem nasilju zdaj veliko govori. Gibanje #MeToo je prineslo spremembe, razkriva se veliko škandalov, še posebno v medijih, ko so nekateri producenti in direktorji spolno zlorabljali kandidatke šova The Voice of Holland in podobno. Pri nas se zdaj o tem povsod govori in moškim to ni preveč všeč. Običajno so namreč ženske viktimizirane, storilci pa dominantni moški, vodje."

Posebno boleče so najbrž zgodbe o nasilju nad otroki. Kako kot sodna izvedenka v primerih nasilja v družini najdete ravnovesje med tem, da otrok potrebuje starša, mamo in očeta, hkrati pa tudi varno okolje?

"Zelo dobro vprašanje. Vedno gledam na primere na individualni ravni. Idealno je, če ima otrok lahko kontakt z obema staršema, tudi če sta recimo ločena. Vedno pa je na prvem mestu varnost! Prepričan moraš biti, da je varno za otroka, da je s staršem. Če ni varno, mora kontakt potekati pod nadzorom strokovnjaka ali pa mora starš najprej spremeniti vedenje in opraviti terapijo, da bo dober starš. Raziskave kažejo, da imajo storilci, ki popolnoma nadzorujejo partnerko, pogosto pomanjkljive starševske sposobnosti. Lahko pretirano nadzorujejo tudi otroka, so preveč kaznovalni, ne dovolj topli in sprejemljivi. Nekateri od teh staršev potrebujejo le trening starševstva, da vedo, kako pravilno starševati. Včasih pa je lahko tudi žrtev nasilja prav tako slab starš, če je na primer depresivna ali v slabi koži, in prav tako potrebuje pomoč pri vlogi starševstva."

Fizično nasilje nad otroki najbrž lahko prej opazimo. Kaj otroka boli bolj, klofuta ali psihično nasilje? Se med nasilje šteje tudi kričanje na otroka?

"Ljudje imajo vsekakor veliko različnih mnenj o tem, kaj je dobro starševstvo. Vemo pa, da je čustvena zloraba prav tako škodljiva kot fizična zloraba in ima pogosto resnejše psihološke posledice. Če mama ali oče otroka vsak dan zmerja, da je idiot, neumen, slab otrok, se sam pred tem težko ubrani. To takoj vpliva na njegovo samopodobo, občutek ima, da ni ljubljen, ne čuti, da je vreden. Raziskave kažejo, da ima čustvena zloraba od vseh tipov zlorab, tudi fizične in spolne, najmočnejši vpliv na kasnejše težave v duševnem zdravju. Starši otroka klofnejo, ko je naredil nekaj narobe, ukradel piškot ali udaril drugega otroka. Otrok tak udarec - če se dogajajo vsak dan in so grobi, je to vsekakor zelo slabo - kot odziv na neko nepravilnost še lahko nekako razume. Tudi spolna zloraba, za katero po večini mislimo, da je zelo slaba, se zgodi v nekem časovnem obdobju, čustvena zloraba pa običajno poteka veliko časa. Težava nasilja nad otroki pa je, da je komorbidnost zelo visoka, velika možnost je, da bo otrok, ki je žrtev čustvenega nasilja, tudi fizično ali spolno zlorabljen. Zlorabe gredo pogosto z roko v roki. Če bi lahko ustavili zlorabe otrok, bi imeli zelo drugačno družbo. Če si bil kot otrok priča nasilju, če je bilo to normalizirano in si odrasel z razmislekom, da je to okej, boš morda s svojimi otroki počel isto. 'Če sem bil sam tako vzgojen in sem izpadel v redu ...'

Res je, da moraš otroku postaviti meje, preprečiti, da ne počne nekaj slabega, a je pomembno, kako boš to naredil. Tega se lahko tudi naučiš v dobrem programu treninga starševstva. Naučiš se, kako otroku povedati, da nekaj ni v redu, kako otroka ustaviti. Pri treningih starše naučimo tudi nagrajevati dobro vedenje, kar je zelo pomembno in nanj mnogi pozabijo. Otroci imajo radi nagrade in te so lahko spodbudne. 'Poberi igrače, pripravili se bomo za večerjo.' Če pospravi, ga pohvalimo, če ne, ga opozorimo, da naj igrače pospravi v naslednji minuti, če ne bo moral nekje v miru razmisliti o svojem dejanju ali pa ne bo dobil keksa po obroku in podobno. Slabo vedenje ima posledice in o teh ga prej posvarimo. Zelo pomembno za dobro starševstvo je, da teh stvari ne izrekaš z jeznim tonom. Povej jih mirno. Da starš ostane miren, je zelo pomembno, četudi ne mara otrokovega vedenja, se mora obvladati. V mnogih treningih starševstva starši igrajo vloge, starša morata vaditi vedenje in odziv na to, da otrok ni ubogljiv. Starši se naučijo, kako gladko lahko poteka obvladovanje situacije, običajno so očarani nad učinkovitostjo. Ne moreš dobiti diplome, ki bi te pripravila na starševstvo, obstajajo pa nekateri zelo dobri starševski programi, kjer se naučiš različnih spretnosti in lahko po tem doživljaš veliko več zadovoljstva v interakciji s svojim otrokom."

Ukvarjate se tudi s psihološkimi forenzičnimi ocenami, psihopatijo, na začetku ste omenili osebe z borderline in narcisističimi značilnostmi. Zdi se, da veliko takih oseb lahko vidimo v politiki in gospodarstvu, pogosto jih dojemamo kot uspešne, močne osebnosti.

"Ne moremo reči, da je vsaka uspešna oseba narcisistična. Vseeno pa mislim, da ima vse skupaj opraviti z individualizmom, ki je v družbi nagrajen. Mnogi so nagrajeni za uspeh, pa če pri tem ignorirajo interese drugih ali imajo pomanjkanja empatije. To moramo na ravni družbe spremeniti in se spet obrniti v skupnost. Individualizem sicer ni popolnoma napačen, dobra družba je zgrajena iz individualistov, ki so dobro ozaveščeni, izobraženi, ki želijo imeti vpliv. A družba bi morala začeti nagrajevati socialno odgovornost med ljudmi v najširšem pomenu besede. Direktorje in delničarje podjetij zanima le dobiček, a bi jim moralo biti enako pomembno to, da podjetje ne uničuje okolja, da dobro skrbi za svoje zaposlene, da jih dobro plača, da jim ponudi storitve, kot je varstvo otrok ... Nimamo planeta B, če bomo uničili tega, smo kot človeštvo izgubljeni. Individualni uspeh in ustvarjanje velikega premoženja sta pogost cilj obdobja individualizma, moderna, a napačna ideja. Živeti bi morali s planetom namesto na planetu! Narcisistični pristop k življenju je nevzdržen, kultura "jaz, jaz, jaz" je kriva za veliko sedanjih kriz, kot so vojna v Ukrajini, klimatske spremembe, razlike med bogatimi in revnimi, ki povzročajo migracije ..."

Kakšen univerzalen nasvet za psihološko blagostanje ljudi?

"Življenje je dandanes lahko precej zapleteno, grobo. Veliko je eksistencialnih groženj, ki lahko na posameznika delujejo stresno. Pomembno je vedeti, da lahko pomagaš drugim šele, ko se sam počutiš duševno zdrav. Skrb za lastno zdravje vključuje tako dovolj spanja kot omejevanje popitega alkohola. Pomembno je razviti dobre sposobnosti skrbi zase, da si sposoben zaznati, kdaj si izčrpan, kdaj se ne počutiš dobro, in si nato zmožen sprejeti ustrezne ukrepe, na primer počitek ali hojo v gozdu. Vemo, da je duševno zdravje povezano z življenjskim slogom, zato moramo telovaditi - teči, dvigovati uteži, izvajati jogo -, tako ostaja naš sistem aktiven, v možgane pride več endorfinov in se bomo veliko bolje počutili. Če je posameznik zelo pod stresom, naj ne gleda preveč novic, ker se bo počutil le še slabše. Včasih moramo odložiti telefone, odmisliti, kaj se dogaja v svetu, in le ostati znotraj lastnega mehurčka. S tem ni nič narobe, včasih moraš to storiti, da si opomoreš in se spočiješ."