(INTERVJU) Rebecca Bresnik: Vesolje je tvegan posel

Urban Červek Urban Červek
28.12.2019 05:33

Strokovnjakinjo za vesoljsko pravo s Slovenijo povezuje njen mož, Randolph James “Randy” Bresnik, vojaški pilot in astronavt slovenskih korenin - v ZDA sta odšla njegova prababica in pradedek.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Andrej Petelinšek

Medtem ko je Randy Bresnik dejansko bival na Mednarodni vesoljski postaji, pa se Rebecca Bresnik z vesoljem ukvarja na nekoliko drugačen način - pri Nasi se kot pravnica ukvarja z vesoljskim pravom. Tokrat je v Slovenijo prišla v okviru Fulbraight specialist programa preko zunanjega ministrstva ZDA in ameriške ambasade v Ljubljani. V Sloveniji je ostala dva tedna, v tem času pa je opravila številna predavanja s področja vesoljskega prava in obiske, mi smo se pogovarjali neposredno po predavanju študentom prava pravne fakultete v Mariboru.
Kaj je naše študente najbolj zanimalo? Kaj so vas vprašali?
"Moja prezentacija se začne s predstavitvijo osnov glede vesoljskih pogodb. Potem sem jim povedala, kakšni so načrti raziskovanja vesolja ZDA. Kot veste, je naš načrt, da odidemo spet na Luno in od tam na Mars. Študenti so imeli številna vprašanja, čudoviti so bili, intenzivno so sodelovali. Vprašali so vse od tega, kdo je lastnik Lune, do raziskovanja vesolja."
Lahko poveste kaj več o svojem strokovnem delu?
"Veliko časa posvetim delu na področju mednarodnih sporazumov v povezavi z Mednarodno vesoljsko postajo. Kot veste, pri tej sodeluje več partnerjev, Nasa, Evropska vesoljska agencija, kanadska vesoljska agencija, japonska vesoljska agencija in ruska vesoljska agencija. Da lahko sodelujemo, imamo sklenjene sporazume. Moja naloga so pravni vidiki teh sporazumov.
Naslednji velik projekt, s katerim se ukvarjam, je vrnitev na Luno do leta 2024. Ne želimo poleteti le neposredno iz ZDA do Lune, ampak nameravamo vzpostaviti platformo, podobno Mednarodni vesoljski postaji, le veliko manjšo, ki bo krožila okoli Lune. Od tod bodo šli astronavti na Lunino površje. To nam bo omogočilo izvedbo več misij na Luno in nazaj, lahko bomo vzdrževali bolj trajno prisotnost, saj se bodo astronavti vračali le do postaje v orbiti Lune. To nam bo omogočalo izvedbo več vrst poletov na Luno, na več različnih območij. Prav tako predavam vesoljsko pravo na pravni fakulteti v Houstonu."
Vesoljsko pravo. Glede katerih vprašanj je ta hip največ strokovne razprave?
"Dva največja izziva oziroma najbolj kontroverzni zadevi so gotovo vesoljske smeti in lastništvo surovin, ki bi jih nakopali na drugih planetih. Vesoljske smeti so vedno bolj aktualne, saj predstavljajo vedno večjo nevarnost s povečevanjem aktivnosti v vesolju. Vse večja aktivnost v vesolju prav tako povzroča vse več vesoljskih smeti. Trenutno nimamo nobenega pravno zavezujočega sporazuma za zmanjševanje nastanka vesoljskih smeti. ZDA imajo svoje smernice, prav tako EU. Vsi smo dobri pri sledenju tem smernicam, ampak te niso pravno zavezujoče. A ko se v vesolje podaja vse več entitet, tudi iz zasebnega sektorja, potrebujemo način, kako urediti to področje. Da bi zmanjšali nastajanje vesoljskih smeti, je treba predvideti, kdo je odgovoren za njihovo odstranjevanje, kdo bo to plačal in kakšni bodo mehanizmi, ki bodo akterje prisilili v spoštovanje pravil.
Druga pomembna zadeva je, kot sem rekla, pridobivanje surovin z drugih planetov. Pred 50 leti si nismo niti predstavljali, da bi bilo kaj takega sploh mogoče. Sedaj ugotavljamo, da možnost mogoče obstaja. Predvsem na površini Lune. Pogodba o raziskovanju in uporabi vesolja (uradno Pogodba o načelih, ki urejajo dejavnosti držav pri raziskovanju in uporabi vesolja, vključno z Luno in drugimi nebesnimi telesi, op. p.) ima v drugem členu določilo, da ne more biti nacionalnih zahtev po lastništvu nebesnih teles ali Lune ("Države si vesolja, vključno z Luno in drugimi nebesnimi telesi, ne morejo prisvojiti z zahtevo po suverenosti, uporabo ali zasebno ali kako drugače", op. p.). Torej si države ne morejo lastiti površine planetov.

Andrej Petelinšek
Profimedia
Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta