(INTERVJU) Sebastian: Hočem nazaj življenje, ki ga je vredno živeti

Ob podatku, da je od uspešnice Hočem to nazaj minilo že 20 let, mi je postalo slabo. Pa vam?

"Tole pa je iskren začetek! No, ni mi postalo ravno slabo, je pa res, da je 20 let noro dolgo obdobje. Vsako leto 23. september obeležim kot mini rojstni dan in plesalkam in takratni ekipi pošljem sporočilo. Ta dan res dojemam kot rojstni dan, ker se je zaradi njega moje življenje v celoti zapeljalo v popolnoma drugo smer; brez tega bi danes najverjetneje bil profesor angleškega jezika na kateri od mariborskih šol."

Bilo je ob zatonu zlate dobe fantovskih skupin, ko ste udarili kot solo izvajalec. Mlad, svež, nekako nedolžen.

"Takrat je v svetovni glasbi vladal trend najstniških izvajalcev, v Sloveniji pa je bilo to področje precej siromašno, sploh pa ni bilo mladega solo izvajalca, ki bi pel, nastopal in deloval po takratnih merilih svetovnih trendov pop produkcije. Ujeli smo čarobni vlak in iz mene naredili prvo iskro, ki je zanetila kasnejši požar slovenskega najstniškega popa."

Se še spomnite tistega dne, preden ste stopili na oder v oddaji Miss Slovenije 2000 in postali Sebastian, verjetno najbolj priljubljen mlad moški izvajalec, kar smo jih kdaj imeli?

"Celo otroštvo sem vedel - pozor: vedel, ne upal -, da bom stal na odrih. Ves čas sem nastopal v šoli, vadil avtograme in se nekako gibal v to smer. Vedno sem želel peti in z glasbo sem bil tako obseden, da sem celo spal ob poslušanju radijskih postaj. Ko se po vseh teh dolgih letih sanjarjenj zgodi tako velik dogodek, kot je premierni nastop v najbolj gledani televizijski oddaji v celem letu, se ti seveda v spomin vtisne prav vsak trenutek. Spomnim se vaje, generalke in kako mi je Stojan Auer tik pred odhodom na oder zaželel vso srečo. Pred začetkom pesmi sem stal za kulisami in si mislil: Prosim, spustite me že na oder! Občutil nisem niti kančka treme, le nepopisno željo, da končno pokažem, za kaj smo toliko mesecev trdo garali."

Ste slutili, kaj se bo zgodilo?

"Kje pa, največji paradoks je tako ali tako ta, da se zvezdniki — iskreno povedano — sami sebi ne zdimo nič posebnega. Že takrat sem bil garač in moj fokus tistega dne je bil vse oddelati brez napake. Kje pa sem se ukvarjal s tem, kaj bo sledilo ali da me bodo mediji in publika v samo dobrih dveh minutah premiernega nastopa pograbili tako zelo, da bom že naslednji dan imel prvo uradno fotografiranje. Si predstavljate shizofrenost situacije, ko na eni strani živiš čisto normalno življenje in hodiš na faks, na drugi strani pa si največja pevska zvezda v državi. Sledili so nešteta zvonjenja pred domačimi vrati in klici ob najbolj nemogočih urah, bivakiranja pred hišo, kričanja pod oknom ... sebi pa sem se zdel čisto običajen fant."

Zakaj je prav Hočem to nazaj tako zelo uspela?

"Uh, ko bomo odkrili to formulo, bodo padali zimzeleni hiti eden za drugim. Verjetno smo ujeli pravi trenutek in pravo osebo s pravim obrazom predstavili s pravo pesmijo na pravi način ob pravi priložnosti. Preprosto, a ne? Pri celotnem paketu je bilo čisto vse narejeno pravilno: od udarne pesmi in belega outfita preko odrskega nastopa, deškega videza in obnašanja do ogromne ekipe, ki je v zakulisju poganjala celotno dobro naoljeno mašinerijo. Imeli smo srečo, da je naš občutek za stvar bil točno tisto, kar je publika takrat iskala."

Vprašanje bo zvenelo nekako čudno, a kdo je bil Sebastian pred oddajo Miss Slovenije 2000?

"Tihi mišek. Zelo rad sem stal na odru in vedno sodeloval na šolskih predstavah, a v normalnem okolju sem bil tih, miren, priden in precej introvertiran. Odlično sem se znašel s starejšimi od sebe in precej slabše navezoval stike z vrstniki, ki niso bili v mojem ožjem prijateljskem krogu. Zasluga gre prav mojemu javnemu življenju in glasbi, da sem se bil prisiljen naučiti vsega, kar mi je bilo tuje: družabnosti, komunikacije, navezovanja stikov z nepoznanimi ljudmi in na splošno spopadanja s prepoznavnostjo."

Najbolj zvezdniški spomin na tiste čase?

"Spomnim se, ko mi je za rojstni dan poštar prinesel polno poštarsko vrečo pisem z voščili, še danes ne morem pozabiti njegovega šokiranega izraza. Pa reševanja v blindiranem avtomobilu iz zakulisja koncerta, ker so bili vsi izhodi zatrpani z oboževalci. Spomnim se tudi nastopa v Kopru, ko smo bili zbrani vsi glavni pevci tistega časa na skupnem koncertu, večtisočglava publika pa je ves čas nastopov drugih skandirala "Se-ba-sti-an!". Pa organizatorja, ki si je prišel ogledat prav ta nastop, ker je nekaj tednov kasneje organiziral moj koncert v Postojni, a je po videni evforiji skoraj odstopil od organizacije, ker ni vedel, ali bo lahko zagotovil zadostno varovanje za tako maso ljudi."

Kdaj vam je postalo jasno, da vam je zares uspelo?

"V nekem trenutku sem bil na vrhu lestvice najbolj priljubljenih slovenskih zvezdnikov in hkrati na prvem mestu lestvice najbolj nepriljubljenih zvezdnikov. No, najkasneje takrat, ko se zgodi slednje, veš, da ti je uspelo. Sicer pa so prodajne številke govorile zase. Spomnim se Jurke Fisher, ki me je kot piarovka založbe MenArt Records poklicala in sporočila: "Sebastian, čestitam, album Hočem to nazaj! je najbolje prodajan album v državi." Ali ko me je poklicala menedžerka in potrdila 30. celourni nastop v mesecu dni. Rekla mi je: "Sebastian, boš zdržal? Ne upam več potrjevati; od zdaj te pokličem za vsakega nadaljnjega in se sam odloči." Končna številka je bila 52 nastopov v samo mesecu dni."

Ostati zanimiv in hkrati ne spuščati radovednežev v svojo spalnico. Kako je mogoče krmariti med tem?

"V Sloveniji se kar da voziti tale slalom. Vedno sem želel ostati bolj zaseben kot javen, to ni bila skrivnost, od novinarja sem vedno pričakoval spoštovanje mojih meja. Večinoma je bilo sodelovanje korektno, seveda pa so se vedno našli kakšni bolj predrzni."

Ste si na kakšni točki šli na živce?

"Morda okoli tega, da sem pogosto potlačil sebe in zaradi podobe prijaznega najstniškega pevca z nasmeškom na obrazu naredil kaj, kar mi res ni bilo pogodu. Na neki točki ne dovoliš več vsega, kar komu pade na pamet — ne, ker bi bil zloben, ampak, da si ostaneš zvest. Prav tako sem dobival pisma o tem, da kaj ni bilo v redu, da sem slab vzor ... V takih situacijah je pomembno reči si: Hej, tukaj sem, da po svojih najboljših močeh živim svoje življenje, vzgoja vaših otrok pa je vaše delo. In ko pogledam razgaljene in tresoče videospote nekaterih dandanašnjih tujih pevcev, je to, kar smo imeli mi, res nedolžno."

Vaša čarobna formula se je imenovala Zvone Tomac-Natka Geržina. Kaj sta ta dva takrat bolj "štekala" od drugih?

"Da je treba pogledati prek meja, da se lahko ponudba nadgradi. Internet je bil takrat v razcvetu in vsi smo spremljali nastope svetovnih zvezd na raznih podelitvah nagrad, del tega smo se trudili pričarati tudi slovenski publiki. Predvsem pa smo vsi trije brez kančka dvoma verjeli v našo zgodbo — in tako je vse eksplodiralo."

Je bila to poslednja zlata doba slovenskega popa?

"Verjetno poslednja zlata doba slovenskega popa, kot si ga predstavlja najina generacija. A imamo dobre mlade producente in izvajalce, ki poleg umetniške note obvladajo tudi posel, kar glasba danes je. Ali je to dobro ali slabo, je težko reči, a čas bo pokazal, ali bodo današnje pesmi preživele svoj čas. Vsekakor je za to, da neka pesem postane zimzelena, potrebne tudi nekaj sreče."

Zdi se, da ste se glasbe nasitili. Danes se pri vas vse vrti okoli plesne šole in zumbe. Kaj se je zgodilo?

"Nisem se nasitil, a vsaka stvar sčasoma postane rutina. Začetna draž se umiri, ker si doživel že praktično vse, hkrati pa se ti telo začne umirjati. Glasbena kariera, kot sem jo imel, zahteva številne žrtve, ki jih publika ne vidi - po tri ali štiri celourne nastope na dan, kjer moraš na vsakem pokazati vse, četudi si utrujen, po tisoč prevoženih kilometrov na dan, lovljenje terminov, lokacij, fotografiranj … In na drugi strani praktično neobstoječe zasebno življenje. Plesna šola je bila racionalna odločitev, ker sem želel nekaj, kjer sem odvisen samo od samega sebe."

In potem pride trenutek, ko vas začnejo vabiti na nostalgično obarvane zabave in koncerte tipa Se še spomnite ... Občutljiva zadeva?

"Sploh ne. Prej se mi zdi noro lepo, ko vidim, da sem se dotaknil življenj cele generacije mladih in njihovih staršev in da po toliko preteklih letih še vedno živimo drug z drugim. Veliko raje imam, da me povezujejo s takratnim brezskrbnim življenjem kot z zdajšnjo izgubo vrednot in kaosom, ki mu je priča svet."

Končajva klišejsko. Hočete vse skupaj res nazaj?

“Hočem to nazaj se je zdaj vnel popolnoma nepričakovano, ljudje so posnetek pograbili sami. Statistika kaže, da ga je v samo tednu dni po 20 letih ponovno pogledalo skoraj deset odstotkov Slovencev. To je nora številka! Mnogi so mi pisali o brezskrbnih spominih, ki jim jih je nastop priklical, in prav to je moje sporočilo: ne gre zame in za moj kruh, preskrbljen sem; gre za to, da hočemo nazaj čas, ko smo bili skupaj, ko smo imeli vse, pa tega nismo znali ceniti, ko smo lahko brez strahu drug drugega objeli, si izkazali ljubezen, ko je bilo življenje pač preprostejše. Dovolj je bilo zapiranja in razdruževanja; imeli smo vse — ljubezen, raj, zdaj hočem(o) nazaj življenje, ki ga je vredno živeti."