(INTERVJU) Valentin Inzko: Zjutraj sem šel na grob Hatidže Mehmedović, opoldne sem podpisal zakon

Inzko je avstrijski diplomat slovenskega porekla, doma iz Celovca na avstrijskem Koroškem. V osemdesetih letih je bil tiskovni predstavnik konzulata v Beogradu, v devetdesetih pa veleposlanik v Sarajevu. Vmes je bil v Mongoliji in na Šrilanki in v prostem času prevajal dela Vaclava Havla. Leta 2009 je bil imenovan na mesto visokega predstavnika, s pričakovanji, da bo v šestih mesecih urad zaprl in organiziral umik mednarodne skupnosti iz Bosne. Po 12 letih je posle predal Christianu Schmidtu sredi viharja, ki ga je sprožila njegova odločitev, da podpiše zakon o kazenskem preganjanju poveličevanja vojnih zločinov in zanikanja genocida v Srebrenici.

Kje je ob vašem odhodu Bosna in Hercegovina v razmerju do Evropske unije?

"Bosna in Hercegovina je danes največja izvoznica evropskih politikov. Največja. Ministrica pravosodja Avstrije Alma Zadić je iz Tuzle. Končane ima študije na Univerzi Columbia, Univerzi v Piacenzi in Univerzi na Dunaju. Dela 180 na uro. Aida Hadžialić je begunka iz Foče. Bila je švedska ministrica za izobraževanje. Zdaj je v mestnem svetu Stockholma in verjemite, da bo v naslednji socialdemokratski vladi spet ministrica. V domu lordov v Londonu je Arminka Helić iz Gračanice. Prišla je kot begunka in končala London School of Economics. Za vodilo je vzela staro balkansko romsko modrost, da je dež boljši, ker po dežju pride sonce. Šla je delat k zunanjemu ministru v senci Williamu Haigu. Ko je postal zunanji minister, je bila njegova osebna sekretarka. Ima podjetje z Angelino Jolie in je v domu lordov. Dva švedska poslanca smo imeli med poslanci evropskega parlamenta. Jasenka Selimovića, ki je zdaj že bivši poslanec, in Anno Ibrišagić. Avstrijci smo izvozili Schwarzeneggerja. Koga je izvozila Slovenija? Seveda vrhunske športnike. Bosna je največja izvoznica talentov v politiki. Tukaj vidim začetek razmerja z EU. Ta čudovita dežela bi s takimi talenti lahko kmalu vzcvetela."

Kaj ste videli v Bosni in Hercegovini, ko ste tja prišli pred 12 leti, in kaj vidite danes? Kakšna je vaša izkušnja s to državo?

"Mnogotera. Tam sem bil med leti 1996 in 1999 tudi veleposlanik Republike Avstrije. Ko sem prišel v urad visokega predstavnika, je mednarodna skupnost že imela občutek, da Bosna lahko sama stoji na svojih nogah in lahko gre sama naprej v evroatlantske povezave. Brez tuje prisotnosti."

Pa je imela prav?

"Hitro sem videl, da obstaja veliko poskusov napada na državne institucije in na državo samo. Mirna ločitev, napad na centralno državno banko, napadi na davčno upravo in državno posest ali ustavno sodišče. Republika Srbska je denimo sklenila, da je vsa državna posest na njenem ozemlju njena posest. Reke, gozdovi in podobno. Uprli so se sodbi ustavnega sodišča, da je vsa lastnina nekdanje Jugoslavije lastnina države. Ustavno sodišče je bilo tarča napada, ker v njem sedijo trije evropski sodniki. Nemka, Švicarka in Romun. Zahtevali so njihovo odstranitev. Dayton pač določa, da so na sodišču trije tujci. Napadli so državno volilno komisijo. Moral sem braniti državne institucije in mislim, da sem bil uspešen. Morda niso vse vedno najbolj učinkovite, vendar obstajajo in delujejo."

Kako ste postopali?

"Pokonci sem držal interes mednarodne skupnosti za Bosno in Hercegovino. To ni bilo enostavno. S svojim polletnim poročanjem varnostnemu svetu Združenih narodov sem žerjavico ohranjal pri življenju. Poročal sem 25-krat. Njihov fokus sem držal na Bosni. Med konflikti namreč potekata konkurenca in tekmovanje za pozornost. Nekateri konflikti so starejši od bosanskega. Recimo Kašmir. Nekateri pa so sveži. Libija, Jemen, Južni Sudan, Venezuela. Begunci. Predvsem pa obstajajo večji konflikti od bosanskega. Bližnji vzhod in Afganistan. V Bosni hvala bogu ni mrtvih, zato tam nista CNN in New York Times. Zaradi tega smo lahko srečni, vendar zaradi tega tudi ni enostavno ohranjati zavzetosti mednarodne skupnosti za rešitve. Manjši konflikti so z večjimi nekako v konkurenci in se umikajo v ozadje. To je normalno."

Kaj ste naredili?

"Povsod sem ljudi prepričeval, naj bodo pozorni na Bosno in Hercegovino. Imel sem 200 službenih potovanj. Dvanajstkrat sem bil v Nemčiji. Govoril sem v nemškem parlamentu, v odboru za zunanjo politiko, štirikrat sem bil v kabinetu Angele Merkel. Govoril sem z njenim zunanjepolitičnim svetovalcem, Christophom Heusgenom, ki bo zdaj prevzel münchensko varnostno konferenco. Na kratko sem srečal tudi Angelo Merkel. Vedno sem jih prosil: 'Angažirajte se!' Moral sem se boriti za njihovo pozornost. 'Koliko nemških vojakov je v Bosni in Hercegovini?' sem jih šaljivo vprašal. 'Ne vemo,' je bil odgovor nekaterih. 'Nekaj jih pač je.' Odgovoril sem jim, da se motijo. 'V Bosni in Hercegovini ni nobenega nemškega vojaka.' V Maliju v Afriki pa so. Na srečo niso bili užaljeni. Silil sem naprej. 'Koliko je po vašem mnenju tam vojakov iz Čila?' Niso vedeli. Povedal sem jim. 'Dvajset.' Moral sem jim reči, da nekaj ni v redu. Rotil sem jih, naj se posvetijo Bosni in ji pomagajo v EU. Odgovorili so mi, da še ni zrela. Opozoril sem jih, naj mislijo na svojo varnost."

Ali ni Bosna nevarna predvsem sama sebi?

"Varnost Bavarske, Nemčije, Avstrije, Slovenije se začne na Balkanu. Iz čisto egoističnih razlogov bi se vsi mi morali brigati za Balkan. Ne samo za Mali. Poglejte zadnji atentat na Dunaju. Novembra so bili tam štirje mrtvi. Orožje je prišlo z Balkana. Storilec je prišel z Balkana. Iz Severne Makedonije. Bataclan v Parizu, Maelbeek v Belgiji nekaj let prej. Orožje je prišlo z Balkana. Mamila, orožje, kriminal in trgovina z ljudmi gredo mnogokrat čez Balkan. Interes Nemčije in naš interes mora biti, da se tam stvari uredijo."

So leta 2009 v Evropi tako razmišljali?

"Imel sem tri izhodišča in tri omejitve. Uresničiti smo morali agendo pet plus dva. Urediti smo morali državno in vojaško lastnino, zagotoviti pravno državo, poskrbeti za fiskalno situacijo in Brčko. Poleg tega sta bila še dva pogoja. Bosna je morala podpisati dogovor o stabilizaciji in asociaciji ter dobiti pozitivno oceno politične situacije."

To so bili pogoji za kaj?

"Da se zapre urad visokega predstavnika. Nekateri so mislili, da je za to potrebnih šest mesecev in da bom jaz tisti, ki bo pospravil pisarno. Zdelo se je, da so to preproste stvari. Pogledati je bilo treba, kaj od jugoslovanske državne lastnine pripada Bosni, in predati lastnino zveznega jugoslovanskega sekretariata za obrambo ministrstvu za obrambo Bosne in Hercegovine. Vendar sem takoj na začetku videl, da položaj sploh ni tako enostaven in da ne morem dati pozitivne ocene. Zaprtje urada visokega predstavnika ni prišlo v poštev. Pogoj je bil tudi, da imamo v prihodnje manj Daytona in več Bruslja. To zelo pozdravljam. Od Daytona je minilo 25 let, prihodnost je Evropska unija. Ideja je bila, da bo v Bosni in Hercegovini lokomotiva EU, ne pa visoki predstavnik ali mednarodna skupnost. Tretja iztočnica je bilo lokalno sprejemanje odločitev. Vpeljal jo je Wolfgang Petritsch. To je dober princip. Janez Potočnik je izdal knjigo o dosežkih in pripravljenosti Slovenije za vstop v EU. Pokazal je, kaj vse je Slovenija sama naredila, da je lahko postala polnovredna članica EU. Ta princip je dobro deloval tudi na Baltiku, v Estoniji, Litvi in Latviji. Vendar Baltik ni Balkan. Na Balkanu ta sicer dober koncept ni bil najbolj uspešen, predvsem ni bil dovolj hitro izpeljan."

To ste vi dobili v roke?

"Da, takšen je bil položaj pred 12 leti. Prvih 10 do 12 let je bilo izredno uspešnih. Ministrstvo za obrambo je bilo tedaj že staro nekaj let. Sprejeli so skupno zastavo, prej so bile tri. Vse je bilo pomnoženo s tri. Potni listi, valute. To se je spremenilo. Bosna je dobila skupno himno, le da je še vedno brez besedila. Dobila je učinkovito davčno upravo. Mejna policija je priključena na schengenski računalnik in je enotna na vseh mejnih prehodih. Ko sem leta 1996 kot veleposlanik Republike Avstrije prišel v Bosno in Hercegovino, so bile na mejah vreče s peskom ali pa nič. Nisem verjel, da bomo kdaj videli skupno ministrstvo za obrambo. Bilo je 400.000 demobiliziranih vojakov, tri armade, dve ministrstvi za obrambo. Nisem verjel, da bo vse to mogoče spojiti v eno ministrstvo. Hkrati je bil to trenutek, ko je mednarodna skupnost začela v Bosni opuščati svoj robustni pristop, kajti najprej je bil pristop robusten, predpisujoč, potem pa bolj zadržan. Prehitro so opustili povojno politiko angažiranosti. Popuščati bi morali postopno in opravljati nadzor. Končalo se je obdobje velikih korakov. Mednarodna skupnost je rekla, naj Bosna in Hercegovina odvrže bergle in poskusi shoditi, hoditi sama. Moj naslednik Schmidt bo morda ponovno uvedel bolj robustno fazo, v kateri bo predpisoval več kot jaz. Postavil naj bi tudi natančne roke. Vendar to prepuščam njemu. Njegov mandat je treba strogo ločiti od mojega."

Ali je Richard Holbrooke, ko je v daytonskem sporazumu Srbski krajini dal status republike, dejansko ustvaril notranjo mejo v sami Bosni?

"Holbrooke je sam priznal, da je z imenom napravil napako. Znotraj države, na medentitetni liniji, pa so nekateri pričakovali situacijo, kakršna je pri Severni in Južni Koreji. Tako je vsaj pisalo v Washington Postu. A hvala bogu je ta linija popolnoma pretočna. Prispevek k svobodi prometa je dal tudi urad visokega predstavnika, ki si je izmislil nevtralne registrske tablice na avtomobilih, pri čemer se uporablja samo sedem črk, ki so v cirilici in latinici iste. In kombinacija številk."

Zakaj je Republiki Srbski dal navidezno državni status?

"Ker sicer Slobodan Milošević verjetno ne bi podpisal sporazuma. Vendar to ni ključen problem Bosne. Bavarska se imenuje Freistaat, Svobodna država Bavarska. Teksas in Kalifornija sta državi. Bistvena razlika je v tem, da priznavata Washington. Bavarska priznava Berlin. Milorad Dodik pa noče priznavati Sarajeva. Še ena finesa. Če imamo Federacijo Bosne in Hercegovine, bi se morala tudi Republika Srbska imenovati drugače. Morala bi biti Republika Srbska Bosne in Hercegovine. Tako pa so njej dali ime republika, Bosni in Hercegovini kot skupni državi pa so ga odvzeli. Napaka. Holbrooke je tik pred smrtjo to priznal in obžaloval. Ampak imamo, kar imamo."

Ali Republika Srbska deluje kot država v državi?

"Pripravljajo se na to. Mislim, da ima slovenska vojska 5000 aktivnih vojakov, Republika Srbska pa ima 6000 dobro oboroženih policistov. Ti imajo dolge cevi, ki jih ima drugače samo vojska. Policija ima kratke cevi in pištole. Imajo svoje ministrstvo za evropsko integracijo in mednarodno sodelovanje. Čez noč to lahko spremenijo v zunanje ministrstvo. Tako kot je Slovenija v bivši Jugoslaviji imela republiški sekretariat za odnose s tujino. Majhno zunanje ministrstvo. Imajo svoja predstavništva v Sankt Peterburgu, na Dunaju, v Washingtonu, Izraelu in še kje. Nedvomno se pripravljajo na pravi trenutek. Tega Milorad Dodik niti ne skriva. Vendar so hkrati nekatere pristojnosti samo državne. Po Daytonu je recimo zunanja politika pristojnost države Bosne in Hercegovine. Zunanja trgovina, civilne zadeve, migracijski tokovi, valuta, davki. Oni imajo lahko karkoli, vendar bi morali priznati Bosno in Hercegovino kot državo, Sarajevo kot glavno mesto in pristojnosti države, ki jih je v resnici zelo malo. Ampak tega nekateri nočejo."

Koliko ste vplivali na to, da je BiH ostala celovita država? Kakšno moč ste sploh imeli v rokah?

"Prejšnji konec tedna sem bil na poroki v Mostarju. Nekdo mi je rekel: 'Nama je lepše sa vama.' Boljše je, če ste tukaj. Dali smo jim občutek varnosti. Šeststo vojakov, kolikor jih je zdaj razmeščenih v Bosni, ni veliko. Na začetku, po vojni leta 1995, smo jih imeli 60.000. Visokemu predstavniku, lordu Ashdownu, je bilo lažje biti aktiven kot meni. Za seboj je imel 30.000 vojakov. Vendar prebivalstvu še vedno dajemo občutek varnosti. Tudi z manjšo mednarodno vojsko. Hvala tudi Republiki Sloveniji za redno podporo EUFOR-ju.

Zelo pomembno je tudi, da imam naslednika. Tukaj je zdaj nemški politik Christian Schmidt. To občutek varnosti ohranja. Tudi Dodik to počasi razume. Pred nekaj dnevi je rekel, da bodo postali samostojni, ko se bo ponovno vrnil neki Trump. Vidi, da zdaj nima možnosti. Trump bi se strinjal s spreminjanjem meja, zdaj pa je v Washingtonu drugačna administracija."

Pa vendar je bila pred meseci Slovenija vpletena prav v razpravo o razdelitvi Bosne in Hercegovine ter spreminjanju meja na Balkanu. Je ta možnost ostala na mizah? Kako ste vi razumeli to, da se v Ljubljani pogovarjajo o razdelitvi Bosne kot načinu vzpostavitve miru na Balkanu?

"Večkrat sem imel priložnost reči, da nikoli ne bi podpisal papirja, ki govori o spreminjanju meja. Tega mandata tudi nisem imel. Moral sem braniti daytonske meje, daytonsko Bosno in Hercegovino. Po Daytonu pa ločitev ali razhod nista možna. Diplomati in mnogi novinarji so me večkrat spraševali, zakaj ne uporabimo češkoslovaškega modela mirnega razida. Posebej pozoren pa sem na to postal pred tremi leti. O tej možnosti je namreč govorila tudi Cia. Namestnik direktorja za Balkan, Steven Meyer, je razmišljal približno tako: 'Če se domači dogovorijo za spremembo meja, zakaj bi mi nasprotovali?' Leta 2018 je medijem to javno govoril. To je bila Trumpova Cia. Na plan pa je stopila Angela Merkel, ki je rekla, da bi spreminjanje meja pomenilo odprtje Pandorine skrinjice. Ljudje hitro začnejo razmišljati, kje bi bil Sandžak, kje bi lahko končala Vojvodina, Republika Srbska itd. Govorili so tudi o modelu avtonomije Južne Tirolske."

Zakaj bi bila Južna Tirolska model?

"Razmišljali so predvsem o veliki avtonomiji Južne Tirolske v Italiji. Toda vprašal sem jih, ali vedo, da obstaja tudi Vzhodna Tirolska z glavnim mestom Lienz. Obstaja Severna Tirolska z glavnim mestom Innsbruck in seveda Južna Tirolska z glavnim mestom Bozen oziroma Bolzano. To je klasičen primer enotne regije v okviru EU, pri čemer pa nismo spremenili državne meje niti za milimeter. Zakaj? Ker imate v Južni, Severni in Vzhodni Tirolski štiri evropske svobode in isto valuto. Državne meje pa so ostale nespremenjene. Srbi v Banjaluki so nedvomno Srbi. Tudi v Črni gori nekateri tako čutijo. Pod skupnim dežnikom Evropske unije pa vprašanje sprememb meja ni relevantno. Papir Stevena Meyerja imam v roki že tri leta. Kdo ga je potisnil v razpravo zdaj, ne vem. Beograd, Budimpešta ali kdo drug – nočem špekulirati."

Koliko je ob sedanji politični dinamiki v EU širitev na Balkan še realistična?

"Evropska unija bi lahko pokazala malo več domišljije. Kohezijska sredstva bi lahko začela porabljati veliko prej. Kaj bo Bosni pomagalo, če jih dobi čez 15 let? Ministri z Balkana bi lahko že zdaj sodelovali na sestankih Sveta EU za zunanjo politiko. Brez pravice glasovanja, seveda, vendar s pravico sodelovanja. Zakaj direktor Centralne banke BiH ne bi bil prisoten na sestankih Evropske centralne banke? Črna gora ima evro, Kosovo tudi. Zakaj ga nima Bosna? Saj izpolnjuje kriterije. Imamo francosko-nemški model izredno intenzivnega sodelovanja. Lahko bi ga posnemali. Kaj nas ovira pri tem, da bi ustanovili televizijo Arte Balkan? Zakaj ni balkanskega Erasmusa? Bosanski študenti študirajo v Madridu in Berlinu. Ne pa v Beogradu ali Zagrebu. Zakaj ne bi imeli množične izmenjave študentov med balkanskimi državami? Prepozno smo opazili pomembnost razvoja šolstva in, če hočete, tudi športa. BiH mora izpolniti 14 točk pogojev, da lahko dobi status kandidatke. EU pa bi morala včasih znati malo pogledati skozi prste."

Ali to, da je Joe Biden predsednik Združenih držav Amerike, vpliva na stanje v Sarajevu?

"Bolj, kot si morda mislite. Imamo štiri B-je. Biden, Berlin, Bruselj, Bosna. Če bodo sodelovali, bo to zmagovita kombinacija. Kandidat za novega ameriškega veleposlanika Michael Murphy je že bil v Bosni in Hercegovini, in sicer kot direktor političnega oddelka ambasade. Če pride in če bo sodeloval s Schmidtom in Brusljem, bo to velika in morda zadnja priložnost za Bosno. Ljudje pozabljajo, kaj je Dayton. Prihajajo nove generacije, prihajajo novi konflikti. Bosna pa je premajhen konflikt, da bi kdo, ki bo prišel na novo, imel interes zanjo. Biden je nekaj drugega. On se spominja. Leta 1992 in 1993 je imel v kongresu zelo čustvene govore. »Zakaj jim jemljete orožje?« je protestiral. 'Dajte jim možnost, da se bodo sami branili.' Pravijo, da mu je govore pisal sedanji zunanji minister Antony Blinken. Blinknov krušni oče Samuel Pisar je preživel šest koncentracijskih taborišč. Med njimi Majdanek, Sachsenhausen, Dachau in Auschwitz. Ko je marš smrti šel iz taborišča, se je skril in preživel. Blinknu ni treba govoriti, kaj je genocid. Predsednik Joseph Biden zelo dobro ve, kaj je Bosna. Dvakrat sem ga srečal. Leta 2009 je imel v Sarajevu zelo lep govor. 'Zapomnite si dve imeni,' je rekel. Sulejman Tihić je bilo prvo. Pokojni Tihić je bil zelo evropsko usmerjen, zmeren politik. Bosanski musliman. 'Dođem kući, uzmem papuče i popijem rakiju,' je rad govoril. Biden je rekel, naj ga podpirajo. Drugo ime je bilo moje. Kar streslo me je. Imel sem tudi lep polurni sestanek z njim. Biden še ve, kaj je in kje je Bosna. Morda je zadnji. Oni so tukaj prekinili vojno. Prinesli so mir. Amerika ima ogromne zasluge. Ljudje pozabljajo ta drugi vidik Daytona. Američani so omogočili celovito Bosno. Meje se niso spremenile. Notranje napetosti med politiki, ne med ljudmi, še vedno obstajajo, meje pa so ostale nespremenjene."

Ali meje niso postale pretesne?

"Ne. V Bosni je dovolj prostora za vse. Večja je kot Slovenija, Luksemburg in Belgija skupaj. Prebivalcev pa je manj. Želim si, da bi bila Republika Srbska uspešna. Da bi Banjaluka cvetela, ker bi ljudje tam investirali. Za Bošnjake je zdaj mnogokrat preveč enostavno. 'Poglejte,' rečejo, 'Srbi kršijo Dayton.' Raje bi videl tekmovanje med njimi. V Republiki Srbski je Teslić. Čez medentitetno linijo je v federaciji Tešanj. Velikokrat grem v Tešanj. Tam ni nezaposlenosti, restavracije so dobre in polne, posli tečejo. V restavraciji sem videl natakarico, ki je imela značko z imenom Jelena. To je srbsko ime. 'Odakle ste, Jelena?' sem jo vprašal. 'Ja sam iz Teslića,' mi je odgovorila. 'Pa šta radite kod Bošnjaka?' Rekla mi je: 'Tamo mi je plata 400 maraka, ovdje mi je 800. I lepo su me primili.'

Pol Trebinja dela v Dubrovniku. Veliko stvari se spreminja, le da ljudje tega ne vidijo. Slišiš samo, kaj je rekel Dodik, kaj je rekel Bakir Izetbegović. Ampak med ljudmi se dogaja marsikaj. V Tešnju sta dva bogata človeka. Eden ima 50 bencinskih črpalk. Zanimiv pa je njegov brat Hasan. Ta ima 100.000 piščancev, ki ne živijo v kletkah, ampak se svobodno gibljejo. Hasan je obnovil katoliško cerkev v Tešnju.

'Hasane,' sem mu rekel, 'ti si musliman. Zašto si obnovio katoličku crkvu?'

'Moj najbolji prijatelj je katolik,' mi je odgovoril. 'Njih ima malo u Tešnju. Crkva je bila ružna. Idem na posao, ne mogu da gledam tu crkvu. Pa sam je obnovio.'

To je Bosna. Če bi ti tekmovali, kdo je boljši! Republika Srbska ima dobre avtoceste. Ima jih več kot federacija. Če bi tekmovali, kdo ima boljše šolstvo, boljše bolnišnice, boljšo policijo. Policija Republike Srbske je recimo po strukturi boljša kot v federaciji. V federaciji je 11 ministrov za notranje zadeve. V vsakem kantonu in še eden v federaciji.

Ali ni bilo mišljeno, da bo Evropska unija do konca zgradila enotno državo?

"Evropska unija ima včasih premalo občutka za to, da je treba nekatere stvari urediti nujno in takoj. V Europolu so rekli, da morajo odpreti pisarno v Bosni in Hercegovini. Pet let je niso odprli. Ni smisla za nujnost. Janez Kopač iz Energetske skupnosti na Dunaju že deset ali 12 let prosi, naj ustanovijo državno agencijo za plin. V Banjaluki hočejo verjetno svojo agencijo za Gazprom, v Sarajevu svojo. Kopač pa zahteva eno. Lahko bi bila v Banjaluki. Direktor bi lahko bil Srb. Ampak mora biti ena, mora biti državna. To žal traja. EU ima zares dobre programe. Potreben pa bi bil smisel za hitrejšo realizacijo. Ne moreš 30 let čakati na sprejem v EU. Že leta 2003 so namreč balkanske države v Solunu dobile evropsko perspektivo. Medtem je pol milijona že emigriralo v EU. Človek ima samo eno življenje. Poglejte nočno izmeno v Revozu v Novem mestu. Tam so večinoma Bosanci. Medtem ko čakajo na EU, so v Avstriji ustanovili na tisoče podjetij. Strabag je četrto gradbeno podjetje v Evropi, dvajseto na svetu. Brez Bosancev morda ne bi moglo obstajati. To so delovni ljudje. Ne morejo pa čakati predolgo na Evropo. Zato raje gredo v Nemčijo, Avstrijo ali Slovenijo.

V Sarajevu pravijo, da je Avstrija v 19. stoletju v dobrih treh desetletjih zgradila železnico, železniške postaje, cela mesta, center Sarajeva z otomansko-secesijsko mestno hišo – vijećnico – in tudi strukturirala muslimansko skupnost. Ob tem EU izpade zelo neučinkovita.

Avstrija je v 31 letih naredila tudi kataster, zemljiško knjigo, infrastrukturo, moderno državno upravo, pošto in znamke. Monarhija je videla, da je v Sarajevu katoliški škof, pravoslavni vladika, pri muslimanih pa ni bilo takšne hierarhije. Zato so imenovali velikega muftija, vodjo muslimanske skupnosti. Očitek, da gredo stvari prepočasi, je deloma upravičen. Če Schmidt uspe narediti pravno državo, bo naredil vse. Javni razpisi, lažne diplome, zaposlovanje. Za to sta potrebni močno tožilstvo in močno neodvisno sodstvo. To moč ima. Ima bonnska pooblastila in lahko celo spreminja zakone. Vendar so to njegove odločitve."

O vas se je govorilo, da nimate podpore evropskih držav in ZDA za odločno delovanje. Je bilo to res?

"Od mene so zahtevali, da urad visokega predstavnika zaprem oziroma da ga ohranim kot nekakšno zavarovalnico. Upamo, da ne bo požara, da ne bo nesreče. Za vsak primer pa smo zavarovani. Visoki predstavnik je tam samo za najhujše primere. Za hude kršitve Daytona. Tako so nekateri razumeli moj položaj. Upali so na lokalne rešitve.

'Ne talasaj.' Tako rečejo v Bosni.

"Bravo! Ne talasaj. Mi imamo fazo domačih rešitev in fazo Bruslja. Ne talasaj. Diplomati si ne želijo razburkanih valov."

Pri vojnih zločincih pa ste potegnili črto, uporabili bonnska pooblastila in spremenili zakone. Tik pred koncem mandata ste naredili kar velike valove. Zakaj takšno presenečenje?

"Za ljudi, ki so me spremljali, to ni bilo presenečenje. Bonnska pooblastila sem uporabil vsega 29-krat. Že leta 2019 sem v varnostnem svetu od Milorada Dodika zahteval, naj s študentskega doma v Palah odstrani spominsko ploščo Radovana Karadžića. To je potem na njegovo prošnjo naredila Sonja Karadžić. Takrat sem rekel, da je strahopetec. Ploščo je znal priviti, odstraniti pa si je ni upal.

Sedemindvajsetega januarja letos pa sem pisal pismo predsedniku parlamenta Republike Srbske Nedeljku Čubriloviću. 'Skupščina Republike Srbske je pred leti odlikovala tri pravnomočno obsojene vojne zločince. Odlikovanja je dala Biljani Plavšić, Momčilu Krajišniku in Radovanu Karadžiću.' Pisal sem mu, naj ta sklep razveljavijo. 'Čas imate do konca aprila.' Na začetku maja sem namreč poročal varnostnemu svetu. 'Inzko nam je dal ultimat. Ne sprejemamo ultimatov,' je bil odgovor. In: 'Ultimati so se za Avstrijo vedno slabo končali.' Rok je potekel. Čakali so, kaj bom rekel varnostnemu svetu. Tam sem rekel, da sem razočaran, kajti vojnih zločincev se ne sme častiti. Počakali so, da se je maja letos sestal še svet za zunanjo politiko EU, in mi končno odgovorili. 'Odločitev, da podelimo odlikovanja, je bila pravilna,' so mi pisali. Počakal sem še, da bo 8. junija Ratko Mladić pravnomočno obsojen. Potem sem svojemu upravnemu odboru sporočil, da bom uporabil bonnska pooblastila. Na začetku ničesar niso rekli, kar me je čudilo, saj ne marajo uporabe bonnskih pooblastil. Medtem pa je prišlo do eskalacije čaščenja vojnih zločincev. Rekel sem, da že obstaja turistični zemljevid velikih grafitov vojnih zločincev. Nevesinje, Gacko, Foča, Gradiška. Eden od grafitov Ratka Mladića je bil visok tri nadstropja, eden dva metra in tako naprej. Bilo jih je vedno več. Tudi žalitve žrtev so se stopnjevale. Sistematično so zanikali genocid. Rekel sem si, da grem na grob Hatidže Mehmedović, ki je v Srebrenici izgubila 32 sorodnikov. Tudi moža, dva brata in dva sinova. Od enega sina so našli samo prst. 'Naj bodo Potočari kraj sprave,' je rekla ta izredna ženska. Nikogar ni sovražila. Dvaindvajsetega julija je bila tretja obletnica njene smrti. Ob petih zjutraj sem šel na njen grob v vasi Sućeska nad Srebrenico. Šel sem še na grob 8000 fantov v Srebrenici. Ob dvanajstih sem se vrnil v Sarajevo. Podpisal sem zakon, da je zanikanje genocida in čaščenje vojnih zločincev kaznivo dejanje."

To ste naredili na lastno roko?

"Bolj ali manj. To je bila moja odločitev. To pravico imam. Tako mi je narekovala vest. So pa take tudi evropske direktive. Kot upokojenec ne bi mogel živeti z mislijo, da glede tega bistvenega vprašanja nisem ničesar naredil. Zakon je bil objavljen v uradnem listu in danes sem bral, da ga je notranje ministrstvo Republike Srbske razdelilo vsem policijskim postajam. Pa še nekaj. Že prve dni po sprejetju zakona so grafiti začeli izginjati. Dvometrski grafit v Foči so prebarvali. Morda zaradi kazni, ki znaša od šest mesecev do pet let. Meni pa kazen ni pomembna. Katarza je pomembna. Sprava! Važno je, da ljudje začnejo razmišljati o tem, ali je prav, da študentje živijo v domu, ki je poimenovan po pravnomočno obsojenem vojnem zločincu Radovanu Karadžiću. Ali da se kot heroj poveličuje Ratko Mladić, ravno tako pravnomočno obsojen vojni zločinec. Kaj so ti ljudje, ti vojaki delali, ni nobena skrivnost. Ratko Mladić je, ko je Karadžić od njega zahteval etnično čiščenje, na sestanku skupščine Republike Srbske 12. maja 1992 jasno rekel: 'Kako boste to razložili zahodu? Pa to je, ljudje, genocid!' Tukaj ni dvomov, ni skrivnosti.

Toda prihodnost Bosne in Hercegovine je v odpuščanju in spravi. V sodelovanju vseh narodov in vseh državljanov. Med politiki se poudarjajo razlike, med ljudmi pa je ogromno Nelsonov Mandel. Med ljudmi ni problemov. Vzemite samo zadnji čudovit primer. Halid Bešlić je te dni pel v Banjaluki. Na magičen koncert je prišlo več kot 7000 ljudi. Skupaj z množico je pel o Romaniji, Miljacki, o ljubezni in domotožju. O Bosni in Hercegovini. To je eden izmed najlepših primerov in ni edini."