Jana Juvan
Uroš Lampič.
Ekipe, ki rešujejo življenja (tudi) po zraku, 16. julija praznujejo 20-letnico delovanja. Helikopterska nujna medicinska pomoč je postala nepogrešljiv del sodobne medicine.
Iz intervjuja:
- Helikopterji so starejši, ampak leta 2013 smo dobili posteljo za bolnika, ta se je prej prevažal na tleh. Na tleh so bili tudi aparati, zdaj pa so razporejeni tako, da je delovni prostor primeren in varen.
- Vem, da so bolnišnice zelo obremenjene že s svojim rednim programom. Ampak ko pripelješ pacienta in zdravnik reče 'kje ste pa tega pobrali' ali 'zakaj pa ste z njim prišli prav k nam' … to bolnik vse sliši in to ne more biti dober začetek.
- Naše intervencije trajajo eno uro petdeset tudi zato, ker vsaj pol ure opravljamo še službo za znotrajbolnišnični transport. Ko pristanemo na heliportu UKC Ljubljana, nas nihče ne čaka, da bi prevzel bolnika. Če mora v nevrološko kliniko v Ljubljani recimo, ga moramo nato peljati še z reševalnim vozilom po cesti. In zato nismo razpoložljivi za drugo intervencijo, prav tako je zaseden heliport in drug helikopter ne more pristati. Imam občutek, da se bolnišnice v Sloveniji heliporta sramujejo.
- Enkrat je prijatelja zasul plaz. Žal je bil že mrtev, ko smo prišli, in nismo mogli več pomagati. V takih primerih je še posebno težko. In ne moreš nikogar prositi, da to prevzame namesto tebe. Moraš izpeljati do konca. Takrat si moraš narediti kalup … Večkrat naletiš tudi na koga od znanih ljudi. Ampak poskusiš to izpeljati profesionalno. So dobre zgodbe in so slabe. So hvaležni ljudje in so tudi žaljivi, sploh če so zraven kakšne substance. Vedno pač delaš tako, da si lahko ob koncu dneva kar najmanj očitaš, saj si naredil, kar si v danih okoliščinah lahko.
Iz intervjuja:
- Helikopterji so starejši, ampak leta 2013 smo dobili posteljo za bolnika, ta se je prej prevažal na tleh. Na tleh so bili tudi aparati, zdaj pa so razporejeni tako, da je delovni prostor primeren in varen.
- Vem, da so bolnišnice zelo obremenjene že s svojim rednim programom. Ampak ko pripelješ pacienta in zdravnik reče 'kje ste pa tega pobrali' ali 'zakaj pa ste z njim prišli prav k nam' … to bolnik vse sliši in to ne more biti dober začetek.
- Naše intervencije trajajo eno uro petdeset tudi zato, ker vsaj pol ure opravljamo še službo za znotrajbolnišnični transport. Ko pristanemo na heliportu UKC Ljubljana, nas nihče ne čaka, da bi prevzel bolnika. Če mora v nevrološko kliniko v Ljubljani recimo, ga moramo nato peljati še z reševalnim vozilom po cesti. In zato nismo razpoložljivi za drugo intervencijo, prav tako je zaseden heliport in drug helikopter ne more pristati. Imam občutek, da se bolnišnice v Sloveniji heliporta sramujejo.
- Enkrat je prijatelja zasul plaz. Žal je bil že mrtev, ko smo prišli, in nismo mogli več pomagati. V takih primerih je še posebno težko. In ne moreš nikogar prositi, da to prevzame namesto tebe. Moraš izpeljati do konca. Takrat si moraš narediti kalup … Večkrat naletiš tudi na koga od znanih ljudi. Ampak poskusiš to izpeljati profesionalno. So dobre zgodbe in so slabe. So hvaležni ljudje in so tudi žaljivi, sploh če so zraven kakšne substance. Vedno pač delaš tako, da si lahko ob koncu dneva kar najmanj očitaš, saj si naredil, kar si v danih okoliščinah lahko.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
