Glorija Lorenci
V Šmarju pri Jelšah se 15. avgusta, na veliki šmaren, tradicionalno roma v farno cerkev Marije Vnebovzete, dan kasneje pa k streljaj oddaljeni cerkvi sv. Roka, zavetnika pred kužnimi boleznimi. Kako bo letos z romanji in romarji?
"Kdo bi to vedel!"
Nebeška skrivnost?
"Romarski shodi seveda bodo, ne bodo pa takšni kot minula leta, ko smo poskrbeli za žejne in lačne, ko so bile stojnice in več tisoč ljudi ... Pred cerkvijo bomo namestili veliko klopi za romarje, da bodo lahko sedli in da bo hkrati zadoščeno varnostnim ukrepom. Mašo bo mogoče spremljati v cerkvi ali pa zunaj nje, ker bo zvočni prenos."
Kdo je zdaj "glavni" v Šmarju? Zavetnik pred kužnimi boleznimi utegne letos imeti več obiska.
"Veliki šmaren in rokovo sta praznika, ki si tesno sledita. 15. avgusta je farni praznik, a že popoldne ob petih bo prvi romarski shod pri cerkvi sv. Roka. Sv. Rok tukaj seveda dominira. Skupaj s Kalvarijo daje Šmarju značilno veduto, dušo, podobno kot stolnica sv. Štefana Dunaju ali katedrala Kölnu. Ob tej veduti so ljudje zrasli in je zanje pomembna, naj gre za verne ali neverne. Vijugasta pot po Kalvariji, poti trpljenja, proti cerkvi svetega Roka med kapelami s kipi in poslikavami z bogato baročno prezentacijo je sicer strma, a kratka. Veliko ljudi jo prehodi vsak dan. Eni za rekreacijo, kondicijo, eni pa tudi za molitev."
Te vedute kraj ne more izgubiti? Ni nevarnosti, da bi jo zakrila kakšna novodobna stavba?
"Ne, ta pas od župnišča pa do cerkve na vrhu je župnijski. In to je tudi edino, kar ni bilo po drugi svetovni vojni vzeto tukajšnji cerkvi."
Šmarska veduta
Legenda pravi, da sta leta 1645 dva domačina prinesla kugo s Ptuja v Šmarje. Obupani ljudje so na vzpetini nad Šmarjem zato sezidali kapelico, in ko je kuga res prešla, so prinesli toliko darov, da so lahko postavili cerkev in jo posvetili sv. Roku kot zavetniku in priprošnjiku zoper kugo. Cerkev je na zunaj preprosta, skoraj puščobna, v notranjosti pa prav eksplozivno baročno razkošna.
Do cerkve sv. Roka vodi Kalvarija, pasijonska pot, ki je nastala med letoma 1743 in 1753. Njen avtor je tedanji šmarski župnik dr. Matej Vrečer. Ob kamniti cikcakasto speljani poti stoji štirinajst kapel, ki so bogato poslikane, opremljene s kipi in okrašene z drugim baročnim okrasjem.
Blizu nam je, Marija, ker je samo človeško bitje, ki je izkusilo vse, kar tudi človek lahko izkusi. Begunstvo, brezdomstvo, nerazumevanje, nesprejetost, izgubo sina ...
Prijatelj, ki je psihoterapevt, mi je rekel: “Jaz bi polovico svojih pacientov poslal k tebi. Ker so jezni nase in na ves svet in ne znajo odpustiti ne sebi ne drugim ...”
Ko danes prebiram pridigarske osnutke za šestdeset let in več nazaj ... Mah, če bi danes tako govoril, bi mi vsi verniki pobegnili iz cerkve
Pogrešam normalnost. Da je nekdo lahko veren, drugi drugače veren, tretji neveren, pa zaradi tega nismo mi in vi in oni
Obiščite spletno stran brez oglasov.
