Razširila se je celo novica, da bodo Nemci naslednje jutro v Maribor odpeljali osemdeset talcev in jih tam postrelili. Enemu od slovenskih paznikov je o tem uspelo obvestiti Okrajni odbor Osvobodilne fronte za Celje in jedro njegovih aktivistov, ki so imeli v zaporu tudi svoje tovariše, soborce, prijatelje in sorodnike, se je nemudoma odločilo in skovalo načrt. Šest mož, deloma preoblečenih v nemške uniforme, se je v noči na 15. december 1944 mimo nemških postojank prikradlo v center mesta, ob pomoči omenjenega paznika vstopilo v zapor in razorožilo stražarsko posadko. Zaradi drznosti, iznajdljivosti pa tudi velike mere sreče jim je brez enega samega izstreljenega naboja uspelo osvoboditi večje število zapornikov, nemško poročilo jih navaja 129, ter se po isti poti uspešno umakniti. Takoj ko so Nemci ugotovili, kaj se je zgodilo, so se pognali za ubežniki in jih nekaj tudi ujeli, a večini osvobojenih zapornikov je v spremstvu osvoboditeljev vendarle uspelo uiti zasledovalcem, priti na varno ali pa se pridružiti partizanom.
Tako je mogoče najkrajše povzeti t. i. akcijo Stari pisker, enega največjih podvigov slovenskega odporniškega gibanja med drugo svetovno vojno. Novica, da je "pisker počil", je med ljudmi močno odmevala in vzbujala upanje, da se poraz nacističnega zla nezadržno bliža. V nasprotju s številnimi njihovimi tovariši, ki so umirali še v zadnjih mesecih in dneh vojne, je šesterica preživela in bila leta 1946 tudi odlikovana za hrabrost. Pa vendarle javni spomin na ta dogodek več desetletij ni dosegal pričakovanih in zasluženih razsežnosti, v dobršni meri zato, ker je povojnim vodilnim partijskim in borčevskim strukturam šlo precej v nos, da je bila akcija izvedena bolj kot ne spontano, brez višje komande, in da si nekateri pomembni posamezniki niso mogli pripisati zaslug zanjo. A tudi to se je sčasoma popravilo in zdaj že vrsto let prav na vsako obletnico dogodka poteka spominska slovesnost, ki praviloma do zadnjega kotička napolni veliko dvorano celjskega Narodnega doma.
Med nastajanjem avtobiografije z naslovom Harmonika, škarje in Stari pisker sva se dosti družila, se kdaj tudi malce sporekla, predvsem pa dokončno spoprijateljila.
Osrednje mesto na njej pripada vselej urejenemu gospodu manjše, drobnejše postave, a urnega koraka, predvsem pa bistrega, živahnega in velikega duha. Vsi ga kličemo kar z njegovim partizanskim imenom. Ivo je namreč zadnji še živeči izmed možakarjev, ki so tisto zimsko noč bili tam. In prav tam, na zaporniškem dvorišču, kjer je danes spominski prostor žrtev nacističnega nasilja, sva se na eni od komemoracij tudi prvič srečala. Dvajset let bo, kar so naju seznanili. Mladega, nadobudnega zgodovinarja in – že takrat – enega zadnjih pravih partizanov.
No, ob oznaki pravi partizan bi me Ivo verjetno takoj popravil, da je to sicer res bil, a le nekaj mesecev. V hosto je, kot večina Štajercev, prišel v času največjega razmaha osvobodilnega gibanja v tej pokrajini, v začetku junija 1944. Po izbruhu vojne se je kot krojaški pomočnik znašel v Gradcu, kjer so ga zaradi kontrabanta za nekaj časa zaprli in končno vtaknili v nemško uniformo. A še preden so ga poslali na bojišče, mu je uspelo poiskati zvezo z odporom na domačih tleh. S tovarišem sta dezertirala, stopila na vlak in se, uspešno izogibajoč kontrolam, odpeljala v osrčje "banditskega ozemlja", med partizane na Pohorje. Medtem ko je prijatelja že čez manj kot dva meseca razmesarila nemška mina, je Ivo na čelu Zidanškove brigade z raztegnjeno harmoniko vkorakal v osvobojeni Gornji grad, kmalu zatem pa so ga iz brigade poslali na domači teren v bližini Celja, kjer je pomagal organizirati osvobodilno gibanje. Tam se je udeležil akcije Stari pisker in se končno znašel tudi med osvoboditelji mesta. Kar je prav posebna zgodba, ki bi se skoraj tragično končala. 10. maja 1945, ko je bilo Celje uradno že osvobojeno, se je skozenj še vedno valilo na tisoče oboroženih sovražnih vojakov. V splošnem kaosu je prihajalo do napetosti in Ivo s peterokrako na kapi je padel v roke besnim ustašem. Izmazal se je s tem, da jim je ponudil pomoč pri posredovanju, res preprečil nekaj nepotrebnih konfliktov in žrtev ter jo ob prvi priliki ucvrl na varno. Sreča je, kot sam priznava, vselej bila na njegovi strani.
Ker je iskra simpatije in naklonjenosti preskočila že ob najinem prvem srečanju, me je Ivo začel redno obiskovati v muzeju. Kaj kmalu mi je predlagal, da preideva na "ti", jaz pa njemu, naj sede za mizo in svoje partizanske zgode in nezgode, kot tudi tiste pred vojno in po njej, prelije na papir. Med nastajanjem avtobiografije z naslovom Harmonika, škarje in Stari pisker sva se dosti družila, se kdaj tudi malce sporekla, predvsem pa dokončno spoprijateljila. Za prijatelje je sicer značilno, da z njimi brcaš žogo, poslušaš glasbo, pohajkuješ naokrog, popiješ par metrov špricarja in preganjaš dekleta. Zaradi prevelike generacijske razlike z Ivom nikoli nisva počela nič takega, pa vendarle najino netipično prijateljstvo ne šteje nič manj. Kar nekaj zadev sva, in upam, da še bova, izpeljala skupaj, pri čemer me njegova modrost, razsodnost in vitalnost vedno znova navdušujejo in navdihujejo.
Ivo po vojni ni silil v ospredje in ljudstva, zlepa ali zgrda, učil, kaj je prav in kaj narobe. Za svoje junaštvo ni bil deležen nobenih ugodnosti. Zaradi praktičnega razmišljanja so ga kmalu vrgli iz partije in za nekaj časa celo zaprli. Vse, kar je v življenju ustvaril, in tega ni malo, je dosegel z lastno pridnostjo in iznajdljivostjo. In ob tem ostajal zvest vrednotam svojih mladih partizanskih dni – domoljubju, upornosti, občutku za sočloveka, socialno pravičnost in skupno dobro. Skoraj dvajset let je v svoji krajevni skupnosti predsedoval Rdečemu križu ter že v svojih krepkih osemdesetih zasnoval in izpeljal dve obsežni akciji zbiranja sredstev za nakup medicinskih naprav za celjsko bolnišnico.
Samo enkrat sem ga videl zares potrtega.
Samo enkrat sem ga videl zares potrtega. Takrat, ko so zlobni jeziki v sovraštvu do vsega partizanskega prišli na dan z natolcevanji, da naj bi osvoboditev zapornikov imela neko sumljivo ozadje, da naj bi celo potekala v dogovoru z gestapom. Ker sem se bal, da ga bo to preveč izčrpalo, sem mu ob znani modrosti, da bolj ko mešaš drek, bolj smrdi, odsvetoval polemiko. A svojeglav kot je, me seveda ni poslušal in po desetletjih se je ponovno podal v akcijo. Tokrat za resnico in dostojanstvo. Za čast svojih pokojnih tovarišev, v imenu katerih je od predsednika Drnovška ponosno, a skromno prejel zlati grb Republike Slovenije in ga nemudoma predal muzeju. Na svoji bogati življenjski poti je namreč dobro spoznal, da pred hudobijo in lažjo pokončen človek nikoli ne sme zamižati ali skloniti glave.
Čez dobra dva tedna bo minilo 73 let od osvoboditve zapornikov iz Starega piskra, prejšnji mesec pa je tovariš in gospod Ivan Grobelnik praznoval svoj 97. rojstni dan. Po smrti žene, nekoč iz zapora rešenega dekleta, živi v domu za starostnike. Prebira časopise, raje kot politiko spremlja šport, se druži, sprehaja in še vedno vozi avto. Opravkov in načrtov mu ne zmanjka.
Sicer pa sem pravkar govoril z njim. V nagajivem tonu mi je potožil, da je občasno malce utrujen, pač letom primerno.
Ja, moj prijatelj Ivo je še vedno za hece.
