Izgubljene sanje: Ledeni veter odpihnil arabsko pomlad

Vojislav Bercko
19.12.2020 06:00
Deset let po revolucionarnem vrenju v nekaterih državah severne Afrike, Bližnjega vzhoda in Arabskega polotoka se ni spremenilo nič - ali pa le na slabše.
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Egipt, trg Tahrir v Kairu, februar 2011 Foto: EPA
EPA

Bil je lep, sončen decembrski dan, pisalo se je leto 2010, ko je k uličnemu prodajalcu sadja Mohamedu Bouaziziju v tunizijskem mestu Sidi Bouzid, ki šteje kakih 50 tisoč duš, pristopila policijska patrulja. Nič nenavadnega v tistih krajih osrednje Tunizije in nasploh arabskega sveta, hoteli so videti dovoljenja za prodajanje na ulici ali bakšiš, podkupnino. Mohamed očitno ni imel ne enega ne drugega, prodaja je bila - tudi zaradi gospodarske krize, ki je dve leti prej po zlomu banke Lehman Brothers zajela Zahod in odpihnila turiste - preprosto zanič. Mladi trgovec, komaj 26 let mu je bilo, ni videl izhoda. Polil se je z bencinom in zažgal. Umrl je dva tedna kasneje v bolnišnici.

Prevelika pričakovanja

Toda dan njegovega samosežiga, 17. december leta 2010, je sprožil nenadzorovan plaz dogodkov, ki smo mu priča še danes. Ljudje so šli na ulice, najprej v Tuniziji, ki je tedaj veljala za eno bolj svobodomiselnih severnoafriških arabskih držav.

"Čeprav je svet to dogajanje spremljal z neprikrito vzhičenostjo in velikimi pričakovanji, da bo arabski svet končno stopil na pot demokratizacije in odpravljanja avtokracij, pa se je položaj po nekaj začetnih uspehih protestnikov dokaj kmalu obrnil v negativno smer in je na koncu v večjem delu Bližnjega vzhoda vodil v katastrofalne rezultate - vojno in opustošenje (Sirija, Libija, Jemen), ozemeljsko fragmentacijo (Libija) in še večjo avtokracijo (Egipt in Bahrajn). Zgolj v Tuniziji je prišlo do izboljšanja položaja v smeri demokratizacije, pa še tam se zmeraj bolj uveljavlja polarizacija na sekularnejši in religioznejši del družbe. Tako bi bilo dogajanje od leta 2011 do danes bolj primerno označiti kot arabsko zmrzal," pravi o tem dr. Primož Šterbenc, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem in eden najboljših poznavalcev te problematike pri nas.

Seveda se zastavlja vprašanje, kako se je dogajanje lahko obrnilo v tako negativno smer? "Možno je odgovoriti, da so vsa velika pričakovanja in motivi protestnikov temeljili na treh (večinoma) napačnih - medsebojno v veliki meri prepletajočih se - predpostavkah: da lahko protesti vodijo zgolj v izboljšanje položaja; da se protestniško navdahnjena mladina ne more motiti; in da je dovolj odstraniti same vrhove režimov (posamezne avtokrate), nato pa naj bi se sprostil prostor za demokratične spremembe," pojasnjuje Štrbenc.

Vse oči so bile uprte v Egipt

Vrenje v Tuniziji smo poimenovali jasminova revolucija, toda v nekaj tednih je pljusnilo po velikem delu arabskega sveta. Vse skupaj je dobilo ime - arabska pomlad. A odtlej je minilo že desetletje, spremenilo pa se ni skoraj nič - ali pa zgolj na slabše.

Tuniziji je sledil Egipt, začelo se je 25. januarja 2011. Na osrednjem kairskem trgu Tahrir so se začeli zbirati ljudje, vsak dan jih je bilo več, na vrhuncu protestov proti režimu predsednika Hosnija Mubaraka se jih je tam gnetlo okoli milijon. Bili smo tam, res je bilo nenavadno. "Zdaj bo vse drugače, zdaj bo končno demokracija," so nama s kolegom Matijo Stepišnikom govorili na Tahrirju. A izkazalo se je, da so v tistih vročih zimskih dneh videli fatamorgano. Res je začasno zavladalo Muslimansko bratstvo, predsednik je postal Mohamed Mursi, a sanje so izzvenele: islamisti so hoteli državo (u)krojiti po svoje, tudi s spremembami ustave, vojska, ki je dobila novega voditelja Abdela Fataha Al Sisija, pa je julija 2013 izvedla klasični vojaški puč, aretirala Mursija in njegove somišljenike ter v morju krvi zatrla proteste Muslimanskega bratstva. Egipt, s sto milijoni prebivalcev najštevilčnejša država, ki jo je zajela arabska pomlad, se je vrnil na začetek.

"Ob poznavanju strukturnih zakonitosti, ki vse od obdobja kolonializma (19. in prva polovica 20. stoletja) vladajo v arabskem svetu, ter glede na religijsko in etnično kompleksnost večjega dela Bližnjega vzhoda je bilo jasno, da protesti nikakor ne bodo neizogibno vodili v izboljšanje položaja. Začelo se je z napačno oceno protestnikov v Egiptu, da bo odstavitev Mubaraka s strani vojske vodila v demokratizacijo države. Do slednje je v omejenem obsegu, in sicer v obliki predsedniških volitev in zmage islamista Mohameda Mursija zares prišlo, vendarle pa je v ozadju vse niti v svojih rokah ohranjala egiptovska vojska, daleč (strukturno) najpomembnejši del egiptovske družbe. Britanski kolonialni gospodarji so po svojem prevzemu nadzora nad Egiptom leta 1882 namreč na novo oblikovali vojsko, zasnovali pa so jo z namenom, da bi jim pomagala ohranjati kolonialno nadoblast. Tako so vzpostavili predimenzionirano in inherentno politizirano vojaško silo, ki je bila prepričana, da se mora vmešavati v družbenopolitično življenje v državi. Tudi po odhodu Britancev je ohranila prepričanje, da je edina sposobna ustrezno voditi družbo. Tako ni naključje, da so bili vsi egiptovski predsedniki po pridobitvi dejanske neodvisnosti leta 1952 nekdanji vojaki (Mursi je bil zgolj kratkotrajna izjema, ki potrjuje pravilo). Egiptovska vojska, ki se je znebila svojega diskreditiranega poveljnika Mubaraka, je najprej dopustila volilno zmago islamistov, nato pa je z veliko spretnostjo razpihovala polarizacijo družbe na sekularnejši in religioznejši (islamistični) del (ki je predvsem posledica kolonialnega obdobja) ter na koncu sama nastopila kot rešiteljica družbe. Novi oblastnik, general Abdel Fatah Al Sisi, je izjemno brutalno zatrl islamiste in vzpostavil avtokracijo, ki je hujša od Mubarakove," pojasnjuje Šterbenc.

Neskončna vojna v Siriji

Nadaljevalo se je zahodno in vzhodno od Egipta, v Siriji in Libiji. V Siriji se je začelo 15. marca z nedolžnim grafitom na neki šoli in se razširilo v državljansko vojno. Rdeči križ je sicer kot uradni datum začetka državljanske vojne določil 15. julij 2012, a se je dejansko začela že prej. Bilanca je grozljiva: vsi so se in se še borijo proti vsem, režim predsednika Bašarja Al Asada je po začetku ruske zračne "pomoči" septembra leta 2015 spet trdno v sedlu, vmes se je okrepila skrajna sunitska teroristična skupina, ki se je samooklicala za Islamsko državo. Američani so se po zatrtju skrajnih islamistov ​bolj ali manj umaknili iz države, zato pa se je v vojno vmešala sosednja Turčija. Števec groze je še bolj grozljiv: najmanj 360 tisoč mrtvih in dobra polovica od predvojnih 22 milijonov prebivalcev je razseljena, bodisi znotraj države bodisi v tujini. Miru še ni na vidiku, nekdanji uporniki in njihovi svojci so stisnjeni v pokrajino Idlib, kjer se jih gnete okoli tri milijone, občasno pa jih še napadajo ruska letala in sirsko topništvo.

"V Siriji so bili mladi protestniki precej voluntaristično prepričani, da bodo z vztrajnimi protesti, ki naj bi presegli religijske (sektaške) in etnične delitve v državi, zrušili alavitsko dominiran režim Bašarja Al Asada. Niso se zavedali, da je Sirija zaradi svoje izjemne religijske kompleksnosti, na katero bistveno vpliva specifično zgodovinsko ozadje, vse kaj drugega kot država, v kateri protestniško vztrajanje lahko vodi zgolj v uspeh. Povedano drugače, niso pomislili na to, da v Siriji lahko obstaja položaj, v katerem preprosto ni dobrih rešitev - obstajajo zgolj manj slabe, torej dopustitev, da režim vlada še naprej in se morda postopoma demokratizira, in bolj slabe, izbruh destruktivne vojne. Jasno je bilo namreč, da režim ne bo odšel z oblasti, temveč da bo, kot predvideva konstruktivistična razlaga vpliva religije na izbruh nasilja, z namenom nadaljnjega vladanja pripravljen sprovocirati člane lastne religijske skupnosti v nasilje proti drugim skupnostim. Režim je imel za to veliko možnosti, saj med njegovo lastno skupnostjo, torej šiitskimi alaviti, in drugimi manjšinskimi skupnostmi, kristjani, deloma druzi in šiitskimi ismailiti-nizariti obstaja močan zgodovinski spomin na dolga stoletja družbenopolitične deprivilegiranosti ob vladanju večinskih sunitov. Te manjšinske skupnosti so bile v strahu pred ponovno drugorazrednostjo pripravljene slediti režimu. Protestniki tudi niso upoštevali mednarodnega konteksta, in sicer tega, da sunitsko dominirane zalivske države, v prvi vrsti Savdska Arabija, Katar in Združeni arabski emirati, zgolj čakajo na možnost za presekanje tako imenovanega šiitskega polmeseca, ki se je po ameriško vodenem napadu na Irak leta 2003 vzpostavil na območju med Iranom in južnim Libanonom. Zalivski sunitski režimi (Katar tudi zaradi specifičnih ekonomskih interesov) so bili zelo hitro pripravljeni oborožiti sirsko sunitsko opozicijo, kar je vodilo v dolgotrajno in destruktivno državljansko vojno," razlaga kompleksno stanje v Siriji dr. Šterbenc.

Polkovnik zrl v napačno smer

Skoraj sočasno se je zakuhalo tudi v Libiji, kjer je dolga leta s trdo roko vladal polkovnik Moamer Gadafi. Izbruhnila je državljanska vojna, posredovala so letala zveze Nato, a spopadi po desetih letih še kar trajajo. Menjujejo se samo imena politikov in vojaških poveljnikov. Gadafija so uporniki ubili jeseni leta 2011, a to ni pripomoglo k miru.

"V Libiji, kjer je spomladi leta 2011 prišlo do upora severovzhodne pokrajine Cirenajke proti Gadafijevemu režimu, ki se je tradicionalno zanašal na oporo v severozahodni pokrajini Tripolitaniji, je režim zares z določeno represijo nastopil proti upornikom, toda vseeno se ni mogoče izogniti vtisu, da je zahodna koalicija držav, v prvi vrsti Francija, Velika Britanija in ZDA, ki je marca 2011 aktivirala Natovo letalstvo, doktrino 'odgovornost zaščititi' (R2P), ki naj bi služila za zaščito prebivalstva pred skrajno represijo njegovega lastnega režima, zlorabila za promoviranje lastnih interesov," razmišlja Šterbenc. "S sklicevanjem na resolucijo Varnostnega sveta OZN številka 1973, ki je dovoljevala uporabo vojaške sile zgolj za uveljavitev območja prepovedi letenja in neposredno zaščito civilnega prebivalstva, je namreč očitno že od samega začetka rušila sam Gadafijev režim. Slednji je bil v prejšnjih letih v marsičem nekooperativen in se je tudi vse bolj povezoval s Kitajsko. Ni se mogoče znebiti vtisa, da zahodnim akterjem vsaj v določeni meri ustrezata fragmentiranost Libije in možnost vplivanja na stotine milijard dolarjev, ki jih je Libija do leta 2011 zaslužila s prodajo nafte in plina. Nujno je poudariti tudi, da sta dezintegracija Libije in odliv orožja iz te države negativno vplivala na dogajanje v Sahelu (Mali) in intenzivirala migracije Afričanov proti Evropi."

Kjer je nafta, so veliki interesi

Kuhalo in zakuhalo se je tudi na Arabskem polotoku. Tam, kjer je nafta, tam, kjer so strateško pomembne poti, tam, kjer se za prevlado v muslimanskem svetu nenehno borijo šiiti in suniti. "V Bahrajnu je bilo že kmalu jasno, da Savdska Arabija in Združeni arabski emirati zaradi nekakšne hladne vojne med šiitskim svetom (Iranom) in sunitskim svetom, ki se je intenzivirala po ameriško vodenem napadu na Irak leta 2003, ne bodo dopustili uresničenja demokratičnih zahtev šiitske večine prebivalstva. Riad in Abu Dabi sta pričakovano že marca 2011 brutalno zatrla šiitske proteste proti sunitski vladarski dinastiji Al Kalifa in s tem pokazala, da uporabljata dvojna merila, ko zahtevata uresničenje zahtev protestnikov v Siriji," pojasnjuje Šterbenc. Res se je revolucija v malem, a bogatem Bahrajnu hitro končala.

Povsem druga zgodba je na skrajnem jugu, v Jemnu. Državljanska vojna traja že leta, glavno orožje pa je postalo stradanje prebivalstva. "V Jemnu je arabska pomlad zgolj posredno vplivala na izbruh vojne, ker je moral predsednik Ali Abdulah Saleh prepustiti oblast Mansurju Hadiju. Kmalu je bila sprožena dinamika, v okviru katere so šiitsko-zajditski hutijevci v sodelovanju s Salehom zasedli glavno mesto Sano in preganjali Hadija. Zaradi hladne vojne med šiitskim Iranom in sunitsko Savdsko Arabijo je bila slednja pripravljena začeti brutalno bombardiranje Jemna. Vojna traja vse do danes, tudi ob bistveni pomoči Trumpove administracije, ki streže interesom Izraela in savdskih oblasti ter ne želi pritisniti v smeri končanja vojne," pravi Šterbenc. Ali se bo z menjavo oblasti v ZDA kaj spremenilo, ni niti najmanj jasno.

Šterbenc vidi tudi korenine vsega opisanega. "Spreminjanje arabskega sveta oziroma Bližnjega vzhoda bi se moralo začeti s pravičnim reševanjem izraelsko-palestinskega konflikta oziroma z vzpostavitvijo suverene palestinske države. S tem bi bil namreč odpravljen konstantni vir nestabilnosti in nevralgičnosti, ki posredno krepi avtokratske režime ter ustvarja radikalne islamistične tendence in posledično intenzivira režimsko represijo. Zahod nikoli ni bil pripravljen zares pritisniti na Izrael, ki je do danes že onemogočil vzpostavitev palestinske države, kar bo vodilo v trajno nestabilnost. Tudi ameriško vodeni napad na Irak leta 2003 je katastrofalno vplival na možnost pozitivnih sprememb, saj je odprl sunitsko-šiitsko Pandorino skrinjico, ki je povzročila katastrofalne vojne v Iraku, Siriji in Jemnu. Zaradi zunanjih agresivnih posegov Bližnji vzhod v bistvu nikoli ni imel resnične priložnosti, da bi se sam posvetil reševanju svojih problemov nedemokratičnosti in ekonomske neuspešnosti, ki - kot je že bilo poudarjeno - v veliki meri izvirajo iz kolonialnega obdobja.

V zadnjem času se položaj še poslabšuje zaradi dejstva, da je cena nafte izjemno nizka in da se verjetno še dolgo ne bo bistveno dvignila. Posledično so zelo prizadete tudi arabske države, ki nimajo nafte. Arabske naftne države bodo težko izpeljale diverzifikacijo svojih ekonomij - da so za to pripravljene storiti marsikaj, je vidno iz tega, da so kljub neodobravanju večine lastnega prebivalstva pripravljene normalizirati odnose z Izraelom."                                                                   

                                                

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.