Je.

Bilo je pozno popoldne. V berlinskem botaničnem vrtu je staro drevo nad ribnikom nudilo domala spokojno senco, a na klopci pod njim ni bilo niti najmanj spokojno. "Še malo," sem si mrmrala v brk in besno osveževala povezavo do spletišča DVK. V bližnji rastlinjak so spuščali obiskovalke in obiskovalce ob polnih urah ter po predhodni spletni prijavi; omejeno število ljudi, ki se v urejeni koloni giblje med urejenim tropskim rastjem, naj bi delovalo pomirljivo. Ni, niti malo. A točno tam, nekje med orhidejami, monsterami in ogromnimi kaktusi, mi je v tisti umetno vzdrževani tropski vročini postalo jasno, da je južni otok, je – da smo, rečeno brez metafore, zmagali.

Kar se je še pred enim mesecem zdelo popolnoma nemogoče, blodnja, utvara brez kakršnekoli realne osnove, se je ravnokar uresničilo. V ceveh pod stropom steklenjaka je enakomerno klokotala voda. Nad ogromnimi lokvanji z navzgor zavihanimi robovi so se kar naenkrat vklopile šobe za pršec. Par korakov stran je nad umetnim slapom, ob katerem so se razposajeno fotografirale francoske turistke, divje cvetela razbohotena strelicija ... kulisa, vredna domala rajske primerjave. Kje ste bili tik pred razglasitvijo delnih rezultatov referenduma o vodi, to vprašanje zveni precej podobno onemu, kje ste bili na dan, ko so bile dovoljene sanje. In res, med sprehodom do prvega birgartna se mi je zazdelo, da sem pravkar najbrž prvič zares dojela vse tiste izjave o zgostitvi časa, pa tudi narodne substance pred enaintridesetimi leti, ki jih od osamosvojitve sem redno poslušam, a so se mi vselej zdele nekoliko patetične, ne povsem tu, ne scela realne, kot nekaj, kar je bilo že, ko se je dogajalo, del mita o sebi.

Ampak nekaj se, kaže, zgodi, nekaj se sestavi, nekaj, kar za nazaj deluje kot rebus, takrat, v tistem žepku časa, pa je popolnoma ter sploh edino logično. Po dobrem letu muk, zgrešenih taktik ter ugrabitve epidemije za kratkoročne politične cilje in plenjenje skupnega dobrega, po letu dni mukotrpnega spremljanja kandidatov za čestitke, ki pred našimi očmi, dobesedno sredi belega dne, na prafaktorje demontirajo skupno dobro, ko uzakonjajo neoliberalizem, po neznosnih, res skrajno neposrečenih poskusih raznih papkov na pozicijah moči, tako do konca infantilno ponosnih na svojo na vojaškem poligonu podrekano srajco, na to, da lahko ne odprejo kuverte z nepreklicnim odstopom ali niti ne dvignejo pošte, da lahko pozabijo vpisati sprejeti zakon v Uradni list, da lahko ignorirajo novinarska vprašanja, da lahko ne znajo prosto povedati ene povedi, ki vsebuje odvisnik, da lahko med popolnim zaprtjem države zase odprejo gostilno, da lahko preverjajo delovanje uradnih oseb sosednje države na meji ali se mal hecajo na tiskovnih konferencah, dokler se pač še lahko, seznam je neskončnen – po dobrem, a res daleč najslabšem letu te države od njene samostojnosti, pak še od prej, je zgodovina ponovno za hip razjahala svojega iskrega vranca, sedla ob eno slovenskih rek ter v bistro vodo – brez plačila vstopnine – namočila utrujene noge, rekoč: "Tukaj mate pet minut, Slovenci, čas je dozorel. Ajde, dajte." In smo.

Po dobrem letu trpinčenja je bila nacija videti na tleh; razjebana, utrujena, naveličana in sprijaznjena. Kazalo je, da bo do rednih volitev pač apatično spremljala dokončno uničenje lastne države, potem pa si lahko obetamo še več istega, v morda nekoliko spremenjeni konstelaciji, ki bo taka, torej malenkost spremenjena, zgolj harala dalje, dokler od države ne bo ostal niti d. Problem je le, da pri takem kretenskem, oholem, samozagledanem razfuku, ki si ga privošči peščica, kasneje često ni mogoče reči, joj, smo se zmotili, saj so nekatere posledice nepopravljive. Voda je bila tak primer. Ljudstvo je to razumelo.

Sprva se je zdelo kot zmaga za vodo, za ohranitev tega, kar nam je najbolj skupno, a že takoj v naslednjem hipu je postalo kristalno jasno, da gre za mnogo več od "zgolj" vode. Ta referendum je bil naš dogovor o najosnovnejši stični točki. Po eni strani je žalobno, da smo padli tako nizko, da se očitno ne moremo poenotiti o ničemer razen o dejanskih osnovah, a po drugi strani je razveseljivo, da nam pa očitno tudi, ko smo tako razklani, kot smo ta čas, najbolj, kar smo bili kadarkoli, vse vendarle ni relativno; in da nam kot družbi ni enostavno vseeno za vse. Če danes, ko se ljudje verbalno koljejo na družbenih omrežjih, ko kdo samo omeni, denimo, cepljenje, pride na volišča po Sloveniji 784.433 ljudi, od katerih jih proti zakonu glasuje 678.400, smo nekaj ključnega dosegli, in sicer skupaj. Premaknili smo se. Zdaj imamo jasno izkazano mesto, ki nas povezuje – preko političnih in drugih delitev, preko osebnih okoliščin, preko sosedove krave, ki da naj crkne. O obstoju tega mesta imamo zdaj tudi dejanski, s številkami izraženi dokaz. 46,19% volilnih upravičencev je dalo na stran počitnice, vročino, poletje in lastno rit. Dejansko jih je še več, saj glasovnice iz tujine do dne, ko to pišem, še niso prištete, glasovati pa je želelo še precej ljudi, ki zaradi ugotovljenih napak in nepravilnosti niso uspele in uspeli. Verjetno tako lahko govorimo o mobilizaciji polovice volilnega telesa, kar je izjemen, glede na okoliščine pa najbrž kar fantastičen dosežek. Ugotoviti je treba, kaj se je zgodilo z drugo polovico. Jasno je treba reči, da tega rezultata ni mogoče preslikati v državnozborske volitve, za kaj takega bo treba še dosti švica. Je pa treba v isti sapi reči tudi, da je referendum o vodi s prepričljivo natančnostjo pokazal, kaj si zadosti ljudi v tej državi misli o tej oblasti. Kompletni oblasti, tudi o opoziciji. Ki je ta hip enako velik problem kot usmrajena koalicija.

V Sloveniji živijo številni vrhunski športnice in športniki, ki trenirajo večkrat dnevno – a za družbo je ta hip najpomembnejša stvar trening discipline, ki je tod, izkušnje kažejo, res ne obvladamo: zgodovinskega spomina. Po počitnicah se bo namreč nujno takoj vrniti na točno določeno točko: 11. 7. ob par minut čez sedmo zvečer, in sicer skupinsko. Treba bo kar se da plastično obuditi trenutek razglasitve delnih rezultatov referenduma o vodi, in lastna občutja v tem trenutku; zato je važno vedeti, kje ste takrat bili. Treba se bo namreč mentalno prestaviti in nadaljevati od tam, s tiste točke. Pri tem nam bo verjetno v dodatno pomoč popis sosledja dogodkov: 11. 7. – prepričljiva referendumska zmaga nasprotnikov in nasprotnic ZV-1G, 12. 7. – Državni svet z 18:13 izglasuje veto na ZNB, 13. 7. – s 45:43 Janez Kranjc ni potrjen za ustavnega sodnika, 15. 7. – koalicija glasuje zoper lastno novelo zakona (ZNB, 78:1) in preloži odločanje o Zakonu o Nacionalnem demografskem skladu, ki mu sindikati grozijo z referendumom, 19. 7. – Ustavno sodišče s 6:2 odloči, da so bili vladni odloki prepovedi in omejitve javnih shodov (beri: protestov) med razglašeno epidemijo neustavni.

Včasih, redko, se zgodi zgostitev. Velja si jo zapomniti. Kot si velja zapomniti, da južni otok – je.