Zaradi tega sem jaz, čeprav sem rojen Zagrebčan, pred očetom in pred vsemi drugimi, ko je bil Emil z nami, govoril, da navijam za Hajduk. Namreč, vedno ko sem tako odgovoril na njegovo vprašanje, je Emil segel v žep in mi dal bombon. Drugi so se temu smejali, moj stari je teatralno zavijal z očmi, vendar mi ni nikoli resno zameril: vedel je, da nimam pojma, niti kaj je Hajduk, niti kaj pomeni navijaško rivalstvo, niti zakaj me njegov prijatelj to sploh sprašuje. Bil sem še tako majhen, da sem tako kot Pavlov pes vedel samo to, kaj moram pred očetom reči, da bi od njegovega prijatelja dobil bombon.
Kakšno leto pozneje je Emil odšel v Nemčijo in izginil iz našega življenja, jaz pa sem prerasel fazo bombonov in tako kot oče postal iskren dinamovec. Ko je na Maksimir prišel Hajduk, je na tekme hodila očetova mešana družba – dva ali trije "naši" in prav toliko "njihovih". Dobro se še spomnim, kako so se zabavali ob medsebojnem zbadanju, odvisno od trenutnega stanja na igrišču. Nato smo vsi skupaj odšli v gostilno blizu stadiona. Medtem ko so odrasli naročali en gemišt za drugim, sem jaz srkal svojo kolo Sinalco. Zapitek so na koncu poravnali seveda "poraženci" ali pa so si ga razdelili na pol, če je bil izid tekme neodločen. To je bila čudovita, iz današnje perspektive idilična urbana folklora, v kateri nikakor ni uživala samo družba mojega očeta.
V puberteti sem na Maksimir odhajal brez tastarega, tja sem hodil s svojo družbo, toda kakor hitro sem ugotovil, da mi je lahko s kakšnim tihim dekletom veliko prijetneje in zabavneje kot s tropom glasnih moških, sem nehal hoditi na tekme. Nekje v tistem času se je začela še ena dramatična sprememba, ki ni bila povezana z mano in mojimi ugotovitvami: sodnike in nasprotnike se je začelo obkladati z vse hujšimi žaljivkami, nato se je začelo tudi žaljenje navijačev nasprotnih moštev. Igra je postajala vse manj pomembna in kaj hitro so stvari v svoje roke vzeli neki do tedaj neznani ljudje, ki so hlepeli po moči, denarju in javnem vplivu. Njim ob bok so se postavili tudi pretorijanci: do tedaj ohlapne skupine navijačev so nenadoma postale piramidalne strukture z zelo jasno hierarhijo in trdo disciplino. Po njihovi zaslugi je zelo hitro v javno uporabo prišla fraza "tekma z visokim tveganjem" in postala nekaj povsem običajnega.
Gre pravzaprav za paravojaško strukturirane skupine slabše izobraženih mladih ljudi, ki vendar samo čakajo, da se pojavi kakšen politični hudodelec, ki jih bo uporabil kot sredstvo za dosego svojih ciljev in potisnil v ogenj lastnih ambicij
Ta pojav seveda ni hrvaški specifikum, toda že več kot četrt stoletja živim v Splitu, v mestu, kjer je izrazito prisoten in iz katerega je dobro opozoriti vsa druga: popuščanje dominantni navijaški skupini, odpuščanje ali opravičevanje vseh njenih neumnih dejanj (tudi tistih, ki se uvrščajo med kazniva dejanja) bo ustvarilo vzporedno lokalno oblast, popolnoma neodvisno od rezultatov volitev, javnega interesa in podobnih demokratskih brezzveznosti. Da Hajduk tukaj ni samo nogometni klub, ampak množično sprejet verski kult, sem spoznal zelo hitro, potem ko sem se iz Zagreba preselil v Split, in priznam, da se mi je to v določeni meri sprva zdelo celo simpatično. Toda sčasoma je Hajduk začel dosegati vse slabše rezultate, v kult pa se je začela spreminjati tudi Torcida, njegova navijaška skupina. In slabši ko je bil Hajduk, močnejša je postajala Torcida.
"Izpiši jo …" je zamrmral moj stari, ko sem mu pokazal šolo, ki jo je pravkar začela obiskovati njegova prva vnukinja. Na zidu šolske športne dvorane je bil narisan ogromen grb Hajduka (s premerom približno osem metrov), nad njim pa napis: "I pape i dida bili su Torcida!" (In očetje in dedki so bili Torcida!) Kako leto pozneje, ko je začel prvi razred obiskovati še moj sin, se je nad šolskim portalom, podolgovati strehi, pod katero se lahko otroci skrijejo pred dežjem, pojavil napis: "Samo jednu želju imam moj živote ludi, da Hajduk bude prvi da cili Split poludi." (Samo eno željo imam, življenje moje noro, da bi bil Hajduk prvi in da ves Split ponori.) To ni bil neki na hitro nakracan grafit, ampak petnajst metrov dolgo, skrbno in skozi šablono nasprejano nepismeno sporočilo otrokom, da v to ustanovo pravzaprav sploh ni smiselno vstopati. Dobro se ga spomnim, ker je trajalo skoraj dve leti, da je staršem uspelo ravnatelja šole prepričati, da bi bil, če že mora biti nad šolskim vhodom kak napis, za to bolj primeren kakšen poučen verz ali latinski pregovor o pomenu znanja in izobraževanja. Med nami so bili seveda tudi starši, ki jim je bil napis všeč in se jim ni zdel prav nič sporen. Ne vem, kakšne muke je preživljal omahljivi ravnatelj med pogajanji s podružnico Torcide v naši soseski, bivšimi učenci te iste šole. In napis so na koncu le prebelili, vendar ga niso zamenjali z nobenim drugim.
Podobno je v vseh splitskih soseskah. Ko se v nekem stanovanjskem poslopju stanovalci dogovorijo, da se bodo lotili v obnove fasade, mojstre fasaderje prosijo, naj po končanem delu dve najnižji etaži pustijo še kak dan nepobarvani, da lahko fantje iz Torcide tam ustvarijo svojo stensko poslikavo. Grb Hajduka in ob njem kakšno debilno navijaško sporočilo sta namreč najboljša zaščita pred novimi grafitarji. Neka vrsta antikorozivne zaščite, bi lahko rekli: zidu, ki ga je s svojimi znaki markirala Torcida, si ne upa oskruniti nihče in, evo, fasada bo še dolgo ostala lepa in neoskrunjena.
Hajduk medtem igra vse slabše, Torcida pa za poraze krivi dinamocentrično Hrvaško nogometno zvezo in sodniško mafijo, zato skoraj na vsaki tekmi priredi kakšno sranje, zaradi katerega klub, ki ga torcidarji menda slepo obožujejo, plačuje ogromne kazni in tako nikoli nima denarja za kakšno konkretnejšo okrepitev moštva. Najbolj zanimivo pa je, da jim klub tega sploh ne zameri. Kaj posebno pa jim ne zamerijo niti prebivalci mesta – od tistih, ki bi šli na Poljud, vendar ne smejo zaradi kazni, ki jo je Hajduk prejel po divji domači tekmi brez občinstva, do tistih, ki imajo tu in tam po navalu navijaškega besa (ali evforije, vseeno) poškodovan avto ali drugo premoženje. Ko uničijo kakšno javno premoženje, se nanje ne jezi niti mestna oblast, ne glede na politično usmeritev. Kajti če se javno jeziš na Torcido, te čaka tisto, čemur se v žargonu beograjskih mafijcev reče "zvečer po osmi se boš oziral nazaj".
Naklonjena ji je seveda tudi policija. Evo, nedavno je Torcida proslavila 70. rojstni dan. Priredili so res impresiven ognjemet, med katerim so bili poškodovani strehe treh hiš in nekaj avtomobilov, dan pozneje pa se je okoli tisoč njenih članov zbralo na Narodnem trgu, znani splitski Pjaci. Nalepljeni eden na drugega, z mrkimi obrazi in brez zaščitnih mask, brez enega samega nasmeha so slavili sedem desetletij, policisti pa so po svoji uradni dolžnosti – varovali njihovo zborovanje!? Po cele dneve in mesece z vseh strani poslušamo o banalnih in lahko izvedljivih ukrepih za upočasnitev epidemije, toda Torcida jih vse po vrsti krši na množičnem zborovanju, ki niti ni bilo napovedano, čeprav bi v skladu z zakonom moralo biti (napovedano ni bilo, saj zanj seveda ne bi dobili dovoljenja!), policija pa je vse to nadzirala in menda le pazila, da ni bilo kakšnega izgreda.
In ne samo na Pjaci, policija je pozneje varovala vse Torcidino marširanje po mestnih ulicah, bučen sprevod z baklami, na čelu katerega je bila ogromna zastava – ne Hajdukova, ne splitska ali hrvaška, ampak zastava Konfederacije ameriških držav iz ameriške državljanske vojne …
Oprosti, oče, toda danes so drugi časi, ki že zdavnaj niso več kot tisti naši
Tri dni pozneje je Hajduk v Pulju z nič proti ena izgubil proti Istri, zadnjemu moštvu na prvoligaški lestvici, ob vrnitvi v Split pa je igralce in trenerja pred vrati klubskih prostorov pričakalo dvanajst klad, lepo zloženih v formacijo 1-4-4-2, s trenersko klado nekoliko ob strani. Ja, tudi to je Torcida: tu in tam na njenem zelniku zraste tudi kaj resnično kreativnega in duhovitega. Ko poleti gozdni požar doseže prve hiše v predmestju Splita, člani Torcide prvi pohitijo na pomoč gasilcem, prav tako kot so njihovi zagrebški tekmeci Bad Blue Boys letošnjo pomlad, ko je Zagreb prizadel potres, prvi prihiteli pred največjo mestno porodnišnico in iz porušenega poslopja reševali nosečnice, porodnice in novorojenčke. Toda take akcije (ki jih navijaške skupine najraje organizirajo same, namesto da bi se pridružile humanitarnim akcijam, ki jih organizira kdo drug) pri meni in mojih somišljenikih samo še bolj okrepijo vtis, da gre pravzaprav za paravojaško strukturirane skupine slabše izobraženih mladih ljudi, ki vendar samo čakajo, pri čemer se tega verjetno niti ne zavedajo, da se pojavi kakšen politični hudodelec, ki jih bo uporabil kot sredstvo za dosego svojih ciljev in potisnil v ogenj lastnih ambicij.
Moj sin je danes star 16 let. Nikoli ga kot majhnega nisem peljal na nogometno tekmo (česar se sramujem), ampak on zdaj niti sam ne hodi na tekme (česar sem vesel). Oprosti, oče, toda danes so drugi časi, ki že zdavnaj niso več kot tisti naši.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
