Vsak posameznik, skupnost išče tisto, kar ponuja prepoznavnost, izvirnost, avtohtonost. In prav kulturna dediščina je edinstven in neponovljiv gradnik sleherne identitete. Je neprecenljiv dokument človekovega življenja, ki ga je vredno ohraniti in na njem graditi prihodnost. Predstavlja del posebnih vrednot, simbolov, izkušenj, življenjskih vzorcev in pravil, del ustvarjalnosti in dela. Izpričuje posebna zgodovinska, civilizacijska, kulturna, znanstvena dognanja posameznikov, skupnosti na lokalni, regionalni in nacionalni ravni. V dediščini iščemo povezave s preteklostjo, da bi lahko bolje razumeli čas, v katerem živimo, in tistega, ki je še pred nami.
Dodano vrednoto in vrednost v podedovanem je prepoznala tudi družina Leber iz Zgornjih Vrtič, ki se je odločila za celovito prenovo zidanice iz 17. stoletja, točneje iz leta 1624. Nekdanja gosposka zidanica na dominantni legi sredi vinogradov pripoveduje zgodbo, dolgo častitljivih 400 let. Predstavlja izjemno arhitekturno stvaritev tistega časa, obdano s prečudovito naravno kuliso, ki je prava paša za oči slehernega naključnega sprehajalca.
Stoji v vzhodnem predelu svečinskega zaledja, ki slovi po odličnih legah vinogradov, kar so v daljni preteklosti prepoznali in izkoristili tudi naši predniki. Vinogradništvo je tako v času Rimljanov kot v dobi srednjeveške kolonizacije nastavilo obrise tukajšnje kulturne krajine. Pomembno vlogo v razvoju vinogradniške kulture sta odigrala tako uvedba fevdalizma kot ustanavljanje samostanov. Zasluge gredo predvsem nemškim vladarjem, ki so pričeli razdeljevati zemljo posvetnim in cerkvenim ustanovam, zlasti samostanom starejših redov: benediktincem, cistercijancem in kartuzijanom. V 15. stoletju so bili po vsem slovenskem Štajerskem razširjeni deželnoknežji vinogradniški okoliši. Središča te posesti so bila v okolici Maribora, Ptuja, v Slovenskih goricah in radgonskem okolišu. Med redovi so na tem območju prednjačili predvsem benediktinski samostani iz Admonta in šentapavelski samostan iz Labotske doline na Koroškem. Samostani niso bili le verska, kulturna in izobraževalna središča. Z uvajanjem novih načinov obdelovanja zemlje in novih kultur so znatno prispevali k vsesplošnemu razvoju mest in podeželja.
Caspar Sarckho in letnica 1624
Jože Koropec v svojem članku Svečinski svet do leta 1600, leta 1988 objavljenem v ČZN, navaja, da je bila večina zemljiške posesti v lasti sekavskega samostana na območju, kjer leži naselje Zgornje Vrtiče. Že v 12. stoletju je imel v Svečini svoj dvor za svoje upravitelje svečinskega zemljiškega gospostva.
Na podlagi raziskav arhivskih virov zapiše, da se za leto 1347 omenja polovična kmetija lastnika takratnega sekavskega svečinskega upravnika (Amman) Martina z ženo Gerturdo, ki naj bi bil sekavskemu samostanu leta 1344 prodal vinograd, njivo, gozd, bivališče, stiskalnico in klet.
Vrtiče se omenjajo tudi v listini iz leta 1416 v povezavi z mariborskim Židom po imenu Jayer, ki svojo kmetijo z vinogradom v Vrtičah proda Erhardu Kopunu.
Med svečinskimi posestniki se omenja tudi šentpavelski samostan, ki je leta 1495 beležil devet gornikov v Vrtičah (Wertisch).
V urbarju mariborskega spodnjega grajskega zemljiškega gospostva iz leta 1499 je na seznamu obveznikov dajatev za deželsko sodstvo tudi nekaj podložnikov iz Vrtič.
V 16. stoletju, ko tudi priimki podložnikov postajajo stalnica v urbarialnih zapisih (to je bil nekdaj zgolj privilegij plemstva), se za območje Vrtič leta 1536 omenjajo priimki kot:
Balic, Černko, Fronhajmer, Grabner, Gradmajer, Kajndlih, Kaube, Kunc, Marpurger, Napast, Niderlander, Ogronec, Ror, Šuster, Trasoner, Trofeler, Vetinj, Virčenkas, Virtič.
Prav tako se za isto leto navajajo za Vrtiče zemljiški gospodi Hollenek, lučanski župnik, plemič Saurau in vetrinjski samostan.
Za prvo četrtino 17. stoletja zagotovo izvemo nekaj več o lastniku zidanice v Zgornjih Vrtičah 3, po domače Markovo. O tem pričata grb z imenom lastnika v sklepniku kamnitega kletnega portala Caspar Sarckho in letnica 1624. Z njo se začne stavbna zgodovina zidanice, vpete v vsakdanjik njenih lastnikov skozi štiri stoletja.
Izjemni kamnoseški detajli
Današnja podoba nekdanje gosposke zidanica ni izvorna. Prvotno je obsegala samo južni trakt, torej tisti del, kjer sta se ohranila oba kamnita portala. Bila je zasnovana kot visokopritlično v celoti podkleteno gospodarsko poslopje podolžnega tlorisa. V pritličju je glede na velikost prostora, odprtega vse do ostrešja, stala ogromna stiskalnica za predelavo grozdja. Klet z banjastimi oboki je bila prostor za hrambo vina. Sodeč po historični izpričanosti stavbne tipologije slovenjegoriškega območja, je zidanico najverjetneje pokrivala opečna dvokapnica s polnimi čopi in s tem dajala videz štirikapnice. Sprememba oblike in naklona strehe ter stavbne zasnove najverjetneje sovpada z večjo prenovo, ki se je zgodila po letu 1824. Vrisi v zemljiške katastre iz 18. stoletja in prve četrtine 19. stoletja še vedno potrjujejo prvotno tlorisno zasnovo zidanice, omejene na današnji južni trakt.
Prvotno renesančno podobo zidanice poleg navedenih pisanih virov in datacije izpričuje cela vrsta stavbnih detajlov, značilnih za to obdobje.
Naj med njimi omenimo na severni fasadi oba kamnita portala, ki se ponašata z izjemnimi kamnoseškimi detajli. Prvi z grbom in imenom lastnika ter letnico gradnje vodi v kletni prostor. Drugi s poudarjeno profilirano preklado odpira vrata v pritličje. Iz časa gradnje so se ohranili še kamniti okenski okvirji s profiliranimi karnisami in policami, opremljenimi s kovanimi železnimi okenskimi mrežami.
V ometu so se ohranili tudi fasadni detajli, kot so šivani robovi, izdelani v tehniki sgraffito. Vzorec je bil preprosto spraskan v ometu in je tak svojstven fasadni okras, ki ga je bila deležna tudi zidanica v Vrtičah.
Nova stoletja, novi lastniki in njihove vsakdanje potrebe so botrovali spremembam, ki so tako ali drugače zaznamovale tako njeno zunanjost kot notranjost. Prizidavo zahodnega trakta je glede na že omenjene arhivske vire mogoče postaviti v 19. stoletje. Ta podoba, ki jo je načel zob časa, se je v osnovnih obrisih ohranila vse do leta 2020.
Celovita prenova zidanice
Takrat se je družina Leber dokončno odločila ne samo za obnovo, temveč za celovito prenovo zidanice, leta 2017 zaščitene kot kulturni spomenik lokalnega pomena z občinskim odlokom o razglasitvi kulturnih spomenikov lokalnega pomena na območju občine Kungota. Iz tega izhaja tudi varstveni režim, ki določa, kako obnoviti, ohraniti in v nadaljevanju predstaviti spomenik.
Zakonska določila prav tako opredeljujejo, da je Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije nosilec javne službe na področju varstva nepremične in z njo povezane premične in nesnovne kulturne dediščine. Njeno poslanstvo je ohraniti dediščino kot pomemben del kulturne raznolikosti in ohranjanje identitete tako posameznika kot celotne skupnosti.
Samo ohranitev dediščine ne zagotavlja kontinuitete njene prisotnosti v prihodnje. Njeno vključevanje v vsakdanje življenje je ključnega pomena.
Tako konservatorska stroka, organizirana znotraj Zavoda za varstvo kulturne dediščine, v prvi vrsti skuša stavbno dediščino ohraniti v obliki in vsebini, kot nam je bila predana oziroma zapuščena, kar pa danes spričo sodobnih življenjskih procesov ni tako enostavno.
Tehnološka evolucija neverjetnih razsežnosti, ki smo jim priča v tem stoletju, vnaša v naš kulturni prostor nove elemente na način, ki briše kulturno prepoznavnost, izvirnost, pestrost.
Ob tem pozabljamo, da prav civilizacijski razvoj in napredek dolgujemo tisočletja trajajočemu pridobivanju znanj, veščin, spretnosti in izkušenj, ki so se prenašali iz roda v rod. To pa ne izključuje dejstva, da se je podedovanemu vselej dodajalo nekaj novega in drugačnega. Nov čas prinaša spremembe in jih vnaša v naš podedovani življenjski vzorec. Spreminjanja kulturne dediščine zato ni mogoče preprečiti.
V takih okoliščinah vsa strokovna delovanja terjajo objektivno presojo in sprejemanje takšnih odločitev, ki bodo omogočile vključevanje dediščine v vse vidike življenja pod pogojem, da ne bodo okrnjene njene prepoznane in varovane sestavine, ter tako preprečiti vse možne oblike njenega uničevanja. To odgovornost moramo nositi vsi. Zato je v tem kontekstu sodelovanje med stroko in uporabniki kulturne dediščine nujno. In prav prenova zidanice v Vrtičah predstavlja še eno v vrsti zgodb o uspešnem tovrstnem sodelovanju.
Družina Leber se je odločila za celovito obnovo zidanice s pomočjo evropskih sredstev iz Programa razvoj podeželja na ministrstvu za kmetijstvo. Tudi v tem primeru je stroka opredelila in utemeljila izhodišča, kako pristopiti h korektni strokovni obnovi, še posebno ob dejstvu, da so lastniki v nekdanji renesančni zidanici načrtovali ureditev butičnega hotela. Uspešnost takšnega projekta ni bila mogoča samo na ravni komunikacije med strokovnjaki Zavoda za varstvo kulturne dediščine in lastniki. Za tako kompleksnim projektom je stala cela ekipa. Poleg lastnikov in strokovnjakov konservatorjev so bili njeni člani še strokovnjaki z drugih področij: arhitekti, statiki, obrtniki, restavratorji in drugi sodelavci. Takšnega projekta brez interdisciplinarnega sodelovanja, ki se je začelo marca 2021, ni bilo mogoče pripeljati do začrtanega cilja maja 2022.
Ohranitev spomeniških, dediščinskih atributov
Zahvaljujoč timskemu delu je zidanica navkljub novi vsebini s sodobnimi tehnološkimi dodatki še vedno ohranila vse svoje spomeniške, dediščinske atribute. To je bilo mogoče samo ob stalnem in korektnem sodelovanju vseh članov ekipe, kjer so se združevala različna znanja, spoznanja, metode in tehnologija. Vsi člani te ekipe, profesionalni in neprofesionalni, smo v okviru tega projekta prispevali svojstven delež k popularizaciji, vzgoji, izobraževanju, dvigu splošne zavesti o pomenu kulturne dediščine. Vsa ta dogajanja in komuniciranja v tako velikih ekipah različnih strokovnih znanj, metodoloških in tehnoloških pristopov so proces strokovnega izobraževanja in ne nazadnje plemenitenje odnosov med vsemi akterji, ki na svojstven način opravljajo neprecenljivo poslanstvo – ohraniti zanamcem to, kar so nam predniki zapustili.
Zidanica v Vrtičah nam kot knjiga pripoveduje 400-letno zgodbo. Ustvarili so jo ljudje v času in prostoru. Pisali so jo iz roda v rod.
Medsebojna podpora in skupna odgovornost do dediščine sta odgovornost do sebe in do skupnosti. Kot uporabniki podedovanega smo postavljeni v vlogo odgovornih lastnikov oziroma skrbnikov ter zaradi svoje minljivosti hkrati v vlogo odgovornih posredovalcev podedovanega našim zanamcem.
Družina Leber je prepoznala svoje poslanstvo kot odgovoren lastnik in skrbnik podedovanega in se tako odločila za nadaljevanje 400 let stare zgodbe. Prepoznala je, da izbris dediščine ni rešitev, in tako nam vsem dala možnost uživanja dediščine v vsej njeni dragoceni neponovljivosti.
-
*(Peter Fister, Varovanje kulturne dediščine kot nova vrednota, DOKTRINA 1, Mednarodne listine ICOMOS, 2003)
