Kapitan Corto Maltese: Ne preseneča, da se je ravno v multikulturnem kotlu pristaniške Genove začel mit svetovnega pomorščaka

Genova je grobo mesto. Delavsko pristanišče, ki je imelo osrednjo vlogo v pomorski trgovini skozi več stoletij, prepleteno s številnimi ozkimi temnimi ulicami, ponosno pografitiranimi s protihomofobnimi in antifašističnimi slogani ter simboli, ki komunicirajo globlji pomen in niso zgolj objestne čečkarije. Njena identiteta metropole izžareva mešanico različnih lokalnih in eksotičnih kultur, nacionalnosti in jezikov, ki so našli skupno pot sobivanja. Genova se ne sramuje svoje grobe identitete in ne poskuša z lažno estetiko ugajati tujcem. "Če prideš k nam in sanjaš z odprtimi očmi, obstaja velika verjetnost, da boš večkrat stopil v pasje iztrebke in jih razmazal naprej. Sanjaj, toda hodi previdno."

Ne preseneča, da se je ravno v multikulturnem kotlu pristaniške Genove začel mit svetovnega pomorščaka Corta Malteseja v karizmatični uniformi z ikonografsko učinkovitostjo, ki je alter ego njegovega stvaritelja, Huga Pratta. V šestdesetih letih se je genovski poslovnež Florenzo Ivaldi odločil uresničiti svoje sanje: ustvariti stripovsko revijo, v kateri bi objavljal umetnik, ki ga je najbolj občudoval. Hugo Pratt se je pravkar vrnil v Italijo iz Argentine, kjer je s številnimi kolegi ustvaril zarodek žanra in forme, ki bo dosti pozneje, vsaj na naših tleh, imenovana - risoroman. Nihče ne bo nikoli izvedel, kaj točno sta se leta 1967 Ivaldi in Pratt pogovarjala v Benetkah, dejstvo pa je, da se je istega leta Hugo Pratt preselil v Genovo in začel objavljati v stripovski reviji Sgt. Kirk. Za to priložnost je ustvaril novost, stripovsko zgodbo Balada o slanem morju. Odprl je pot Cortu Malteseju, ki je v naslednjih 28 letih prepotoval kontinente in oceane, spoznaval prijatelje in sovražnike, najbolj pa samega sebe in se ustavil šele pri iskanju Atlantide. Pregledna razstava Hugo Pratt, od Genove do južnih morij v Palazzo Ducale, palači kulture in dogodkov, ki jo upravlja fundacija za kulturo mesta Genova in ligurijske dežele, je na ogled do 20. marca letos. Vključuje več kot 200 izvirnih akvarelov, ilustracij, literarnih referenc in zgodb o idealistih, revolucionarjih, pustolovskih ženskah in izjemnih moških ter njihovih odnosih, ki so jih spletli skozi dogodivščine po celem svetu. Karibi, Amazonija, Azija, Benetke, Normandija, Stonehenge, Afrika … in njihov vezni člen, kapitan Corto Maltese.

Hugo Pratt je ob stvarjenju Corta za sabo imel že kilometrino vestern stripov, različnih stilov vizualizacij in podajanja zgodb, je pa pomorščak njegov najodmevnejši lik, popkulturna ikona, ki ima svoj kanon in zvesto bazo oboževalcev. Zaradi dominantnega kulta Corta in njegovih nomadskih dogodivščin je ostanek Prattove produkcije neupravičeno na neopaznem, nepopularnem stranskem tiru, njegova umetniška (r)evolucija, avtorska bi(bli)ografija stranskih zgodb, junakov in junakinj, brušenja in iskanja poti do stripovske mojstrovine, ki skozi dovršeno dramaturgijo in z lastnim vizualnim rokopisom bralcem ponuja neponovljivo doživetje. Kdo vse je (bil) Hugo Pratt, razen risarja stripov? Otroški vohun, igralec v TV-limonadah, lovec merjascev in pum, glasbenik v nočnih lokalih in bordelih, strasten ljubitelj tanga, boem, popotnik, priljubljeni predavatelj, rojeni pripovedovalec, šaljivec z drobci grenkobe, vzornik in mentor. Poetični realist, predvsem pa inovator, ki je postavil nove standarde kavbojskega stripa in vesterna, ki ga je risal skoraj cel opus.

Prattovi liki so obsedeni z zasebnimi konflikti, so ljudje močnih, nevsakdanjih karakterjev, ki brez obotavljanja sprejemajo drastične odločitve in posledice zanje. Pogosto doživljajo nerazumevanje nekonvencionalnih duš, zasmehovanje, zavist, celo sovraštvo, saj postanejo in realizirajo vse tisto, kar navadni sanjači poskušajo postati. Kljub godrnjanju in skeptičnosti okolice hodijo po svoji lastni poti (spomnimo na Corta, ki si je z britvijo v dlan sam vrezal črto usode) in so pogosto samodestruktivno nagnjeni, kajti v njihovih glavah je vse popolnoma mogoče, pa četudi je z glavo treba skozi zid. Hugo Pratt je bil sanjač z odprtimi očmi, neumoren, večen iskalec lastnega, neulovljivega in nedefiniranega mesta pod soncem … kar je verodostojno preslikal v Cortu Malteseju in svojih drugih likih v kompleksnih zgodbah z razkošno zgodovinsko dekoracijo.

V Baladi o slanem morju (1967) spoznamo prepričljive močne protagoniste, med katerimi Corto ne izstopa, so pa nakazane njegove karakterne lastnosti in vrednote, ki se bodo skozi leta razvijale naprej, do svetovne slave in občudovanja ljubiteljske baze bralcev in bralk. Za Pratta so pomembnejši vzajemni medčloveški odnosi z globino in značajem kot zgodovinsko-geografske okoliščine, ki so pripeljale do stika dveh ali več človeških duš. Corto Maltese je objektiven v svojih in tujih čustvenih vrtincih, distanciran, flegmatičen s svojo sproščeno duhovitostjo. Njegovo razumevanje sveta je s kozmopolitsko logiko, zato kot natančno profiliran lik in katalizator pripovedi zraste nad človeško neumnost. Najbrž je tisto, kar je potisnilo generacije bralcev v njegove zapletene dogodivščine, ravno ideja avtentičnega junaka, ki se sooča z lastnimi slabostmi in strahovi, ter njegovo individualno doživljanje pustolovščin kot izziva s samim seboj za ohranitev visokega nivoja vrednot, v katere verjame. Njegove dogodivščine niso vedno popolnoma uspešne, ob osebnih izgubah spremljamo skeptičen pogled junaka na lastne (ne)dosežke in intimno nezadovoljstvo z razrešitvijo situacije, ki ga pelje v melanholijo, celo resignacijo in/ali cinizem.

Kaj pa mornarjeve ženske? Vidimo jih skozi njegove, Cortove (Prattove) oči, spoštljivo, brez vulgarnosti in eksplicitnosti. Izbranke, ki ga zanimajo, so karizmatične individualistke močnih karakterjev, dominantne in proaktivne, skrivnostne in srčne. Njegovi odnosi z ženskami so prikazani platonično, omejenega trajanja, z nežnimi zametki najstniške zatreskanosti (čeprav je mojster zakrivanja čustev), saj ga pustolovščine kličejo naprej, še preden bi si dovolil poglobljene odnose. Beži od globokih čustev in pri pomembnih pogovorih z ženskami sam sebe (večkrat) ustreli v koleno. Mogoče Corto, kot tudi Pratt, potrebuje ženske, da ga definirajo. Mogoče s svojo prirojeno intuicijo namigujejo smer njegovega razvoja, ga potisnejo v čustvene situacije in prisilijo, da preizprašuje samega sebe. Kar ni lahko, če si individualist. Njegove številne prijateljice so mu nedvomno navdih, saj so s svojimi energijami generatorke in spodbujevalke pustolovščin in mu zmešajo glavo. Pomorščak Corto Maltese mora ohraniti svoje dostojanstvo, mar ne? Saj vendar ni navaden zaljubljeni fičfirič!

Magičen in realen, brutalen in nežen, pobalinski in globok. Dve obličji medalje in vmes širok spekter človeških lastnosti, predstavljenih z mojstrsko dovršeno karakterizacijo. Sanjač, pirat, srečelovec, pustolovec. Kompleksen, težek, nerazumljiv, neulovljiv. Maestro na tenki liniji med realnostjo in sanjami. Predstavnik svobodomiselnega in nasprotnik represivne družbe. Gizdalinski estet, ki tudi v grdih časih najde lepoto - v dogodivščinah, ženskah, oblačilih. V sončnem dnevu. V samotnem poležavanju na vetrovni obali. V tistem trenutku, na katerega misli Kurt Vonnegut, ko pravi: "Če tole ni lepo, potem ne vem, kaj je."

Strip kot žanr prestopa meje kulturnih getov, konformizem kulture in umetnosti, saj je zelo težek žanr, ki od bralca zahteva celovito percepcijo skozi mentalne indikatorje in asociativne sugestije, ki stimulirajo in aktivirajo vizualno-bralno doživetje. Tisto, česar ne vidimo v sličicah in ne preberemo v tekstu, in tisto, kar se zgodi v naših glavah, je najpomembnejše sporočilo stripa. Z besedami Umberta Eca: "Za sprostitev berem Engelsa. Ko želim resno branje, berem Corta Malteseja."

P. S. Pričujoči zapis je bil zamišljen kot pogovor s Cortom Maltesejem ob kavi, toda svobodni duh ga je odpeljal novim dogodivščinam naproti. Naj ti bo mirno morje, Kapitan. Mogoče se ujameva v drugem, bližjem pristanišču, na krvavordeči hrvaški Reki ("bella ciao, bella ciao, bella ciao ciao ciao"), in caffe baru, poimenovanem v tvojo čast. Pozabi jutranji mestni espresso, ker je prekratek, preveč intenziven in grenak. Kaj praviš na umazano steklenico cenenega sladko-grenkega ruma, meglico smrtonosnega nikotina, opojne melodije tanga s prastarega gramofona in resnične sanje z najinimi pustolovskimi zgodbami?