Petra Vidali
Bob se je skuhal, ko smo Branka Završana intervjuvali kot dobitnika Večerove nagrade za najboljšega igralca sezone v Slovenskem ljudskem gledališču Celje. Nagrado je dobil drugič, in še kdaj bi jo lahko. Kako pretresljivo je odigral dementnega očeta v Zellerjevi uspešnici Oče! Ali pa nedavno od kapi obnemelega nemočnega moškega v slovensko-italijanskem filmu Mož brez krivde! Neverjetno je, da lahko, četudi ni Primorec in ni zrasel z italijanščino, kar niza vloge tudi v tem okolju. V intervjuju se je spominjal tudi, kako je za vlogo v dokumentarnem filmu TIR mimogrede naredil izpit za težke tovornjake in mimogrede tri mesece te res vozil po vsej Evropi. "Veste, kaj je sodobna Evropa?" je vprašal. "To, da sem iz Nizozemske vozil paradižnik v Grčijo."
Zame in verjetno za marsikoga je to večno vprašanje. Sem naredil dovolj? Je dovolj dobro? Je vredno publike? Je vredno časa? Vesolja?
Izbrana misel se je porodila kot pomislek ob konkretni predstavi. A je, kot vsi pravi bobi, presegla kontekst. Še več, to bi moral biti kategorični imperativ vsega našega delovanja. Dokler se sprašujemo, kaj lahko naredimo in kaj bi bilo treba narediti za skupno dobro, skupno dobro še lahko obstaja. Sploh bi to moral biti vrhovni moralni zakon v javnem sektorju, ki naj ne bi služil kapitalu, temveč človeštvu.
Branko Završan je dobrovoljen, a tudi strog. Nič nima proti performativi in igranju samega sebe, a njega še vedno najbolj zanima transformacija in dokumentaristična igra. "Tukaj ne sme biti zdrsa. In pri tem sem zoprn tudi kot gledalec, če nekje nekaj zaškriplje in ne verjamem v osnovno dejavnost protagonista, rečem: A ni škoda? Vse je šlo po zlu."
Vabljeni na Bob leta
Dobitnika nagrade Bob leta 2024 bomo razglasili v soboto zvečer v Slovenskem narodnem gledališču v Mariboru. Vstopnice za prireditev so na voljo tukaj.
