Kmet Branko Majerič: "Kmetijstvo v Sloveniji bi moralo biti privilegij, ljudje bi se morali boriti za to, kdo bo lahko kmetoval"

Sredi znamenite Lükarije, v Moškanjcih v občini Gorišnica, na poljedelsko-vrtnarskih površinah skupaj s sinom Vasjo kmetuje Branko Majerič. Na 40 hektarjih zemlje, Majeričeve in najemne, rastejo ječmen, soja, česen, repa, nizki fižol, sončnice ... pa veliko ptujskega lüka seveda. Še preden stopiva na njive mimo velikega rolomata - namakalnika, sta na mizi pod lipo dva mrzla špricarja. Da se suša, o kateri bo tekla beseda v lepi prleški govorici, in o kateri se ve, da je počasi plazeč se pojav, ne zaleze še v naju, recimo. To seveda ni bil klasičen novinarski pogovor, to je bil pravi stand up: Branko Majerič govori, nagovarja, imitira, poudarja, poantira, problematizira, kritizira in "napada".

Najhitreje rastoči sistem kmetovanja

"Brezorni" kmet - že polni dve desetletji njegova polja niso videla pluga - se je med prvimi pri nas zapisal ohranitvenemu kmetijstvu (ang. Conservation Agriculture), modelu kmetijstva, ki temelji na treh osnovnih tehnoloških stebrih za ohranitev in izboljšanje zdravja tal in trajnostne kmetijske pridelave: nič ali minimalni mehanski posegi v tla, trajno pokrivanje tal s poljščinami, dosevki ali rastlinskimi ostanki in pester kolobar s čim več rastlinskimi vrstami.

"Kmetijstvo je od vseh gospodarskih panog najbolj odvisno od narave. In ker se narava spreminja, smo tudi najbolj na udaru. Soočeni smo s tem, da je približno tretjina plodnih tal na planetu degradirana, da so celi ekosistemi disfunkcionalni, da so vremenski ekstremi vse pogostejši. Že leta 1990 je FAO sprejel stališče, da je ohranitveno kmetijstvo edini vzdržni agro sistem, ki lahko nahrani ljudi, kljubuje naravnim nevšečnostim, znižuje ogljični odtis, ohranja okolje zdravo in obnavlja degradirana zemljišča. V svetu je to najhitreje rastoč sistem kmetovanja, danes je v ohranitvenem kmetijstvu okrog 200 milijonov hektarjev, približno 14 odstotkov vse rodne zemlje, največ v ZDA, Braziliji, Argentini, Kanadi in Avstraliji ... Vsako leto se ta model kmetijstva okrepi za dodatnih deset milijonov hektarjev. Trideset let kasneje pri nas še vedno govorimo o intenziviranju kmetijstva, kljub temu da nas tepe enkrat mraz, drugič suša, tretjič poplave, četrtič škodljivci ...

Industrijsko kmetijstvo je pridelavo hrane v Evropi pripeljalo na rob propada, saj izčrpava tla, ki so za kmeta glavni vir obstoja. Pred dnevi je evropski komisar za kmetijstvo Wojciechowski dejal, da je koncentracija kmetijske proizvodnje pogubna. Da potrebujemo male in srednje velike kmetije. Zakaj potem še kar naprej delamo po starem?! Zdaj smo sredi javne razprave o predlogu Strateškega načrta skupne kmetijske politike EU za obdobje 2023-2027. Naše kmetijsko ministrstvo je iz nabora pridelovalnih sistemov že v predlogu izločilo koncept ohranitvenega kmetijstva. Zakaj, ne vemo. V Slovenskem združenju za ohranitveno kmetijstvo smo od marca naprej skupaj s kmetijsko stroko pisali utemeljitve, predstavljali podatke, argumente, svetovne in naše izkušnje ..., pa niti v predlog, ki je dolg 386 strani (Si mislite, kaki špeh! Nemci so svoj strateški načrt napisali na 70 straneh.), nismo prišli. Za slovensko kmetijsko ministrstvo ohranitveno kmetijstvo ne obstaja še za naslednjih deset let, svet pa ga vidi kot edini model kmetijstva, ki omogoča preživetje kmeta v prihodnosti. Naj sam Bog to zastopi, če lahko!"

Kmetijstvo v Sloveniji bi moralo biti privilegij

Na Majeričevo kmetijo prihajajo ljudje, ki bi želeli poskusiti po njegovo. Pravi, da z veseljem pokaže, in časa mu sploh ne zmanjkuje. Ne za pogovore ne za brskanje po spletu, da vidi, kaj se dogaja s kmetijstvom v svetu. Pri tem načinu kmetovanja zadostujeta povprečno dve uri dnevno na njivah, reče. Sin, naslednik na kmetiji, je v službi - nobene potrebe ni, da bi se ji odpovedal na račun kmetije.

"Tako kmetijstvo je privlačno, ker ti pušča ogromno časa. Dokler bo pri nas živ stereotip, da je kmetija garanje od jutra do mraka, mladih ne bomo dobili na kmetije. Kmetijstvo v Sloveniji bi moralo biti privilegij, ljudje bi se morali boriti za to, kdo bo lahko kmetoval."

Z zastirkami in dosevki drži Branko v šahu plevele, ni mu treba škropiti in hkrati bogati tla in ohranja vlago v njih. Na polju, kjer je požel ječmen, je zemlja pokrita s slamo, med katero se že bohoti soja. Zakaj soja, se je nekoč zmrdnil sosed, za sojo ne dobiš subvencije.

"Ja, ja, ampak soja kot vse stročnice veže dušik iz zraka in z njim obogati tla - ni mi treba gnojiti, ni mi treba na njivo s traktorjem, prihranim tako pri gnojilih kot pri nafti. Gosto prekrije tla in zaduši plevele. Povrhu pridelam kakovostno beljakovinsko krmo za prodajo. Pol ure na hektar sem na traktorju za sojo - potem pa samo še gledam, kako raste. Pri takem kmetovanju so tla vedno bolj rodovitna in živa, deževnikov v njih mrgoli. Kaj ti pa pomaga pridelek, če si uničil zemljo! Kmetov nas je tri odstotke, 97 odstotkov ljudi ne kmetuje. In nihče me ne bo prepričal, da imajo ti trije odstotki pravico posvinjati zrak, prst in vodo; te pravice nima nihče. Ne tisti, ki je lastnik zemlje, ne tisti, ki jo obdeluje - pa naj bo Slovenec, Hrvat, Nemec ... Po spletu raziskujem, kako peljejo te stvari v drugih državah, in eni znajo videti naprej. Me nič ne čudi, da je naš predsednik vlade za začetek predsedovanja EU od portugalskega zunanjega ministra prejel kompas kot simbolično darilo ob predaji predsedovanja. Kompas smo izgubili v Evropi, kompas je v kmetijstvu izgubila tudi Slovenija."

Tovornjakec proti "šleperju"

​Še eno veliko prednost vidi Branko Majerič v ohranitvenem kmetijstvu. Namreč to, da so investicije v kmetijsko mehanizacijo nekajkrat manjše kot pri konvencionalnem kmetovanju. Ne potrebuješ plugov, bran, takšnih in drugačnih sejalnic, mulčerjev in "hudih" traktorjev, ki nosijo te težke stroje. Zadostujeta diskasti rahljalnik in specialna sejalnica za direktno setev.

"Kar je zelo dobro za obstoj malih kmetij, ki si ne morejo privoščiti takšne investicije. In zdaj sva spet pri stvari, ki me kuri. V Evropi propade na dan tisoč malih kmetij, berem. Tudi pri nas kar po vrsti padajo. Važni so samo veliki pridelovalci in zdaj vsi davkoplačevalci plačujemo zato, ker veliki pravijo, da ne morejo preživeti brez subvencij. Čakajte no ... Saj za to si hotel biti velik, da boš z ekonomijo obsega obvladal stroške. To je tako, kot če bi jaz imel tovornjakec za prevoze, sosed pa tri 'šleperje' in bi zdaj bilo treba njemu pomagati s subvencijo, da preživi. Ja, če ima tri šleperje, ima najbrž veliko večji biznis kot jaz, ki imam samo 'dvotonca'. Male kmete bomo do konca uničili, potem pa z davkoplačevalskim denarjem večno podpirali velike, da ne 'crknejo'. Kaj smo mi malo nori?! Zadnjič sem na srečanju v Moravcih rekel, da tako veliki obrati, kot je Panvita, sploh ne bi smeli dobivati subvencij, naj se pomaga tistemu, ki ima pet glav živine v hlevu - pa so me skoraj 'scotali'. Je rekel direktor, da so do denarja vsi upravičeni. Ja, ampak če kmetuješ na 3500 hektarjih, se ne moreš delati enakega reveža kot oni, ki kmetuje na sedmih. Hkrati pa bi radi imeli ohranjeno tipično kulturno krajino in zdravo okolje.

​Ne mislim, da je kmetijstvu namenjenega premalo denarja, nasprotno, preveč ga je. In ko to rečem, spet vsi planejo po meni. Nikakor pa ni pravično razporejen. Gledam predlog strateškega načrta in vidim, da je postavljena kapica na izplačila za kmete na območjih z naravnimi omejitvami, na območjih, kjer je lažje kmetovati, pa smo subvencije pognali do neba. Se bomo pobili, kdo bo dobil več? Naj bo podprt tisti, ki dela tako, da izboljšuje okolje, ne le tisti, ki ima visoko produkcijo s profitom, sploh pa ne, če je profit na škodo okolja.

​Pa res bi rad enkrat prišel do tega, kdo so ti ljudje, ki določajo našo kmetijsko politiko. Ni ga človeka v državi, ki bi stopil pred ljudstvo in rekel: Spoštovani kmetijci, potrošniki (kar smo vsi), znanstveniki, ekologi, mladi, stari, levi, desni ..., kam bomo šli v naslednjem desetletju, stoletju? Bomo jedli vedno manj kakovostno hrano, davkoplačevalci pa bomo dajali dosti denarja, da bomo vzdrževali kmetijstvo, ki onesnažuje okolje? S tem istim denarjem bi se dalo delati veliko boljše, trajnostno, bolj ekonomsko vzdržno in bi vsi imeli od tega več. Je res dobro, da imamo toliko mesnih produktov? Ne bi bilo boljše, če bi imeli več rastlinske pridelave in manj živinoreje? Zakaj ne bi visoko obdavčili sladkorja, soli in maščob, pa z davčno politiko podprli ponudbo sadja in zelenjave?

Ne moreš v nedogled posiljevati narave. Potem pa se čudimo, da v enem dnevu pade toliko dežja, kot ga je prej v dveh mesecih in da se v razvitem svetu sredi mest podirajo hiše zaradi vremenske ujme."

Naš lük prenese vsako sušo

​In sva končno nazaj pri vodi in suši. Občini Gorišnica in Ormož prednjačita pri izgradnji namakalnih naprav v spodnjem Podravju, v Sloveniji so silno redke te ptice. "Koliko nas je Drava še pred nekaj leti tepla, toliko je dobra, ker je neusahljiv vir vode za kmetijstvo od Maribora do Središča. In se je tudi tokrat pokazalo, da je v ohranitvenem kmetijstvu tudi ranljivost na sušo manjša. Tisti, ki tako kmetujemo, smo manj namakali, ker voda počasneje izhlapeva, če so tla pokrita, in se tudi manj segrevajo. Na posevku ozimine, ki je bil letos pri nas ječmen, pa smo se naučili, da je ta klima primerna za izredno rane sorte ječmena - kar je prednost, ker lahko njivo hitro sprostimo in posejemo novo rastlino. Tako smo tudi naredili - po setvi strniščne soje smo seme hitro zalili in soji trenutno odlično kaže. Če bi njivo po žetvi v začetku julija preorali, bi bila katastrofa - z oranjem spraviš še tisto malo vlage iz ornice in glede na vreme, ki je sledilo, bi imelo novo seme premalo vlage, da bi lahko sploh vzklilo."

- Kaj pa ptujski lük? Ste ga morali namakati?

"Ptujskega lüka ne smeš zaliti. Bi zgnil. Naš lük prenese vsako sušo."