Kolumna Ane Svetel: Kaj rahlja svet?

Začelo se je v nedeljo. Med vzpenjanjem na Pohorje mi je strahovito zmanjkovalo sape. "Govori mi kaj," sem rekla sestri v telefon, "jaz sem preveč zadihana." Popoldne sem na družinskem vikendu večinoma prespala, namesto da bi zlagala drva, s samokolnico pač nekaj prekladala, pomivala posodo ali brala sobotno izdajo katerega izmed naših časopisov. Namesto da bi se obnašala kot "tipična Slovenka v času vikenda", sem spala. Tudi večerno namakanje v vroči kadi ni pomagalo – nekaj se me je lotevalo. Ko sta naslednji dan utrujenost in boleče grlo postajala vse očitnejša, sem na najvišji polici v kopalnici našla nekaj starih covid testov. Slutila sem, da je virus naposled – končno – ujel tudi mene, eno izmed poslednjih Mohikank te skorajda pozabljene epizode zgodovine. Vsi ste ga imeli! Ko se srečamo redki, ki ga (še) nismo preboleli, je to skorajda znak pripadnosti nekakšni skrivni loži. Črtica se je ob C takoj obarvala. Ob T pa je ostala nedolžna belina. Res mi ni usojeno. Nato sem opazila, da je vsem testom potekel rok uporabe. Malce sem se zgražala nad gospodinjsko flegmatičnostjo svojih staršev, jima kupček pretečenih covid testov demonstrativno pustila sredi kuhinje in se odpeljala v Ljubljano. Naslednji dan me je čakal dolg dan v službi, ki ga pač nisem smela zamuditi. "Ne morem si privoščiti, da zbolim," sem rekla očetu pred odhodom, "eno noč si dam, da se spravim skupaj. Jutri zjutraj moram biti okej."

Seveda telesu ni moč takole ukazovati, kaj šele prevzetno verjeti, da te neka virozica že ne bo ustavila. A gledano retrospektivno me je bolj kot lastno zdravje skrbelo, kako v službo sporočiti, da me ne bo. Podobno kot žareča kepa, ki se je iz grla širila v glavo, nos in ušesa, se je širil tudi občutek slabe vesti. Kaj si bodo pa mislili? Kako bo izpadlo, če manjkam? Saj je komaj drugi teden semestra! Kakšen vtis bom pustila? Kaj, če bo na mesečnem kolegiju kaj nujnega? Kako sporočiti študentom, da seminar danes odpade? Kako javiti kolegu, da popoldne ne bom mogla izvesti gostujočega predavanja za doktorske študente? Nato se spomnim, da smo sestanek nekega uredniškega odbora – tudi zaradi mene – prestavili s pete na šesto uro, in slaba vest še malo bolj nabrekne. Komaj se odvlečem do mobitela, napišem dve, tri sporočila. V prijaznih odgovorih tipa "Ni problema, hitro okrevaj" iščem očitajoč podton. Spomnim se, da sodelavec, ki je septembra preboleval covid, svoje prisotnosti na neki konferenci ni odpovedal, temveč je sodeloval po dobrem starem Zoomu. Ali bi tudi jaz morala iskati takšne alternativne, zaslonske rešitve? Ampak saj sem tako zdelana, da komaj vstanem iz postelje, ugotavljam. K sreči telo ustavi moje psihično mrcvarjenje, saj me potegne v spanec, ki ga prekinjajo le pitje čaja, grgranje slane vode in mešanje protibolečinskih praškov. Da v trenutkih budnosti ne razmišljam o tem, kaj vse bom ta teden zamudila, poslušam politične podkaste. Da v trenutkih budnosti ne razmišljam o grozotah, ki se dogajajo v Palestini in Izraelu, poslušam notranjepolitične podkaste. Na živce mi gre, da je osrednja tema, glede katere se opredeljujejo vsi komentatorji, zabadnje in ruvanje nekih zastavic na Kongresnem trgu, kako so se na to odzvali predsednica države pa članica predsedničinega posvetovalnega odbora pa premier pa … Dajte, zresnite se, godrnjam in si merim vročino. Ko se jih naveličam, poslušam podkaste o razmerjih in si sporadično dopisujem s prijatelji. Nekdo me vpraša, ali sem o ljubezni izvedela kaj zanimivega. Ugotovim, da se ničesar ne spomnim. Nato preklopim na še nižji krog Dantejevega pekla – Instagram "storyje" slovenskih vplivnic. Vročina mi raste, občutek imam, da bom vsak čas izgubila službo, počutim se totalno razpuščeno in šibko. Bivšega fanta prosim, da mi prinese Nalgesin, covid teste in limone. Čez eno uro s FFP2-masko stoji pred vrati in mi moli vrečke. Ko jih nesem v kuhinjo, opažam, da se mi zdijo zelo težke. Po mizi se zakotalijo limone. Dovolj jih je za cel mesec. S svežim covid testom se ponovno testiram. Medtem ko čakam na rezultate, razmišljam, da bi pozitiven test marsikaj rešil. "Ne bo me, covid imam." navsezadnje zveni bolj legitimno kot "Ne bo me, zbolela sem." A ni me odrešil, črtica ob C ni dobila T-jevega spremljevalca. Ne vem, kako bi to interpretirali strokovnjaki za ljubezenske odnose. Najbrž bi si pomagali s tipi navezanosti.

Naslednji dan sem dovolj pri močeh, da si lahko očitam malce bolj plemenito. Skrb za službene zadeve zamenja slaba vest, ker se smilim sama sebi, medtem ko sta se izraelska vlada in vojaški vrh očitno odločila napasti civilno prebivalstvo Gaze. Medtem politična elita zahodnega sveta izreka neomajno podporo Izraelu – in to ob tem, ko ta gladko krši določbe Ženevske konvencije. Cilj posvečuje sredstva? Bo Gaza za civilno prebivalstvo – za peke, učiteljice, nogometaše, babice, sladkorne bolnike, otroke in ostalo pisanost civilistov – postala še bolj peklenski košček pod soncem? Bo. Bo zahod ob tem gledal proč? Očitno bo. Spet. Zdi se mi, da smo se v zadnjih dveh letih navadili na vojno, oboroževanje, grožnje. Ervin Hladnik Milharčič je nekoč izjavil, da lahko spodoben človek o vojni govori le tako, da govori proti vojni. Zdi se mi, morda naivno, da je bila to nekakšna jasna zaveza povojnega (zahodnega) sveta. Proti vojni. Zaveza, ki se je seveda hipokritsko kršila, zlasti kadar je šlo za "daljne dežele", posebno muslimanske. A vendarle je – vsaj v diskurzu – ostajala zaveza: vojne nikar. Od ruskega napada na Ukrajino pa se je vojni diskurz v Evropi korenito spremenil. Vojno smo normalizirali. Kako da ne bi normalizirali tudi izraelsko-palestinske? Bomo normalizirali tudi morebitno vnovično vojno na Balkanu?

Pred leti sem na Ljubljanskem filmskem festivalu gledala izvrstni film Foxtrot izraelskega režiserja Samuela Maoza, ki razpre vso tragiko izraelsko-palestinskega konflikta. Tragiko, ki se seveda izriše v življenjih "navadnih" ljudi, vpetih v kolesja, ki jih drobijo, vpetih v vizije prepotentnih voditeljev, ki ne odstopajo, ker imajo prav. Poglejte Putina, Netanjahuja, Bidna. Vsi vedno dajejo vtis odločnih moških, ki nikoli ne podvomijo, ki si ne premislijo, ki ne ustavijo koraka, da bi ubrali drugo smer. Nihče niti za hip ne omahuje. Nihče ne reče: "Joj, ne vem." Vsi so premočrtno napoteni proti svojim ciljem. Ob tem se spomnim pesmi Na kraju, kjer imamo prav izraelskega pesnika Jehude Amihaja. V prevodu Petre Koršič zazveni takole:

Tam, kjer imamo prav,

ne bo nikoli zraslo

cvetje spomladi.

Tam, kjer imamo prav,

je zemlja trda in poteptana

kot dvorišče.

Ampak dvomi in ljubezni

rahljajo svet

kakor krt, kakor plug.

In na kraju, kjer je nekoč stala

zrušena hiša,

se bo slišal šepet.