Kolumna Denisa Manceviča: Evropski energetski kavelj 22

Ko sem pred desetletjem kot diplomat služboval v Rusiji, sem preko ustvarjenih poznanstev prišel v stik s predstavniki ruskega ministrstva za energetiko, od tam pa do državnega plinskega monopolista Gazproma. V Rusiji, kot tudi v marsikateri drugi navzven povsem hierarhično zaprti državi ali sistemu, vedno obstajajo stranska vrata poznanstev, ki te lahko pripeljejo do krajev, do katerih sicer ne vodi kupljena vstopnica ali državniški status. Tako sem se kot mlad diplomat nižjega ranga, zadolžen za ekonomska vprašanja, znašel v osrednjem nadzornem centru Gazproma, od koder se spremlja delovanje vseh osrednjih magistralnih plinovodov. Od kratkega pogovora z direktorjem nadzornega centra so mi najbolj ostale v spominu besede, da "čeprav morajo molekule zemeljskega plina prepotovati več dni in na tisoče kilometrov od največjih nahajališč v zahodni Sibiriji do potrošnikov v Evropi in je ta proces tehnično precej zahteven, se v večini družb danes ne sprašujejo o razpoložljivosti električne energije ali zemeljskega plina, ko doma odprejo ventil ali prižgejo stikalo. Pa to ni tako samoumevno."

Pogovor je bil prijateljski, v zraku (takrat še) ni bilo duha izsiljevanja, kot bi se dalo razbrati iz današnjih okoliščin, ko Rusija v obstoječi hibridni vojni z Zahodom uporablja večino še preostalih razpoložljivih sredstev. Med drugim tudi energetsko. Sogovornik je želel izpostaviti nekaj drugega: v Evropi izstopajočo samoumevnost razpoložljivosti energentov v katerem koli času, v potrebnih obsegih in, zgodovinsko gledano, tudi po več kot sprejemljivih cenah. Energija je v razvitem zahodnem svetu postala navadna surovina, dobrina, ki je vseprisotna in tako samoumevna, da se o tem kaj dosti ne sprašujemo. Niti ko gremo na bencinsko črpalko, še manj pa, ko v stanovanju odpremo ventil radiatorja ali prižgemo luč. Postala je nam pripadajoča civilizacijska pravica. Dokler se vse skupaj ni obrnilo na glavo.

---

Ko danes poslušamo politike, se ustvarja podoba, da je za vse skupaj kriva vojna v Ukrajini. Da nas je vse skupaj presenetilo do te mere, da se na prihajajočo energetsko revščino ni dalo pripraviti in ublažiti negativnih posledic, ki jih že in (v večji meri) še bomo čutili milijoni ljudi v EU. Da smo postali ujetniki ruskega izsiljevanja na eni strani in prepočasne zelene energetske tranzicije na drugi. Skratka, sami nismo nič krivi. Za trenutno situacijo so krive vojna in pohlepne energetske multinacionalke, ki na račun borznih cen kujejo dobičke. Rešitve, ki jih ponuja politika, so: nacionalizacija (ja, tudi v Sloveniji), cenovne kapice (ki jih ali ne subvencionirajo proračuni, torej davkoplačevalci) in, moja najljubša, varčevanje. Varčevanje, ki to ni, ampak je zmanjšana poraba, ki po večini ni posledica bolj učinkovite rabe energije, temveč zmanjšane gospodarske dejavnosti. Po tej logiki lahko tudi "privarčujemo" do 99 odstotkov energije, samo znašli se bomo v predkameni dobi.

Dejstvo je, da je že lansko leto, v približno istem času (torej še krepko pred februarsko invazijo Rusije), močno dišalo po največji evropski energetski krizi v zadnjih desetletjih. Vsi signali za to so bili prisotni, a kljub temu niti v Sloveniji niti na ravni EU ni bilo zaznati kakšne resne refleksije, kaj šele bolj strateškega in odločnega ukrepanja. Medtem je vzrokov za to, da smo se v Evropi sami zapletli v energetsko zanko, kar nekaj.

"Roke proč od fosilnih energentov" je mantra, ki jo v Evropi poslušamo na vsakem koraku zadnje desetletje. "Edino prav," bo odgovoril vsak, ki kaj da na dosežke razsvetljenstva, kajti to pomeni, da ni ravno zanikovalec podnebnih sprememb. Ne glede na to, da mnogi zagovorniki zelenih politik vidijo evropski odmik od fosilnih energentov kot (pre)počasen, je dejstvo, da so se v zadnjem desetletju investicije v nova nahajališča fosilnih energentov začele zmanjševati, kapital se je začel preusmerjati v obnovljive vire, rešitve za učinkovito rabo energije ali shranjevalnike. Države, ki so v Evropi zgodovinsko proizvajale zemeljski plin (na primer Nizozemska), so ga začele opuščati, viri financiranja umazanih fosilnih projektov so se dražili. Vse to se je dogajalo še pred pandemijo covida-19, ki je ta trend samo še pospešila. Logično, zapiranje držav in gospodarstev je temu trendu dalo pospešek in močno vplivalo na zmanjšanje porabe. A kaj hudiča, ko je tem nekje sredi leta 2021 sledil močan in hiter odboj navzgor, ko se je svetovno gospodarstvo ponovno zbudilo in zagnalo. In (v mnogih predelih sveta) spoznalo, da ponudba (fosilnih) energentov preprosto ne dohaja povpraševanja.

Kaj to pomeni, dobro vemo: dvig cen, pri čemer za energente velja dokaj neelastična krivulja ponudbe (omejene zmožnosti hitrega povečanja/zmanjšanja ponudbe), kar pomeni, da so začeli nastajati ozka grla in pomanjkanje posameznih energentov oziroma tekmovanje regij (EU proti Aziji denimo) za posamezne surovine. Takrat smo tudi začudeno spoznali, da so bila obsežna vlaganja v obnovljive vire stroškovno neučinkovita (Nemčija), kot tudi, da v vmesnem času nismo kaj bistveno razogljičili številnih panog (transport) niti vlagali zadostnih sredstev za preobrazbo industrije, ki bi lahko dohajala ciljno zmanjševanje porabe fosilnih energentov za potrebe proizvodne dejavnosti. Da o potrebnih obsežnih investicijah v obnovo in nadgradnjo distribucijskih elektroenergetskih omrežij niti ne govorimo; medtem ko te stojijo, mi sanjamo o fotovoltaični svetli prihodnosti, pa čeprav priklope novih porabnikov štejemo v mesecih in letih namesto v tednih.

Ko poslušamo tvorce evropskih energetskih politik, hitro dobimo občutek, da niso kaj dosti študirali zgodovine mednarodnih energetskih odnosov. Kajti potem se ne bi čudili energetski realnosti, ki govori o tem, da so trgi medsebojno prepleteni in da je na marsikaterem energetskem trgu glavni igralec tisti, ki obvladuje segment predelave ali logistike, in ne nujno sami proizvajalci. Tako smo recimo priča situacijam, ko se dobavitelji utekočinjenega zemeljskega plina (LNG) dobesedno v zadnjem trenutku, še na poti, odločajo o morebitni spremembi smeri dobav. In to na podlagi ponudb, ki jih dobivajo s celega sveta, ne zgolj iz posameznih evropskih (mikro)regij. Že desetletje to vidimo pri tekmovanju Evrope z Azijo za svetovne dobave utekočinjenega zemeljskega plina. To tekmovanje seveda stane, saj ne temelji na strateškem partnerstvu ali dolgoročnih pogodbah, ampak po večini na golih (kratkoročnih) cenah. Zato nas ne bi smelo presenetiti, da bomo z zmanjševanjem dobav po plinovodih iz Rusije v prihodnje priča (tudi v primeru hitro doseženega miru v Ukrajini) bistveno višji volatilnosti na plinskem trgu, posledice katere se bodo prelivale tudi na trg električne energije.

Medtem slovenska politika brezglavo leta po svetu in išče, kje bi lahko kupili utekočinjeni zemeljski plin, a se obenem ne vpraša, kako ga bomo lahko pripeljali do slovenskih porabnikov in kje vse v celotni verigi so ozka grla. Kot se namreč izkaže (in danes je to že javno priznano), je teh kar nekaj: od premajhnih kapacitet prevzemnega terminala na Krku do prešibke plinovodne povezljivosti med Slovenijo in Hrvaško. Lahko samo ugibamo, ali je pri teh spomladansko-poletnih poskusih zatorej šlo za politično diletantstvo ali pa je bilo to odločevalcem že znano in je šlo za poceni PR. Ne vem, kaj je hujše, izbiro prepuščam bralcem.

In ne nazadnje, zadnje mesece skorajda vsak dan slišimo evropske politike govoriti o preveliki evropski energetski odvisnosti od Rusije, posebej na področju zemeljskega plina. Kot da je to nekaj, kar je novost in smo spoznali šele zdaj. Razlogi za to so tako zgodovinsko kot tudi tržno pogojeni. Zgodovinsko zato, ker je to rezultat večdesetletne politike mnogih največjih držav EU, ki so stavile na obsežne plinovodne in naftovodne projekte z Rusijo (oziroma pred tem še s Sovjetsko zvezo), ki so prvotno bazirali na tako imenovani barterski menjavi (poceni energenti v zameno za tehnologijo). Tržno pogojeni pa zato, ker je večina dobav ruskega zemeljskega plina in nafte vezanih na cevovode, ki so že zdavnaj amortizirani in zatorej cenovno najbolj konkurenčni. Kar je tudi Gazprom v zadnjem desetletju postavljalo v položaj, ko je lahko precej enostavno, s cenovnim prilagajanjem in po potrebi dumpingom, ohranjal oziroma v zadnjih letih celo povečeval svoj tržni delež.

In tu je srž evropskega energetskega problema. Poskusi, da bi s političnimi ali tržnimi mehanizmi povečevali evropsko energetsko varnost in avtonomijo, so se izkazali za povsem neučinkovite in zgrešene, saj je za kaj takega potrebno bistveno več kot zgolj politične deklaracije. Potrebna so pravočasna, izjemno obsežna in medsebojno dobro usklajena vlaganja (predvsem) javnih in tudi zasebnih sredstev. Potrebna je izjemno zahtevna tranzicija, ki mora biti postopno in strateško zastavljena, kar je ravno nasprotje od tega, kar vidimo v zadnjih mesecih. In nujna je odgovorna politika na vseh ravneh, ki razume, da ima energetski sektor nekatere lastne zakonitosti, ki se kljub družbenemu napredku v zadnjih 100 letih niso kaj bistveno spremenile.