Danes vam bom postregel s premišljanji, ki me obremenjujejo zadnjih nekaj mesecev. Mogoče že skoraj leto. Ogromno tega se je spravilo v lov na mojo glavo. Za mojo dušo in telesom. Rusi, potresi, globalno segrevanje, draginja, pomanjkanje energentov, inflacija in slabi filmi. Razen tega človek nikoli ne ve, kdaj se bo katera izmed celic v njegovem telesu spridila in šla rakovo pot. Torej, komaj še tacam po planetu in zelo veliko vprašanje je, kako dolgo nama bo še to uspevalo. Se pravi meni in planetu.
A kljub temu imam pogum, da ne rečem predrznost, da ne rečem norost, da vsake toliko izstopim pred javnost in zapišem, kaj si mislim o položaju. O vsem praktično. Ko je pa že na pogled jasno, da tako položaj kot jaz ne delujeva v racionalnih okvirih.
Ampak če bi bil sam zgolj posameznik, bi še šlo. A smo priča medijski in javnomnenjski ofenzivi, ki težave naše civilizacije secira bolj nadrobno kot kadarkoli prej. Če vzamemo zgolj pogreb britanske monarhinje. Nekaj milijard ljudi se je ukvarjalo s tem in vsaka sekunda desetdnevnega dogajanja je bila opisana in analizirana s tonami prelitega črnila. Ne gre le za profesionalne medije, še več terabajtov nesmiselnih podatkov in mnenj se je prelilo na internetu.
Kot rečeno, v tem ne vidim več nobenega smisla. Civilizacija kot pobesnela analizira patološka družbena stanja, ne vedoč, da jih prav s temi analizami tudi soustvarja. Soliti pamet bralcem in gledalcem, sledilcem in uporabnikom s pozicije božjega je tako postala primarna preokupacija, in kot kažejo pesimistične napovedi, nas bo to vseobsegajoče komuniciranje položilo v rani grob mnogo prej kot Putinove bombe.
Torej je čas za alternativne razmisleke. Za razmišljanje zunaj okvirjev racionalnega in logičnega, primernega in tega, kar se spodobi. Najprej s političnimi razmisleki. Ki sicer niso tako zahtevni kot kateri drugi, so pa izjemno popularni.
Zadnje mesece opazujem, kako se v medijih naslajajo nad stvarnimi in domnevnimi napakami novega predsednika vlade, dr. Goloba. In to v glavnem vsi mediji. Tisti, ki so mu nenaklonjeni zaradi ideološko ali svetovnonazorskih ali zaradi strankarskih razlogov, so ga pribili na križ že takoj ob kandidaturi. Se pravi, da je to pričakovano. Potem pa spremljam, kako se ne le z njim osebno, temveč z vso vladno ekipo zabavajo in čez njih zabavljajo tudi liberalni mediji. Se pravi tisti, ki bi mu morali držati štango. Ampak držanje štange, jasno, ne prinaša branosti in klikov, oboje pa ne prinaša profitov in tako naprej in tako nazaj po zblojeni medijski krajini Republike Slovenije.
Mediji imajo za Golobovo osiranje opravičljiv razlog. "Mediji smo čuvaji javnega interesa, mediji smo nadzorna kategorija, ki oblasti gleda pod prste!"
Kar je res in nadzorna vloga medijev kot vesti družbe je izjemno pomembna. Ni pa edina oziroma ni pa edina mogoče.
Mediji, ki na ta način spodjedajo že tako trhel breg, na katerem si je Golob uredil svoje mostišče, razmišljajo v klasičnem medijskem okolju: "Vse svinjarije, ki jih počne oblast - pa naj bo leva, desna, stara, nova -, morajo biti razkrite."
In sedaj pride na vrsto alternativno razmišljanje, s katerim se ukvarjam zadnjih nekaj mesecev in je brez trohice dvoma – zunaj mojega konfuznega miselnega okolja – zagotovo napačno.
Pred nadaljevanjem naj bralcu pojasnim, da nimam nobenih političnih preferenc! Da sta moji ideološki in strankarski izkaznici prazni in da če kaj, je moje družbeno vodilo javni interes, intimno pa svobodomiselnost … Toliko o tem.
Ampak kljub temu sem prepričan, da bi v medijih morali nujno preprečiti negativno, dvoumno, bog ne daj sarkastično pisanje o osebi in vladi dr. Goloba. Naj pojasnim alternativni tok misli, ki me je privedel do te blasfemične ugotovitve.
Ko pišoči razkrije nepravilnost, škandalček vlade - padajočo afero trenutne oblasti -, ga vodita pogum in resnicoljubje, prav tako pa predpostavka, da slovenska družbena ureditev mirno pluje sredi demokratičnega morja. In da se naša barka sicer nagiba na levo ali desno, ampak še vedno v okviru demokratične norme. In ta predpostavka vseh sicer dobromislečih in trdo delavnih medijskih ustvarjalcev kot komentatorjev na družabnih omrežjih je globoko napačna.
Naša demokracija ni vpeta v tradicionalen demokratični prostor, kjer se izmenjavajo ideološko obarvane oblasti kot odziv na javno vzdušje in razpoloženje volivcev. Kot se je oni dan zgodilo na Švedskem in se ima čez nekaj dni (pogojno) zgoditi v Italiji. Naša družbena ureditev s težavo navigira ob tistem vikinškem robu in jo zgolj metri ločijo od zdrsa v ponor. Mi živimo na ostrici noža, v nevarnosti, da se vsak hip prekopicnemo na drugo stran.
Kaj je na drugi strani? Na drugi strani je avtokracija, omožena z enoumjem in državnim nasiljem. Pa seveda s tem ne mislim konkretno na Janeza Janšo, ampak mislim na prevlado idej in ljudi, katerih agenda se ne ozira na svobodo človekovega uma in dejanj. Smo oboje doživeli v praksi. Večkrat.
Civilizacija kot pobesnela analizira patološka družbena stanja, ne vedoč, da jih prav s temi analizami tudi soustvarja. Soliti pamet bralcem in gledalcem, sledilcem in uporabnikom s pozicije božjega je tako postala primarna preokupacija, in kot kažejo pesimistične napovedi, nas bo to vseobsegajoče komuniciranje položilo v rani grob mnogo prej kot Putinove bombe
Sicer razmišljajoči v mojem izkazu takoj zapazi nedoslednost, ki je očitna … Z namenom, da si zagotovimo svobodo, jo moramo omejiti? Povedano drugače; če nočemo, da zmagajo laži, moramo ne govoriti resnice; še drugače … če hočemo še naprej svobodno kričati, je najbolje biti tiho!
Ampak absurd je prevladujoče stanje duha ne le pri nas, temveč globalno. In absurd je treba objeti in sprejeti ter se naučiti, kako si znotraj njega odrezati kos kruha in najti duševni mir.
V svojem dnevnopolitičnem pamfletu lahko stopim še korak dlje. Če nočemo Janše, ki zgolj sedi in se že ne vem kolikič v brk posmehuje liberalnemu okolju, ki ima največje veselje s tem, da sabotira samo sebe, moramo biti tiho in ploskati vsaki še tako neumestni potezi vlade dr. Goloba. In da bo bralec razumel lažje, sem lahko še bolj nazoren. V našem mestu imamo župana, ki po ulicah focka mladoletne delikvente. Kar je znotraj normalnih gabaritov nesprejemljivo. Znotraj mojega miselnega konstrukta pa na drugi strani čaka Franc Kangler in v primeru njegovega ponovnega županovanja se zdi mikastenje otrok po ulicah sprejemljiva možnost. Seveda je jasno, da oba moža nista primerna za javno funkcijo, a političen razmislek, ki mora živeti znotraj absurda, sugerira, da je treba podpreti manj slabega.
Ker prav za to gre v našem bednem in državljana nevrednem političnem trenutku. Gre za enostavno vzpostavitev najnižjega standarda. Pozabite na antične ideale demokratične evolucije, ki skozi naravno selekcijo izvrže na površje najbolj potentne kandidate, predane javnemu delu. To je mogoče v Angliji, kjer so preminulo monarhinjo, ne glede na njen socialni status in bogastvo in bisere ter konje, državljani redno označevali kot "predano javno uslužbenko (public servant)". Pri nas kaj takega ni mogoče. Ne zaradi pomanjkanja demokratične tradicije, temveč zaradi preprostega dejstva, da so fantje in dekleta dodobra umazali, bolje rečeno zastrupili politični bazen, in zato razmišljujočemu ne pade niti na misel, da bi pomočil prst vanj. Tako ostaja večno kroženje enih in istih oziroma zelo podobnih fac, in ko se pokaže možnost, da srečno naključje izvrže na oblast nekoga, ki že ni popoln sociopat, je sveta naloga nas, ki si domišljamo, da imamo vpliv na javno mnenje - podpreti ga.
Obstaja potem še eno veliko vprašanje, ki ga vame uperjajo uredniki in lastniki medijev … "I, kaj pa naj potem mi delamo? Kakšna je potemtakem naša vloga? Naj se samo ukinemo, če nam ni več biti regulatorni aparat družbe?"
Sploh ne! Mediji naj se posvetijo kulturizaciji prebivalstva. Oni dan sem gledal dosežke Živadinova in prijateljev, ki so se lotili kulturizacije vesolja, in če je njim uspelo v orbiti, ni hudič, da dobro mislečim medijem ne bi uspelo v Sloveniji. Ker začarani krog primitivizma in svete preproščine, ki raste na rasistični predpostavki o Slovencu kot pripadniku izvoljenega ljudstva, je mogoče prekiniti le z načrtno akcijo novega kulturnega prebujenja, v katerem naj ima svojo vlogo tako medijska kot izobraževalna krajina.
O tem razmišljam na izprehodih in zaradi tega niti v letošnjem gobjem letu ne najdem nobene glive.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
