Svetlana Slapšak
Ne varčujejo z besedami, ni jim nerodno navesti tudi "histerije", ki se v medicinskih besedilih ne uporablja že štirideset let, prej pa je bila uporabljana predvsem za stigmatizacijo žensk. Profesionalni novinarji, posebej pa novinarke, tega izraza ne bi smeli uporabljati, pa ga - za označevanje vseh, ki imajo do živali drugačen odnos kot denimo do puške ali kuhinjskega lonca. Glavna žrtev, kot predstavnica skupine, je Tina Gaber. Neki profesor njeno obnašanje celo primerja z "dvornimi" navadami v času vladavine Janeza Janše, kar je res zlonamerno: niti en član SDS se ni nikoli zavzel za pravice živali, nihče ni rekel besede, ko je voditelj zmerjal novinarke s prostitutkami, stopnja poslušnosti in podrejenosti je preprosto nagnusna. Takratna prva dama se nikoli ni zavzela za zaščito otrok ali živali, se je pa aktivirala, ko je bilo treba prijateljem na začetku epidemije zagotoviti dobičkonosen privilegiran dostop do poslov z zaščitnimi maskami. Pa poglejmo, kaj tako strašnega počne Tina Gaber:
• kot aktivna državljanka nasprotuje vladni politiki,
• uspešno je podprla zbiranje 25.000 podpisov proti pomoru nutrij,
• upravičeno je posumila na koruptivno ozadje povezovanja biološke stroke in lovskih organizacij.
Kje je problem? V nedoslednosti institucij na eni in spremembah v načinu razmišljanja državljanov na drugi strani. Ti niso niti histerični, niti razvajeni, niti sanjači, ampak opazujejo razmerja moči in se sprašujejo, kamor izginjajo humanost, etika in obveze institucij. Ko na svoje pozive dobijo napihnjene odgovore kot iz nekih drugih časov, se aktivno odzovejo. Ko strokovnjak pravi, da nutrije pobijajo že desetine let, to za državljane pomeni le, da bi se to moralo nehati. Nutrije so potomke živali, ki so bile v tej državi vzrejane, da bi jih ubili in jim odvzeli kožuh: ko so se potem naselile v okolju, ki iz njih ni več znalo izvleči profita, so postale problem. Nihče ni sploh pomislil, kaj z živalmi narediti, ko je umazana industrija propadla. Edini krivec za širjenje nutrij je človek – človek v kapitalizmu. Zdaj so naenkrat krive živali in vsi, ki se zgražajo nad načrtom iztrebljenja celotne živalske vrste. Niso protestirali, ko so "neavtohtonim" vrstam drli kožuhe, zdaj so te iste živali krive, da so tu. Sami so postavili nutrije v položaj simbola, zdaj se čudijo, da nekdo postavlja življenje nad simbolni konstrukt. Najhuje pa je, ko se v bran norega načrta iztrebljanja sklicujejo na "zdravo pamet". Koliko je vredna "zdrava (kmečka) pamet", se vidi danes, ko nam podnebje pokaže, kako daleč smo šli pri uničevanju planeta: ni predlogov za rešitve, samo zahteve, da vse plača država. Katastrofe in škode so ogromne, rešitev je lahko le globalna. Po vsem, kar se je in se bo gotovo še dogajalo, je država lahko potegnila le eno dobro potezo s koristnimi posledicami: vojsko je uporabila kot močno podporno službo, ki je usposobljena za soočanje z nesrečami. Ali ne bi to bila najbolj pametna prihodnost za vojsko? Za reševanje v človeških katastrofah je najboljša rešitev civilno usmerjena vojska – da o ekonomski koristi niti ne govorimo: nakup orožja vedno lahko počaka. In mimogrede, RVTS še ni opazila, da je bila med številnimi nesrečami izbrisana tudi cela romska vas pri Ribnici: ali tudi tu deluje "zdrava pamet"?
"Zdrava pamet" podpira ubijanje živali in neupoštevanje evropskih okoljskih priporočil. Zveza lovcev, ki je neprofitna organizacija, bržkone razdeljuje usmrčene živali revnim in nikoli ne zaračunava lova bogatim tujcem, prav tako ne prodaja mesa restavracijam in mesnicam. Prav tako je v okvirih "zdrave pameti", da nekdo uradno dela v državni instituciji, od države prejema honorar za raziskave o živalih in v prostem času ubija živali, seveda neprofitno. Kajti "zdrava pamet" je najbolj nagnusna, ko gre za smrt: zdravniška združenja so, drugače kot stanovska združenja v nekaterih drugih uglednih državah, soglasno zagnala vik in krik ob omembi evtanazije, ki je sicer nihče ne načrtuje kot zdravnikovo obveznost. Morda bi bilo drugače, če bi bile omenjene koncesije za evtanazijo in honorarji za izvajanje. Morda bi bilo čisto dovolj zdravnikov, ki bi uradno delali v državni ustanovi, v prostem času pa honorarno opravljali evtanazijo, tudi večkrat na dan, če je potrebno.
In posebno odgovornost nosijo tisti, mi, vsi, na katere nihče ne računa. Pa tudi mi na nikogar ne računamo, ker smo vsi Joker out: zato se usedimo na motor, v rolls royca, na osla, kar že kdo ima, obujmo visoke rdeče pete in copate, naličimo se, obesimo si uhane, vklenimo se v policijske lisice, dajmo korenček v žep za nutrije, posvajajmo pse, mačke in šimpanze, ne dajmo niti enega drevesa, pomagajmo sosedu in pošljimo vse otroke na morje. Pa da vidimo, kdo nam bo kos
"Zdrava pamet" je usodno zaljubljena v smrt, smrt drugega, drugačnega, voajersko smrt, po možnosti s kaznijo, najbolje z mučenjem. "Samo dva spola sta," je na srečanju svojih vernikov izrekel največji prostak v slovenski javnosti Janez Janša, obkrožen z mladimi moškimi z enakim napisom na majicah, tudi enim z 'blajhanim' čopom na vrhu glave. Vodja ni opazil, da ga malce zafrkavajo. In če sta samo dva spola, vsi drugi pač ne smejo obstajati. Primc misli, da je umirajoča ženska manj pomembna od nerojenega, morda umirajočega ali že mrtvega ploda. In čeprav ugledna novinarka piše proti omejevanju ali prepovedi splava in kritizira cerkev, ne ve, kaj znanost pravi o besedilu Hipokratove prisege, in ne razume vseh dimenzij teološke hinavščine: povezava med Bogom in plodom je predvsem v tem, da se v cerkveno računovodstvo vpiše še ena duša - pokojna mati je tako že vključena. Zdravorazumsko barantanje vedno pomeni prisilno odsotnost drugega. Če drugi prostovoljno odide, to ni prava zmaga: treba ga je pregnati, še bolje uničiti. In zato je blebetanje Žige Turka o krščanstvu in dobi razuma na Nova24TV prišlo kot pravo komično olajšanje. In tudi omenjeni ima rad "zdravo pamet". In še ena ugledna novinarka zaščito živali "pravilno" povezuje s histerijo zaščitnikov, predvsem zaščitnic ...
"Zdrav razum" je v zgodovini, zlasti od dobe razuma, ko se je znanost ločila od teologije, drugo ime za vraževerje in predsodke, nič drugega. Kako je v Sloveniji dobil pozitivno konotacijo, je pomembno vprašanje - in nekdo bi moral raziskati zgodovinsko semantiko izraza. Najverjetneje je nastal kot banalen politični spin v času, ko so politiki v 19. stoletju iskali načine, kako pridobiti kmete – in nič več. Danes bi se morali vprašati, kaj so znaki razumnosti kmečkega ljudstva, če se zaradi uničujočih podnebnih sprememb obrne na oblast: zakaj se ne obrne na cerkev, ta ima vendar neposredno povezavo z realno močjo nad svetom, posebej pa z nebesi! Jasno je, da nihče na svetu v množični neumnosti in "zdravi pameti" ne išče tehničnih rešitev za naravne nesreče: edina rešitev je politični, globalni dogovor, ki sicer formalno obstaja (Pariški sporazum), vendar ga le malo držav tudi izvaja. Ob trenutnem pomanjkanju tehničnih rešitev bi lahko nekatere zamudne politične akcije izboljšale razmere vsaj v najbolj ranljivih delih sveta. In če bi bila globalna politika usklajena glede ključnih ciljev, bi k rešitvam lahko s svojimi izkušnjami prispevala tudi Slovenija. Ta izkušnja zagotovo ni intenzivna uporaba strupov, ki "izboljšujejo" rast rastlin ali iztrebljanje "škodljivih" živalskih vrst, temveč zahtevnejši postopki, ki pa večinoma niso takoj donosni. In prvi pogoj, da nekaj zares popravimo, je, da v politiki nikoli več ne uporabljamo "zdrave pameti", ampak le razum, z znanjem, preverjanjem, nadzorom in kritično pozornostjo.
Tu smo v jedru problema: "zdrava pamet" je brez izjeme orodje populistične desne politike. Ni velike razlike med "resnicami", da je zemlja ploščata, da planetu vladajo kuščarji in globoka država, da obstajata samo dva spola in da so cepiva, Soros, LGBT in pudli del svetovne zarote proti kranjski klobasi, Avsenikom in goveji juhi. In da je zvezda simbol zla, križ pa, se
veda, simbol dobrega. Cerkev pa skrbno spremlja domače razraščanje kolektivne psihoze in je po svoji računici izbrala najboljši trenutek za še eno možnost nesmiselnega dviga temperature – še eno pobudo za odpravo svobode žensk nad lastnimi telesi. Vladi bi moral zazvoniti alarm - ne zaradi obnašanja cerkve - ampak zaradi ocene cerkve, da je trenutek dober, da se desnici pomaga tako, da vladi naloži še eno nepotrebno breme in še bolj obnori vernike.
Ta dobri trenutek se pripravlja že več kot leto dni, brez prekinitve, brez predaha, dan in noč, denarja za muziko je očitno dovolj. In nič ni bolj prozornega kot tovrstno cerkveno delovanje v trenutku, ko vlada, sodišča in večina javnih ustanov odide na dopust. Še dobro, da je tu Tina Gaber! Njeni nastopi pomenijo, ob številnih ugovorih Glasa ljudstva, ob besedilu strateškega sveta za sovražni govor in drugih znakih nezadovoljstva, da mora vlada, če hoče obstati, vztrajati pri zavezah, ki jih je sprejela, s podpisom potrdila - z vsemi obljubami, v katerih se pogosto izgublja: od velike sramote ob sprejemanju iste desničarske politike do beguncev, prek propada zdravstvene reforme, ki ni obstajala niti na papirju, do drugih, na videz manj pomembnih kiksov. Preračunavanje v parlamentu je pomembno, še pomembneje pa je, da vlada ne izgubi zaupanja volivcev. Vzemite si dopust, poslanci koalicije in člani vlade, počivajte, a sivim celicam ne privoščite počitka. Nič ni pomembnejšega od ohranjanja kredibilnosti: vlada ni samo na robu, ampak jo potiskajo od zadaj čez rob, pa ne tisti, ki so volili zanjo.
In posebno odgovornost nosijo tisti, mi, vsi, na katere nihče ne računa. Pa tudi mi na nikogar ne računamo, ker smo vsi Joker out: zato se usedimo na motor, v rolls royca, na osla, kar že kdo ima, obujmo visoke rdeče pete in copate, naličimo se, obesimo si uhane, vklenimo se v policijske lisice, dajmo korenček v žep za nutrije, posvajajmo pse, mačke in šimpanze, ne dajmo niti enega drevesa, pomagajmo sosedu in pošljimo vse otroke na morje. Pa da vidimo, kdo nam bo kos.
