Petra Vidali
Kolegica Maja Pertič Gombač s Primorskih novic me je vprašala, ali bi za njihovo posebno prilogo Vilenica - in za našo prilogo V soboto seveda - naredila intervju z gospodom Ottóm Tolnaijem, letošnjim dobitnikom nagrade vilenica. Spomnila sem se odličnih pesniških zbirk Babica v rotterdamskem gangsterskem filmu (Društvo Apokalipsa, 2005) in Kratki rezi (LUD Literatura, 2018) v odličnem prevodu Gabrielle Gaál, spomnila sem se, da je bil pred nekaj leti na Dnevih poezije in vina na Ptuju pa da je zdaj seveda že na voljo utemeljitev nagrade, ki jo je napisala Jutka Rudaš. Ker mi je Maja zagotovila še, da je gospod odziven in da se kot vojvodinski Madžar pogovarja v srbščini, sem šla veselo na delo.
Res sva se hitro našla. Ponudila sem mu možnost pogovora po kakšni od aplikaciji za avdio in video komunikacijo ali kar po telefonu, a je napisal, da bo kar pisal. Opozorila sem ga, da to pomeni več dela zanj, saj naj bi naredila kar pošten tekst, pa si ni premislil. Ker nisem mogla vedeti, kako "zgovoren" bo v odgovorih, in ker je torej odpadla možnost sprotnega prilagajanja, sem mu poslala cel paket vprašanj. Ko se je približaval deadline, je napisal, da bo kmalu. In je bilo res. Samo, da je bil odgovor en sam – in da je bil v madžarščini. Saj, kaj pa sem mislila. Formalnosti in vljudnosti lahko opravimo v tujem jeziku, o res pomembnih rečeh pa lahko govorimo samo v tistem jeziku, ki ga obvladamo. Tolnai obvlada madžarski jezik in jezik literature.
Hvala kolegici Urški Mlinarič, da mi je s prvim branjem pomagala preživeti prvi šok, in hvala Gabrielli Gaál, da je vskočila z ekspresnim profesionalnim književnim prevodom. Hvala Ottu Tolnaiu, ker nam je – brezplačno – ponudil v branje novo literarno delo tako rekoč. V bistvu je odgovoril na vsa moja vprašanja, in tudi na vprašanja, ki mu jih nisem postavila. Vseeno prilagam tudi vprašanja, ki sem mu jih poslala, ker, upam, povedo kaj o "intervjuvancu".
Vprašanja za gospoda Tolnaia
• V biografijah dobitnikov nagrade vilenica – od Tomizze preko Kundere, Handkeja, Ostija ... - je nespregledljiva konstanta: večjezičnost, multikulturnost, prehodnost med državami in tradicijami … Gospod Tolnai, je to poseben zaščitni znak srednje Evrope ali conditio sine qua non umetnikov oziroma literatov?
• Kako so okoliščine vašega porekla vplivale na vašo formacijo? Povejte nam, kako je bilo odraščati kot pripadnik madžarske manjšine v Jugoslaviji? To je bila manjšina s popolno kulturno infrastrukturo, ne?
• Jutka Rudaš v laudatiu piše, da se je vaša pot začela v jugoslovanski stvarnosti in da je vsa vaša umetnost še vedno v eksjugoslovanskem prostoru. Mislim si, da ni mogoče in da ni treba vleči meje med jeziki in kulturami, me pa zanima, kateri pisci so najbolj vplivali na vas.
• Bili ste aktivni tudi v organizacijah jugoslovanskih piscev in ne samo to, bili ste zadnji predsednik Društva jugoslovanskih pisateljev. S kakšnimi občutki danes gledate na to? Kako je bilo na koncu v društvu? In kako je bilo na koncu v državi? (V Babici sem našla verze "bojim se smrtnega objema jugoslavije ali srbije".)
• V Sloveniji poznamo sentiment kulturne jugonostalgije. Kakšen je vaš odnos do tega?
• Človek bi si mislil, da je vaš pesniški pejsaž Vojvodina, Panonija …, ampak ne, vi ste "pesnik Jadrana". Zdi se, da je vam Jadran srce in vez Balkana? Jutka Rudaš piše, da je za vas Jadran izvor zadovoljstva in metafora razpadle države. Se strinjate?
• To me navede na vprašanje o posebnem načinu soobstajanja realnosti in domišljije v vaši poeziji. "čeprav sem se že navadil čudnega vedenja /svojih motivov-metafor/ (jaz se na primer kopam v resničnem jezeru krvi) ..." To je najbrž naravno stanje pesnika, ne?
• Sami imenujete svojo polifono obliko (vsakodnevni pogovori, monologi, glasovi …, ki se prepletajo v pripovedno formo) - arije. Zakaj arije? (Saj so res "visoke pesmi" življenju …)
• (Prebrala sem, da vaše drame igrajo v mnogih državah, v Avstriji in Franciji … O čem govorijo in kako govorijo? So eksperimentalne ali - relativno - klasične?)
• V slovenščini imamo dve zbirki vaše poezije, Babica v rotterdamskem gangsterskem filmu in Kratki rezi. Rotterdam je prišel v knjigo zaradi znamenitega pesniškega festivala, ki ga v pesnitvi tudi opisujete. Imate radi festivale?
• Kakšna je vloga pesniških festivalov? Skrbijo za promocijo poezije? Za družabno življenje pesnikov? Bili ste na Dnevih poezije in vina na Ptuju. Kaj mislite o tem festivalu?
• Bili ste glavni urednik kulturne revije Novi simpozij, ki je izhajala v Novem Sadu, in morali ste odstopiti iz političnih razlogov. To nam pove dvoje: da smo živeli v nedemokratični družbi, vendar tudi v družbi, v kateri sta literatura in kultura nekaj pomenili. Kaj pomeni poezija danes? V čem je njena moč? Proti čemu se mora boriti?
Ottó Tolnai: Alles stimmt
(prevedla Gabriella Gaál)
Leta 1947 sem začel hoditi v šolo. V Kanjiži. Ob Tisi. Šola je bila blizu reke, v odmorih, pa tudi po pouku, jeseni in pozimi, predvsem seveda zato, ker smo bili lačni, smo stekli do obrežja izkopat gomolje topinamburja.
Gomolji rastline, ki spominja na sončnico, so me že od otroštva popolnoma uročili, včasih sem jih hrešče grizel, včasih pa sem jih dvignil predse in občudoval njihovo brezoblično obliko. Bili so točno taki kot otročički iz puhlice, samo v njihovi nenatančnosti so bili natančni, niso bili zgneteni iz okamenelega sodastega peska, ampak iz živega mesa rastline, kot da jih je ves čas gnetla neka močna pest in so vsakič, zaradi absolutnega naključja, postali groteskni … Tudi pozneje sem imel veliko prigod s topinamburjem, velikokrat sem pisal, še danes pogosto pišem o njem. Pravzaprav je topinambur zaščitni znak mojih brezobličnih prostih verzov in tudi proznih besedil. Nazadnje sem zabeležil nekaj o tem, da Olivér T. nepričakovano zasliši neko hehetanje izpod zemlje, skoraj se spotakne, zgodilo se je namreč, da sta se pravkar zrasla mozoljasta topinambura zagledala v obrazu drugega in se začela hehetati, drug drugemu sta kazala, kako groteskna sta, potem pa sta se prepirala, o tem namreč, ali se je s takim ksihtom vredno pokazati na površju zemlje, pred ljudmi …
Spomnim se, da so me v naši vili s preloma stoletja, imenovani Peščeni grad, obiskali prijatelji, arheologa in domoznanca, ter genialni direktor tiskarne Grafprodukt, tiste čase smo skupaj načrtovali ponovni zagon nekdanjega časopisa Bácsország. Medtem ko sem v kuhinji kuhal kavo, so prijatelji brkljali v knjižnici, kjer so na knjižni polici, pravzaprav na slavnem predalniku moje babice, kot na nekem oltarju odkrili majhen kup puhličastih otročičkov … Arheologa sta puhličaste otročičke častila kot neke vrste živalice fetiše, nista razumela, kako in zakaj so se v moji knjižnici znašli na tako pomembnem mestu. Poznala sta jih, rada sta imela čudne stvore sodastega Járása in Tisinega obrežja, toda nista se jih upala dotakniti, prav tako, kot se jih ne upajo dotakniti pastirji, ki živijo okoli Járása, nista si jih upala dvigniti niti poimenovati, bala sta se, da se bo pretrgala doslej spoštovana meja stvarjenja … Ko sem začel pripovedovati o topinamburju, o živi inačici, kontrapunktu puhličastih dojenčkov, sta se še bolj zmedla …
Ko moram spregovoriti o topinamburju, največkrat poskusim povedati majhno čustveno prigodo. Nekoč smo v vrsti kleče grebli gomolje topinamburja iz blata, opazil sem, da poleg mene ne kleči in ne grebe iz blata prijatelj, ampak gomolje s svojimi bakelitnimi parklji brca bitje, močnejše, intenzivnejše od nas, in jih v isti sapi začne tudi grizljati … Očitno je bilo, da je točno tako lačno kot mi. Bila je srna.
Še v gimnazijskih letih, leta 1956, so objavili moje prvo pisanje v tiskani obliki. Bil je monolog beckettovske figure, ki se je splazila čez državno mejo, v ustih sesala in kotalila kamen … Imel je poseben vpliv, pravijo, da ga ima še danes. Morda je ta vpliv tako poseben zato, ker so nas takrat čez železno zaveso pravzaprav dosegle novice o revoluciji leta 1956. Tudi begunci so že prihajali. Prijazen fant, ki je iz Madžarske vzel s sabo samo izvod Uliksesa Jamesa Joycea v dveh knjigah, natisnjenih na finem, mehkem, belem papirju (toda ni izključeno, da je imela prva madžarska izdaja Uliksesa tri knjige), ki mi ga je naslednji dan, ko sem mu pokazal svojo natisnjeno kratko prozo, posodil za en dan. Ko sem knjigi pospravil, sem ga previdno začel spraševati o železni zavesi, mi o njej namreč nismo vedeli ničesar. Spomnim se, ko sem pozneje vprašal brata, kaj je železna zavesa, me je napotil v gledališče, češ da je železna zavesa neki gledališki rekvizit. Velika železna plošča, ki jo spustijo, če izbruhne požar, na sredi katere se odprejo majhna železna vrata, če je ploskanje premočno, preburno …
Čez čas sem moral opaziti, da se določenih stvari ne morem osvoboditi, stvarnik je gotovo izbral te stvari, naj bo njihovo poslanstvo, da bodo določale moje pisanje, življenje. Da, prav čuden par topinamburja in puhličastih figur. In vodni orešek na primer. In še, naj omenim samo nekaj podobnih stvari, šparglje, zaradi katerih smo z Jutko in s starkami iz okolice Somborja odpotovali, da bi jih nabirali (rezali) med Heidelbergom in Darmstadtom in bi midva z zasluženim denarjem kupila pet telet, da bi jih zrejena na 500 kg oddala za zdaj že znatno vsoto, sijoče, čisto nove bike, jih predala državi. In seveda, da ne pozabim sladkega korena. In niti jerihonske/kišinjevske rože. Kot tudi moje dragocene albanske zbirke znamk in azurnega sifona ne. In če sem že omenil azurni sifon, naj spomnim tudi na svinčeni predpasnik delavcev v tovarni sodavice, odločil sem se namreč, da si enega priskrbim in bom zaradi varnosti v svoji delavnici, v svojem slonokoščenem stolpu delal v svinčenem predpasniku. In da ne pozabim železne zavese na primer, ki ji danes raje pravimo migrantska žica ... Da, bilo je pretresljivo, da je stvarnik že tako zgodaj določil določene stvari, namreč, da bi določale moje pisanje, življenje. In da ne pozabim niti porcelanastega jajčka za čaj, kupljenega na vogalu berlinske ulice Knesebeck, s katerim bova s hčerko Leo naredila vznemirljiv performans v praški literarni kavarni, imenovani Pariz. In da ne pozabim, če sem se že tako vneto lotil navajanja, niti na dunajsko katedro Jokanje, ki jo je koncipiral Olivér T., saj so se njeni glavni liki že večinoma ločili: Szerafin-Pöcök z Jokajočim jastogom, Vaništa in Krleža, Koča Popović in Nikezić, Latinka in Stanko Lasič (Misu Regény je predlagal, naj majhen Amfiteater, ki nam ga je prepustila Diplomatische Akademie med svojo ukinitvijo, poimenujemo po Koči Popoviću.) In ne pozabimo citirati Lasićevih besed o Olivérju T.-ju iz Gordogana ... Če je že navajanje tako dolgo, moram nujno omeniti tudi romunskega filozofa Plesuja, ki je začel novo zbirko z naslovom Robinzon joka ...
Ko smo z Jutko in teto Dudus svojega naključno izbranega bika odgnali na tehtnico za sladkorno peso, smo na naše velike veselje videli, da ima nekaj kilogramov več, kot je treba, več od zahtevanih 500 kilogramov. Z velikim veseljem smo poklicali pisarno podjetja za prevzem živali, da bi sporočili, da bi jim radi še danes predali pet 500-kilogramskih bikov, naj poskrbijo za njihov odvoz in pripravijo denar, ki nam pripada. Toda uslužbenec pri telefonu, ki si je po vsej verjetnosti trebil zobe, nam je sporočil, da so prevzem pitancev končali že pred meseci. Kdo je končal, sem se, namreč Olivér T., razjezil, kdo je končal?! Striček, je rekel uslužbenec prevzemne pisarne, malce se stišaj, ker si boš še opekel jezik … Bova videla, kdo si bo opekel jezik, sem se drl v črno slušalko … Uslužbenec prevzemne pisarne je še bolj stišal glas, da bi pokazal, kako se spodobi govoriti pri njih, zdaj me je že skoraj rotil, naj se ne derem, saj bo še kdo slišal, če že tako zelo hočeš vedeti, kdo je bil tisti, ki je ukinil prevzem 500-kilogramskih bikov, če verjameš ali ne, je to bila predsednica države sama, ona je to ukinila … Kdo je ukinil prevzem 500-kilogramskih bikov, je zdaj nestrpno vprašala tudi Jutka, Milka Planinc, je rekel uslužbenec prevzemne pisarne, ki je dodal samo še to: če že imaš tako velika usta, jih vi zakoljite vse po vrsti …
Pozneje sem v Novem Sadu spoznal nenavadno gospo. Klicali so jo Fedóra Bikár. Rodila se je v Pomázu, njen dedek je bil tam pravoslavni pop, oče pa zdravnik v ulici Váci v hiši, ki so ji ljudje rekli hiša s križem, na njeni ravni strehi je bil namreč narisan rdeči križ, da je Angleži slučajno ne bi zbombardirali … Sicer pa gre za hišo v ulici Váci, konvikt, ki je prizorišče romana Mirka Kovača z naslovom Životopis Malvine Trifković (za madžarsko izdajo sem napisal predgovor). Ko je napočil čas, da se Fedóra vpiše na fakulteto, leto ali dve pred izbruhom revolucije leta 1956, je zaradi njenega meščanskega izvora niso sprejeli. Rada bi študirala zgodovino. Tako ji ni preostalo drugega, kot da je poskusila usvojiti restavratorski poklic v Narodnem muzeju … Ko se je približevalo leto 1956, je svet postajal čedalje bolj podoben filmu, je pripovedovala Fedóra. Spoznala je namreč zagrebškega zgodovinarja, ki je ostal v Budimpešti, bil je desna roka Miroslava Krleže, klicali so ga Vasa Bogdanov. Kmalu jima je postalo jasno, da si oba želita isto: priti čez železno zaveso v Jugoslavijo. Izdelala sta bojni načrt. Odpotovala sta v Szeged. Počasi sta se vštulila na železniški peron v Szegedu. Sklenila sta razna poznanstva z vsakovrstnimi železničarji, spremljevalci kompozicij, sprevodniki, kontrolorji, strojevodji. Med drugim tudi s tistim simpatičnim bolgarskim sprevodnikom, ki je tako dobro poznal madžarsko literaturo … Nista imela veliko denarja, toda Bogdanov je imel še vrečko prvorazrednega makedonskega tobaka. Ponudila sta ga vsem, ki so se takoj znašli pri njiju, sprevodnikom, spremljevalcem kompozicij, strojevodjem in tudi omenjenemu bolgarskemu sprevodniku.
Kmalu se je zdelo, da prihaja težko pričakovani trenutek, na peronih je bila gneča, toda neka lokomotiva, videlo se je, da je že pripravljena na odhod, je zaradi nekega mističnega razloga sopihala obrnjena proti Subotici. Skupaj sta skočila na zapuščeno, vročo mašino. Skupaj sta segla tudi po bleščeče zloščeni ročici zaganjalnika, hkrati sta ga potegnila … In kot da je zares čakala samo nanju, čeprav so železničarji, policisti, vojaki brezglavo tekali na obeh straneh, niso razumeli, kaj se je zgodilo, kdo jo je nalagal s premogom, kdo upravlja samotno lokomotivo, ki je že pretrgala, odstranila oviro, imenovano železna zavesa, in že sta se Bogdanov in Fedóra znašla na drugi strani meje, v Jugoslaviji. Tista velika, patetično vinsko rdeča zavesa je sodila k nama, je z žarečimi lici rekla Fedóra. Čuden preobrat se je zgodil tudi takrat, ko je natakarica Magdolna Csanyiga krčmo na nekdanji železniški postaji v Kanjiži, ki so ji rekli Lokomotiva, preimenovala v Pilvax po kavarni revolucije leta 1848 … Resno pravim, je rekel Olivér T., v obeh primerih je kar na lepem nastala revolucionarna situacija.
Po dnevu ali dveh sta že bila na poti v Zagreb. Fedóra se je zaposlila v eni od zgodovinskih ustanov. Kmalu je diplomirala, potem je vsa srečna prevedla knjigo Gyule Illyésa z naslovom Petőfi. V hrvaščino. Ni mi treba niti omeniti, da je bil za Fedóro pomemben zgodovinski naboj knjige, s tem prevodom je lahko največ povedala o letu '56 … Stvari same so naredile še kakšen ovinek. Fedóra se je preselila v Novi Sad. Doktorirala je. Kot mi je znano, in čeprav se moja opažanja ne morejo opredeliti kot znanje, sta bila v komisiji pri zagovoru diplome med drugimi tudi Árpád Löbl in Ervin Sinkó. Fedóra Bikár je postala zgodovinarka v Muzeju Vojvodine, tam, kjer je bila Mária-Róza Bánszky, prijateljica Olivéra T., etnografinja. Postali sta dobri prijateljici.
Fedóra je nekega dne pred našo zaprto druščino oznanila novico, da si je kupila kompjuter, majhen, kot se je sama izrazila, majhen ploščati laptop. In pod okriljem noči, malce prestrašeno, malce trepetaje, napisala svoje ime v ploščati stroj. Bila je najskromnejša oseba, ki sem jo poznal, a zdaj je bilo očitno, da se je za trenutek začela zanimati zase, postala je radovedna, kaj je o njej zabeležil svet, kaj bo izpisal ploščati mali stroj, saj je ona takrat že napisala svoje glavno delo, monografijo, ki se ukvarja s Szentendre itd. Toda na njeno veliko presenečenje je bilo edino literarno besedilo, ki se je v ploščatem stroju ukvarjalo z njo, dnevnik, objavljen v neki madžarski reviji. In sicer lirično zasnovano besedilo dnevnika Olivéra T., pravzaprav mene: OT.
Fedóra Bikár me je marala, a tedaj je bila vseeno malce osupla. Morda bi lahko rekli, preprosto ni pričakovala mene … Pripovedovala je, da je bila tako osupla, da je tlesknila z rokami in kriknila:
Kako nenavadno piše ta Ottó!
Alles stimmt, ali ništa nije bilo tako. (Vse se ujema, toda nič ni bilo tako … Kako pa je bilo, sem se skoraj razjokal, kako je bilo?! Tako, je rekla Fedóra, in me poljubila.)
Na ceremoniji njene upepelitve, ki jo je vodila Mária-Róza Bánszky, se je od Fedóre poslovil umetnostni zgodovinar Muzeja Vojvodine. Po navedbi osebnih podatkov je umetnostni zgodovinar kar začel brati moje (OT) dnevniško besedilo, ki se nanaša na Fedóro in ki ga je do takrat na Fedórino prošnjo Mária-Róza Bánszky že prevedla in razdelila sodelavcem muzeja.
˜
Petra Vidali, urednica kulture mariborskega Večera, me je poiskala s svojim pismom, napisanim s svežim glasom, da bi me intervjuvala v zvezi z Vilenico. In že je poslala svoja vprašanja, ki sem jih prebral in se potem odločil, da se v odgovoru ne bom držal klasične oblike intervjuja, glede na to, da sem enega izmed svojih intervjujev (z naslovom Gosje oči) že oklical kot zadnjega, kot zadnji intervju, raje bom poskusil predstaviti genezo svojih literarnih kategorij, saj verjamem, da imam po trenutnem bleščanju knjige Tisoč platojev Deleuzea in Guattarija precej lažje delo. Njuno knjigo sem namreč že kupil, tako v francoščini kot v hrvaščini, posvetil sem ji posebno tematsko številko Ex symposiona z naslovom Rizom. Toda pravo spoznanje me je doletelo, ko je sestra moje žene Jutke na vlaku s Palića v Novi Sad v dar vlekla veliko vrečo bambusovih korenik. Pripovedovala je, da so jo potniki obkrožili, prepričani so bili, da nese krvavo jelenje rogovje, saj divje bujne bamusove korenike res izgledajo tako kot odsekano rogovje rukajočih jelenov … Podoben šok sem doživel tudi takrat, ko sem na zadnjem dvorišču enega svojih proznih infaustus junakov iz Palića odkril manjši bambusov gozd. Poskuša trgovati z bambusom, je rekel, mojemu sinu je že prodal nekaj snopov, namreč: v filmu mojega sina enemu od igralcev ponoči zraste iz ust bambus, naloga drugega, sicer japonskega fanta v dokumentarnem filmu pa je, da na mestu porušene tovarne umetnih gnojil Zorka iz bambusovih palic improvizira novo, a če uporabim prastaro kategorijo, utopično zgradbo …
Pred dnevi sem našel svoje zapiske z naslovom Črni slušalki, razveselil sem se, ker sem mislil, da jih je že dolgo tega pogoltnil računalnik, glede na to, da ga pravzaprav ne obvladujem jaz. Obsegajo zgolj eno stran, prilagam jih kot neke vrste spremno besedo (nakar jih bom spet vtaknil med svoje škapulirje):
Črni slušalki
Z Latinko sem se pogovarjal samo enkrat, tudi takrat pri kosilu po Konstantinoviću posvečenem simpoziju v Subotici, ker je bilo samo tam prosto mesto, posedli so me nasproti nje. Po izmenjavi nekaj nevtralnih stavkov sem pripomnil, da bi rad, da mi pripoveduje o Koči Popoviću. Takrat mi je pripovedovala o enem zadnjih obiskov pri Nikeziću v bolnici, ki je bil že skoraj na smrtni postelji. Ko se je vračala v pisarno, je še na ulici srečala Kočo Popovića, ki je bil ravno na sprehodu, gotovo ga je zanimalo, kako je z Nikezićem. Latinka mu je povedala, v kako težkem stanju je njegov prijatelj, bojni tovariš, in ga vprašala, ali bi se rad še enkrat pogovarjal z njim. Koča je pritrdil, Latinka pa je povezala velika črna telefona. Toda prijatelja, bojna tovariša, nista spregovorila niti besede, od prvega trenutka dalje sta oba jokala.
Ob koncu kosila, med poslavljanjem sem Latinki pripomnil, da se zadnje čase ukvarjam z jokom kot takim, pravzaprav s koncipiranjem ustanovitve katedre Jokanje na Dunaju. Če dovolite, bi tudi vašo zgodbo vključil v program naše katedre … Latinka kot da je prikimala. Rekel sem ji, ko bom napisal (skiciral), ji bom poslal. Tako je tudi bilo, poslal sem ji zgodbo, ki sem jo napisal o joku Koče Popovića in Nikezića, o velikih črnih slušalkah. Ona pa je to posredovala Lasiću … Ko sva se spet srečala, mi je dala kopiran list papirja in rekla, da je moj tekst poslala Lasiću, ki ji je odgovoril; to je njegovo 11. junija 2017 v Parizu napisano pismo:
Spet sem se vrnil k Tolnaijevi zgodbi, ki jo je slišal od Vas in jo je podal zelo zvesto. Nisem vedel, ali sem že pisal o tem, da me je Vaša zgodba tako vznemirila, da so se tudi moje oči orosile. Kočo Popovića sem "srečal" le v obdobju, ko je bil general, pa tudi takrat sem ga videl samo od daleč, predvsem na mitingih …
