“Res, sem novopečeni motorist, ki se veseli pomladi. Tako svež sem na motorju, da se mi še vedno lahko reče kar nevarnost na cesti,” se šali in za začetek steče pogovor k odkrivanju novih dimenzij potovanja namesto o rokenrolu. “Na motorju vonjaš okolico, kar je neprecenljivo! Seno, krave, cvetje, narava je nora. Enkrat sem se pol ure peljal za tovornjakom, polnim sveže nažaganih hlodov, tako lepo je dišalo, da ga nisem želel prehiteti. Vonj me je spominjal na eno od mojih akustičnih kitar, ki diši po smrekah.”
Kako veš, da ti je uspelo?
"Deset let nazaj sem telefoniral Urošu Škerlu Krambergerju, našemu Hipiju, in ga povabil, ali bi bil basist v bendu, ki ga ustanavljam. Ker sva nekoč prej že igrala v zadnji zasedbi skupine Babewatch, sem tokrat dodal: 'Veš, zdaj bo to čisto drugače. Imeli bomo kombi, tonce, roadije, ne bomo se kregali ... Iščem nekaj fajn ljudi, da bomo dobro igrali.' Kasneje je Uroš, ki je tudi novinar, napisal na temo mojih takratnih obljub kolumno, v kateri je bila obilica posmeha v stilu: kako me je tip nategnil z lepimi obljubami. Zdaj ga že nekaj let prosim, naj iz svojih arhivov privleče tisto kolumno, saj se je vse, kar sem mu takrat obljubljal, res uresničilo. Hja, saj nisem rekel, kdaj bomo vse to imeli." Spomin, ki je spodbudil razmišljanje na temo, ali se glasbenik zave trenutka, ko lahko reče, da mu je uspelo. Zasedba Hamo & Tribute 2 Love je danes petnajstčlanska skupina, na odru je pet glasbenikov, spodaj ali zadaj pa še deset članov ekipe. "A v našem bendu kljub natrpanemu urniku, razprodanim koncertom in četrti plošči občutka, da smo res uspešni, še ni. Cilji se večajo, Wembley je še daleč." Hamo meni, da ko bodo s fanti enkrat samozavestno rekli "Ratalo nam je!", lahko kar nehajo ustvarjati. Je priznanje uspeha res tako slabo za kreativnost?
Hoteli smo biti ljubezenski bend
Ko se je bend sestavljal, je Hamo s fanti imel jasno vizijo, kaj si želijo, kakšno muziko bi igrali in o čem bi peli. Hoteli so biti ljubezenski bend, ki časti nikoli izpeto temo, ki poganja človeštvo. "Ljubezen je naš lajtmotiv. Našli smo se ljudje, ki imamo to v svojem bistvu. Taki, ki nas ni sram priznati, da smo včasih tudi zaljubljeni. Hkrati so ob meni fantastični glasbeniki, strastni, nepredvidljivi, kot je ljubezen nasploh, seks, življenje." Vsakič, ko igrajo, igrajo malo drugače in to je tisto, kar jih spodbuja in vozi po poti rokenrola, tisto, zaradi česar radi zabluzijo.
In tako je Hamo nekoč sestavil bend, v katerem so danes od prvotne zasedbe ostali trije člani. Fantje, ki jih je povabil k nekoč "skupnemu hobiju", so medtem postali družina, hobi pa resna vikend služba. Včasih jim reče tudi psihoterapevtska skupina, tako so si blizu, tako zelo si zaupajo. "Da, naš bend je zdaj naša velika družina. Eden drugega poznamo, kolikor si seveda dovolimo poznati, in zaupamo si. Držimo se v rokenrolu nenapisanega pravila, da ko vstopiš v kombi, ki nas pelje na koncert, pustiš probleme v placu za vaje. In potem ko se s špila vrnemo, lahko spakiraš tudi tiste probleme in greš z njimi domov. Vsak od nas se vzporedno ukvarja tudi s svojo domačo družino, takšnimi in drugačnimi težavami, dnevnim sranjem. To so tiste stvari, ki jih ne smeš vzeti s seboj na koncert, tja moramo osvobojeni." Drugače je na vajah, pravi in prizna, da ko fantje tam dolge ure pilijo pesmi, postanejo še večji zaupniki, postanejo gručica, v kateri si enkrat psihoterapevt, drugič pa pacient. Ampak dobro se imajo!
Rokenrol skrivnosti, travme in punce
Kolikor vem, obstaja tudi rek, da kar se zgodi v kombiju, ostane v kombiju. Tudi tega nenapisanega pravila se držijo, čeprav se tega niso dogovorili. Fantje v bendu dobro vedo, kaj takrat, ko kdo od njih izlije dušo. Zanimivo, kako glasba pripelje do zavezništva. Intimne zgodbe pa polnijo tudi besedila njihovih hitov. "Vsaka zgodba je lahko osnova za pesem. In naši komadi so polni predvsem mojih ljubezenskih travm. V večini je zanje kriv bend. Ko imaš tako še eno družino, ta vedno bolj postaja prioritetna ... Ker če bend reče, da je koncert, ko bi punca šla na morje, grem na koncert. To je lep primer, kako lahko pride do ljubezenske travme, saj je vprašanje, kako dolgo lahko punca prenaša, da je na drugem mestu. Naše punce in žene imajo res ogromno potrpljenja."
Ko se s špila vrnemo, lahko spakiraš tudi probleme in greš z njimi domov
Kako nastajajo zaljubljene pesmi
Tudi če nimamo v mislih literarnega poeta, ki ob nočni svetilki zliva svoje misli v verze, obstaja še vedno precej idilična predstava, kako nastajajo najboljši ljubezenski komadi. Eno je gotovo, vsaj pri Hamu: nastajajo, kadar je nesrečen ali se znajde v neki težki ljubezenski situaciji, v ljubavni travmi, kot reče on. In kako ustvarja verze, ki jih nekaj mesecev kasneje zna na pamet tisoče oboževalk? "Največkrat takole sedim, ko nekoga čakam ... Vzamem telefon in zapišem verz, ki mi prečka misli. Niti ne verz, prej misel. Ali nekaj, kar slišim in se mi zdi zanimivo. V teh mojih elektronskih beležkah je na tisoče takšnih iztočnic. Potem pride dan, ko ne vem, kaj bi sam s sabo, ali pa mi zgolj nad glavo visi rok oddaje skladb za nov album. Takrat pogledam v te beležke, dodam novo misel, začnem nizati še eno in še eno, da začne nastajati grozd, iz katerega se sestavi pesem." Torej v tem ni neke pretirane romantike. Včasih roker preprosto prime v roke kitaro in začne igrati. Zelo redko, a pesem se lahko sestavi tudi v eno, od prve do zadnje besede, od prve do zadnje note. "Zdi se mi, da so takšni komadi veliko boljši od tistih, ki se sestavljajo v grozd. Ampak vesolje redko dovoli kaj takšnega." Umetnik, ki ni vešč le s kitaro, ampak tudi z besedami. Kdo bi rekel, da je imel nekoč slovenščino nezadostno. Pa se zagovarja, da je bilo to zato, ker si je nemogoče predstavljati, kaj so s čim umetniki želeli povedati, in da je nemogoče pravilno razložiti metafore. "Vedno sem rad pisal, a v šoli tega niso nagrajevali (smeh)."
Hudičevo dober bend imam
Poleg Hama, ki poudari, da imajo fantje v skupini več glasbenega talenta kot on, so danes tam še Martin Janežič - Buco na bobnih in tolkalih, Denis Horvat - Duki na klaviaturah, Peter Dekleva na kitari in že omenjeni Uroš Škerl Kramberger - Hipi na bas kitari.
"Buco je profesor na glasbeni šoli, tolkalist. Je eden najbolj muzikalnih ljudi, kar jih poznam. Muzikalnost! To je tisti cukrček v glasbi, ki ni nikjer zapisan, a določa, ali boš note igral tako, da se bodo koga dotaknile, ali ne. Hipi je vse, kar želiš, da bi bil basist: natančen, dosleden in brez solističnih ambicij. Slednje bi za Bucota težko rekli, saj rad kdaj kaj tako odbobna, da pride v ospredje (smeh). Onadva sta naša ritem sekcija in z menoj vred ustanovna člana benda. Potem pa smo še solistični trio. Duki, ki zaradi svojega porekla in karakterja igra tako, da 'ti pamet stane'. Ne vem, ali obstaja boljši glasbenik v republiki! In spet smo pri čarobni muzikalnosti, saj ko že misliš, da si slišal vse v naši muziki, nas on šokira s čim novim. Zdaj je že dve leti z nami tudi Peter Dekleva. Vedno sem si želel igrati z njim, vedno sem bil njegov fen. On je pač čarovnik na kitari, in če bi bil Hendrix živ, bi Perota potrepljal po rami in ga povabil na pivo! Ja, hudičevo dober bend imam, premalokrat pomislim na to."